Zvok med znanostjo in umetnostjo

Med minulim petkom in torkom se je v organizaciji Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti zgodila tretja ponovitev festivala EarZoom. Doslej se je festival ukvarjal predvsem z raziskovanjem razmerja med znanstveno obdelavo zvoka in njegovo praktično uporabno vrednostjo v kontekstu umetnosti, zato je bil bolj kot za ljubitelje glasbe zanimiv za privržence inovativnih tehnologij oziroma samih procesov zvočnega ustvarjanja. No, letos so zvok prevprašali še v širšem kontekstu sodobne umetnosti, zato smo na svoj račun prišli tudi tisti, ki nas bolj kot proces zanima končni produkt.

Vstop na vse dogodke je bil brezplačen, izbira pravega v kopici predavanj, inštalacij, razstav in koncertov pa vse prej kot lahka naloga. Še težja zato, ker tokrat gostujoči profesorji in raziskovalci s cenjenih univerz in inštitutov skoraj vsi po vrsti zvok členijo tudi skozi bolj tradicionalno glasbeno vrednost. Najbolj prepoznaven gost na letošnjem EarZoomu je bil newyorški skladatelj, predavatelj, teoretik in publicist Nicolas Collins, zanimiv spoj digitalnega in akustičnega zvoka pa je obetal tudi ponedeljkov nastop Eduarda Mirande in Tae Hong Parka.

Miranda je s svojimi kompozicijami, ki mu jih je tokrat pomagal interpretirati priznani pianist Igor Vićentić, zanimiv že zato, ker se precej razlikuje od stereotipne elektroakustične izraznosti. Dvojec je pokazal, da se teoretski razmislek in končni glasbeni izdelek ne izključujeta, pač pa kvečjemu dopolnjujeta. Akustični zvok klavirja in računalniško generiran zvok sta se srečevala, si delala napoto, se objemala in včasih krenila celo isto pot. Podobno velja tudi za šaljivo skladbo Mozart Reloaded, nekakšen remiks devetih Mozartovih sonat, ki je v obsežni manipulaciji z zvočnimi fragmenti, skoraj povsem izgubila sled za izvirniki.

Če se je zdelo, da Vićentićev klavir in Mirandov računalnik ne najdeta skupnega jezika oziroma tega pretirano niti ne poizkušata, je za klasični dialog med akustiko in elektroniko poskrbel nekdaj korejski, sedaj pa ameriški skladatelj Tae Hong Park. Z njim je kompozicijo T1 mojstrsko interpretiral domači klasični trobentač Jure Gradišnik, pa čeprav si klasična in sodobna (računalniška) komponirana glasba pogosto stojita na nasprotnih bregovih.

Morda bo v prihodnosti prav festival EarZoom postal prostor za druženje, kjer se bodo srečevali ustvarjalci različnih profilov in skupaj razbijali predsodke, s katerimi domača akademija za glasbo še danes polni glave svojim študentom. In morda bomo sodobno, eksperimentalno, računalniško kompozicijo končno pogosteje spremljali tudi na domačih odrih.