Zakon med demokracijo in kapitalizmom je propadel

Pravijo, da smo vsi izgube, a resnične izgube so tam doli na Wall Streetu. Rešili so jih z milijardami našega denarja. Nas imenujejo socialisti, a tukaj že velja socialistična ureditev - za bogate. Pravijo, da ne spoštujemo zasebne lastnine. A med finančno krizo leta 2008 je bilo uničene več pošteno zaslužene zasebne lastnine, kot če bi jo vsi mi tedne dolgo uničevali dan in noč. Pravijo, da ste sanjali. Resnični sanjači so tisti, ki mislijo, da se sedanje razmere lahko nadaljujejo neskončno dolgo. Nismo sanjači. Zbujamo se iz sanj, ki se sprevračajo v moro. Ničesar ne uničujemo, smo le priča temu, kako sistem uničuje samega sebe. Vsi poznamo klasične prizore iz risank. Junak pride do prepada, a nadaljuje pot po zraku. Ne zmeni se za to, da ni ničesar pod njim. Pade šele, ko pogleda navzdol in opazi praznino. To zdaj počnemo mi. Tipom tam na Wall Streetu kličemo, naj pogledajo navzdol.

Aprila 2011 je kitajska vlada prepovedala televizijske oddaje, filme in romane, v katerih so opisani drugačno življenje in potovanja v času. To je dobro znamenje za Kitajsko, saj pomeni, da ljudje tam še vedno sanjajo o drugih možnostih, zato jim morajo prepovedati te sanje. Mi ne razmišljamo o prepovedi, saj je vladajoči sistem zatrl celo naše zmožnosti sanjanja. Poglejte, kakšni filmi se predvajajo ves čas. Zlahka si je mogoče predstavljati konec sveta, asteroid, ki bi padel na Zemljo in uničil vse življenje in tako dalje. Ne morete pa si predstavljati konca kapitalizma. Kaj torej počnemo tukaj? Naj vam povem čudovito staro šalo iz komunističnih časov.

Nekoga iz Vzhodne Nemčije so poslali na prisilno delo v Sibirijo. Vedel je, da bodo njegovo pošto brali cenzorji. Zato je rekel prijateljem: Dogovorimo se za kod. Če od mene prejmete pismo, napisano z modrim črnilom, vse napisano drži. Če je napisano z rdečim, je vse laž. Po mesecu dni prijatelji dobijo prvo pismo in vse je napisano z modro. V pismu piše: Tukaj je vse čudovito. Trgovine so polne izvrstne hrane. V kinu prikazujejo odlične zahodne filme. Stanovanja so velika in razkošna. Edino, česar ni mogoče kupiti, je rdeče črnilo.

Tako živimo. Imamo toliko svobode, kot je želimo, pogrešamo pa rdeče črnilo. Jezik, s katerim bi izrazili nesvobodo. To, kako nas učijo govoriti o svobodi, vojni proti terorizmu in tako dalje, je le potvarjanje svobode. In to počnemo tukaj: vsem nam dajemo rdeče črnilo.

“Lepo nam je tukaj, toda ne pozabite, da so povorke poceni. Pomemben je dan pozneje, ko se je treba vrniti k vsakdanjemu življenju. Bo kaj drugače?”

A obstaja past. Ne smete se zagledati sami vase. Lepo nam je tukaj, toda ne pozabite, da so povorke poceni. Pomemben je dan pozneje, ko se je treba vrniti k vsakdanjemu življenju. Bo kaj drugače? Nočem, da bi se teh dni spominjali v smislu, bili smo mladi in bilo je čudovito. Zapomnite si naše temeljno sporočilo: dovoljeno je razmišljati o drugih možnostih. Pravilo je prekršeno. Ne živimo v najboljšem od možnih svetov. A pred nami je dolga pot. Ukvarjati se bomo morali s težkimi vprašanji. Vemo, česa nočemo. Kaj pa hočemo? Kakšna družbena organiziranost lahko nadomesti kapitalizem? Kakšne nove voditelje hočemo?

