Kamerunska maškarada

Narodni svet za decentralizacijo, Računska enota Vrhovnega sodišča, Visoki urad za državni nadzor, Narodna agencija za nadzor finančnih tokov, Medresorski svet lokalnih služb, predvsem pa Volilni svet in njegova »neodvisna služba« ELECAM (Elections Cameroon) so imena le nekaj državnih institucij v Kamerunu, ki si jih je ponovno izvoljeni predsednik republike Paul Biya, vedno imenovan Njegova ekscelenca, »apostol miru«, »veliki arhitekt decentralizacije«, v 28 letih vladanja izmislil, da bi mu v imenu »stabilnosti države« pomagale vladati do smrti. Vse te brezzobe državne organe kajpak vodijo njegovi ljudje, ki si želijo predvsem stabilnosti vzpostavljenega družbenega reda, tega pa vodijo večinoma osebni interesi političnih elit na oblasti in njihovih gospodarskih partnerjev v 19-milijonski državi na afriškem zahodu in zunaj nje.

Podobno kot v Ekvatorialni Gvineji, Gabonu ali Togu je bilo izide nedeljskih predsedniških volitev v Kamerunu mogoče predvideti daleč vnaprej, vendar jih bo ELECAM uradno objavil šele čez teden dni, torej štirinajst dni po volitvah. Znano je, da več afriških predsednikov možnost demokratičnih sprememb kategorično zavrača, ker so se v desetletjih vladanja obdali z mrežo ljudi, ki njihovim režimom v zameno za izdatne bonitete v oplenjenih državah pomagajo ostati na oblasti. Ob 50. obletnici neodvisnosti Kameruna je režimski propagandni stroj lani izdal 180 strani obsegajočo publikacijo Predsednikovo leto, v kateri poveličuje predsednikove odločitve na notranjepolitičnem in mednarodnem parketu. Njegova ekscelenca, 78-letni Monsieur le Président, naj bi si posebej prizadeval »združiti vse Kamerunce, brez izjem (!), državi pa, ob sodelovanju vseh plasti družbe, ne glede na politične in verske razlike med njimi, dati novo demokratično dimenzijo«. No, čisto brez izjem kajpak ne bo šlo, kamerunski časniki so že večkrat objavili sezname »vseh homoseksualcev« v državi, istospolne usmerjenosti so kar počez obtožili več javnih osebnosti, tudi politikov; vsem tem poleg izključitve iz družbe in nevarnosti javnega linča grozi še kazen do petih let zapora. A takšni dogodki ne morejo zmotiti predsednikovega praznovanja, lani je »skupaj s svojim ljudstvom« vse leto obujal spomine na razglasitev neodvisnosti, letos praznuje 50. obletnico narodne združitve. Posebej imenitno državna praznovanja zaznamuje predsednikova 39-letna žena Chantal Biya, ki se pogosteje in raje kot v odmaknjene dele države odpravi po nakupih v evropske prestolnice, zlasti v Pariz.

Posebej imenitno praznovanja zaznamuje predsednikova žena Chantal Biya, ki se pogosteje kot v odmaknjene dele države odpravi po nakupih v Pariz.

Tako kot drugi dolgoživi predsedniki afriških držav tudi Biya državljanom ob njihovem naraščajočem nezadovoljstvu obljublja boljše čase, zaposlitev za vse, večjo socialno pravičnost, prenovo institucij in splošno blaginjo. V tej smeri naj bi šla tudi predsednikova zunanja politika, zadnja leta se je država začela odpirati predvsem Kitajski, ta ji je »odpustila« milijonske dolgove in ji odobrila cel niz novih posojil, a tudi Braziliji, Turčiji, Indiji in Rusiji. Predsednik je državljanom dokazal, da dobro ve, od koga si v kriznih časih ni mogoče sposojati.