Trideset let od odprave giljotine

Ko je tiskar Marcel Chevalier v soboto, 10. septembra 1977, ob štirih in štirideset minut na dvorišču marsejskega zapora Baumettes sprožil rezilo giljotine, da je odsekalo glavo morilca tunizijskega rodu Hamida Djanoubija, si ni mogel misliti, da se bo v zgodovino zapisal kot zadnji francoski rabelj. Pri usmrtitvi je bil navzoč tudi njegov tedaj 24-letni sin, ki je položaj »izvršitelja kazenskih sodb«, tako kot je bilo v Franciji v navadi od 13. stoletja, nameraval prevzeti od očeta, ko bi se ta upokojil. V dobrih enajstih mesecih po tem, ko je 56-letni Chevalier »posel« prevzel od ženinega strica, je izvršil dve zadnji smrtni obsodbi v državi, poleg Tunizijca je giljotina 23. junija istega leta zaradi umora osemletne deklice odsekala glavo zadnjega Francoza, Jérôma Carreina. Obema je, poleg Christiana Ranuccija, ki je bil prav tako zaradi umora osemletne deklice usmrčen julija 1976, predsednik Valéry Giscard d'Estaing (1974-1981) odrekel možnost pomilostitve. Čeprav je bilo v naslednjih letih na smrt obsojenih več kot deset zločincev, so bili vsi pomiloščeni ali so jim kazen spremenili v dosmrtno ječo; Chevalier, ki je bil od leta 1958 kot rabljev pomočnik navzoč pri več kakor štiridesetih usmrtitvah z giljotino, pa je ostal brez dodatnega, menda zelo skromnega vira dohodka. Rabelj ni bil državni uslužbenec, temveč pogodbeni »izvajalec«, ki mu je pravosodno ministrstvo do leta 1981 vseeno nakazovalo honorar.

V Sloveniji so zadnjo usmrtitev s streljanjem izvršili leta 1959, smrtna kazen je bila uradno odpravljena leta 1989.

A maja 1981 so državljani za predsednika izvolili socialista Françoisa Mitterranda in novi pravosodni minister Robert Badinter je takoj pripravil zakon, ki ga desnica prej ni zmogla desetletja: vselej je našla opravičilo, zakaj naj smrtna kazen in giljotina ostaneta. V parlamentu je septembra 1981 Badinter, prej odvetnik več storilcev hujših kaznivih dejanj, za Djanoubija dejal, da je ta »enonogi zločinec kazal vse znake neuravnovešenosti«. Odprava smrtne kazni je po natanko 190 letih od prve razprave (6. oktobra 1791 je parlament zavrnil določbo kazenskega zakonika, s katero je poskušal predsednik parlamenta Michel Lepeletier doseči odpravo smrtne kazni) stopila v veljavo 9. oktobra 1981 in spet ne bi bila mogoča brez levice; enako je bilo z odpravo javnega giljotiniranja, ki jo je junija 1939 dosegel radikalni levičarski premier Édouard Daladier. Ker so se v Franciji ob okrutnih zločinih že večkrat pojavili pozivi k ponovni uvedbi smrtne kazni, ta je še danes eden predvolilnih »adutov« skrajno desne Nacionalne fronte, je nekdanji predsednik Jacques Chirac tik pred izročitvijo oblasti svojemu nasledniku februarja 2007 dosegel, da so v francosko ustavo zapisali določilo, da »nihče ne more biti obsojen na smrtno kazen«.

Prejšnji petek, nekaj dni pred trideseto obletnico odprave giljotine, ki ni francoska iznajdba, kakor pogosto mislimo, na Irskem so jo uporabljali že v začetku 14. stoletja, kot bolj človeško obliko kazni pa jo je v Franciji uvedel šele Ludvik XVI. in jo kaj kmalu tudi izkusil, je Badinter ob stoječih ovacijah kolegov odšel s svoje zadnje seje v senatu. Odpravil se je v Panteon in tam na grobnico Victorja Hugoja položil rdečo vrtnico, simbol socialistov. Hugo je nekoč kot poslanec pogosto opozarjal na krivice in sodne zmote.