Ne pozabite, da težava ni v korupciji in pohlepu. Težava tiči v sistemu, ki pritiska na nas. Ne bojte se samo sovražnikov, temveč tudi lažnih prijateljev, ki že skušajo upočasniti ta proces. Tako kot lahko naročite kavo brez kofeina, pivo brez alkohola in sladoled brez maščob. Skušali ga bodo spremeniti v neškodljiv moralni protest, v brezkofeinski proces. Tukaj smo se zbrali, ker imamo dovolj sveta, kjer recikliramo pločevinke kokakole, da potem nekaj drobiža namenimo za dobrodelnost, ali kupimo Starbuckov kapučino, ker odstotek iztržka namenjajo sestradanim otrokom v tretjem svetu in se zato počutimo bolje. Našli smo zunanje izvajalce za delo in trpljenje, potem ko smo svoje ljubezensko življenje prepustili ženitnim posredovalnicam. Temu smo priča že dolgo. Dovolili smo, da so našo politično angažiranost prevzeli zunanji izvajalci. Hočemo jo spet v svojih rokah!

Nismo komunisti, če komunizem pomeni sistem, ki se je zlomil leta 1990. Ne pozabite, da so ti komunisti danes izjemno učinkoviti, brezobzirni kapitalisti. Na Kitajskem imamo danes kapitalizem, ki je celo še dinamičnejši od ameriškega, le da ne potrebuje demokracije. To pomeni, da si ne dovolite izsiljevanja, ko grajate kapitalizem, češ da zato nasprotujete demokraciji. Zakon med demokracijo in kapitalizmom je propadel.

Spremembe so možne. Kaj se nam torej danes zdi mogoče? Spremljajte medije. Po eni strani se zdi v tehnologiji in spolnosti vse mogoče. Lahko potujete na Luno, z biogenetiko lahko postanete nesmrtni, lahko seksate z živalmi in tako dalje. A poglejte družbo in gospodarstvo. Skoraj vse se zdi nemogoče. Hočete malček dvigniti davke za bogate, pa vam razložijo, da je to nemogoče, ker bi trpela konkurenčnost. Hočete več denarja za zdravstvo, pa rečejo, da ni mogoče, ker to pomeni totalitarno državo. S svetom, v katerem vam lahko obljubijo nesmrtnost, ne morejo pa nameniti nekaj več denarja za zdravje, je nekaj narobe. Morda bi morali razmisliti, kaj je za nas na prvem mestu. Nočemo višje življenjske ravni, hočemo boljšo življenjsko raven. Komunisti smo v tem pogledu, da nas skrbi za dobrine, ki bi morale biti v lasti vseh. Za dobrine narave, za dobrine, privatizirane z zakoni o intelektualni lastnini. Za skupne dobrine biogenetike. Boriti bi se morali za to in samo za to.

Komunizem je padel na celi črti. A težave, povezane s skupnimi dobrinami, ostajajo. Kažejo vam, da v tem pogledu nismo Američani. Toda konservativne fundamentaliste, ki trdijo, da so pravi Američani, je treba na nekaj opomniti. Kaj je krščanstvo? To je sveti duh. Kaj je sveti duh? Je egalitarna skupnost vernikov, ki jih povezuje medsebojna ljubezen. In ki imajo le svojo svobodo in odgovornost, da to storijo. V tem pogledu je sveti duh zdaj in tukaj. Tam na Wall Streetu pa so pogani, ki častijo bogokletne idole. Vse, kar potrebujemo, je potrpljenje. Bojim se le, da bomo nekega dne preprosto šli domov, se srečali enkrat na leto, spili pivo in se z nostalgijo spomnili, kako lepo nam je bilo tukaj. Obljubimo si, da se to ne bo zgodilo.

Vemo, da si ljudje pogosto želijo kaj, česar v resnici nočejo. Ne bojte se hoteti tistega, česar si želite. Najlepša hvala!