Dr. Rastko Močnik: "Prebudili so se srednji razredi"

Izraz zunajparlamentarna politika vam marsikaj pove. Tudi to, denimo, da parlamentarna politika ni več produktivna.

Z dr. Rastkom Močnikom, rednim profesorjem sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki z orodji marksistične analize razčlenjuje družbeno dogajanje, pogosto pa je tudi aktivist v prvi bojni liniji upora proti kapitalizmu, smo se pogovarjali o moči in dometu “jeznih”

V soboto, 15. oktobra, bo globalna revolucija. Ljudje naj bi na ulicah mest protestirali proti nepravični delitvi na revne in bogate v svetu. Mladi pa še posebej zaradi ukradene prihodnosti. Gibanje »jeznih« se je razširilo po Evropi in Ameriki. Je to dogajanje res znanilec konca kapitalizma?

Znanilec konca kapitalizma je kriza sama. Kako dolgo bo trajala, pa je drugo vprašanje. Samir Amin opozarja, da obstajata dva modela prehoda iz sedanjega sistema. Prvi je notranji razkroj, kot se je zgodilo z rimskim cesarstvom, drugi pa revolucija. Revolucije so redkejše. Do njih pride praviloma na periferiji. Toda ne vedno. Francoska revolucija, ki je paradigmatska, se je zgodila v času, ko je Francija izgubljala boj za svetovno prevlado z Veliko Britanijo. Nekaj podobnega kakor tedanji Franciji se danes dogaja z ZDA. Ti protesti se mi za zdaj zdijo še zgolj ogorčenje, ki pa je nujna stopnja za politični upor. Ljudje so jezni, na ulicah želijo povedati, kaj mislijo, saj nimajo drugih možnosti izražanja. Niso pa še organizirani, kar je prvi pogoj za spremembe.

Zasedbe ulic v nekaterih mestih Evrope in ZDA vendarle kažejo razmeroma dobro organiziranost ljudi, vse pa poteka brez podpore, recimo temu, klasičnih institucij civilne družbe. Razen v ZDA, kjer je protestnike podprl eden izmed vodilnih sindikatov, drugje »jezni« niso dobili podpore. Pa tudi nočejo je, ker etabliranim političnim strankam in sindikatom ne zaupajo. Je mogoče kaj doseči brez te podpore?

Doslej še ni bilo revolucije brez revolucionarne stranke. Vprašanje, ali sodelovati z organizacijami v sistemu, pa je v resnici napačno. Res je sistem skorumpiran, ampak tudi organizacije v njem se spreminjajo. Za gibanje je to vprašanje pravzaprav zgolj taktično, ni pa strateško.

So pa tudi razhajanja. Ameriški protestniki želijo zrušiti kapitalistični sistem, evropski pa, celo nekateri marksisti in anarhisti, tako se zdi, verjamejo, da je mogoče odpreti politično polje znotraj Evropske unije kot transnacionalnega telesa. Od kod razlike?

Gre za staro dilemo, ki se je pojavila že v ruskem socialističnem gibanju, kjer so se politično spopadli glede vprašanja, ali sodelovati v carski dumi ali ne. Lenin je bil za sodelovanje rekoč, da bo »duma naša propagandna tribuna«, levičarji v takratni socialdemokratski delavski stranki pa so bili proti. Bili so čistuni, puristi. V Evropskem parlamentu je danes stranka Evropske levice, ki je proti kapitalizmu, ki je za javno zdravstvo in šolstvo, proti bolonjski reformi in, recimo, ne enači komunizma z nacifašizmom. Tudi za francosko skupščino se poteguje Nova protikapitalistična stranka, ki ima v imenu protikapitalizem, vendar uporablja institucije sistema. Odgovor na to, ali iti v institucije sistema ali ne, je da - a z revolucionarno politično prakso. Pa četudi je jasno, da te institucije niso dovolj za spremembo sistema, kajti zgodovino delajo množice in ne stranke.

A vendar, protestniki v ZDA napadajo centre finančne moči, v Evropi pa bi radi le korigirali obstoječi gospodarski in politični sistem?

Posebnosti političnih bojev v ZDA in v Evropi je toliko, da bi lahko o tem napisali knjigo. Upoštevati moramo, da v Evropi radikalna gibanja niso nikoli prenehala delovati. Intelektualno je močna in vplivna 4. internacionala, trockistična, ki se imenuje Zveza revolucionarnih komunistov. V ZDA je delavsko gibanje na samem začetku doživelo hud poraz. Uničili so ga z mafijo. Toda v ZDA je tradicija civilnodružbenega organiziranja bistveno močnejša kot v celinski Evropi oziroma, če sem bolj natančen, kot v neprotestantski Evropi. Ta gibanja so namreč značilnost protestantskih družb. V Grčiji jih ni, pač pa so radikalne revolucionarne skupine, ki se občasno ukvarjajo tudi s terorizmom. V Italiji in v Španiji je podobno. Nenavadno je, da tega ni v Sloveniji, čeprav smo dežela s katoliško tradicijo. Med Evropo in ZDA gre za razliko v tradiciji. Zdaj pa povsod v evroatlantskem svetu prihajajo na politično prizorišče nove skupine. Prebudili so se srednji razredi, ker so zaradi krize najbolj na udaru. Srednji razredi so v resnici nosilci ideološke hegemonije v vsaki družbi in zato je njihova radikalizacija zelo pomembna.

Pojem revolucija za sedanje dogajanje, če vas prav razumem, ni ustrezen. Toda kaj bi danes, na sedanji stopnji razvoja kapitalističnega sistema, glede na zgodovinske izkušnje ter teorijo in prakso revolucij, pravzaprav bila revolucija?

Revolucija je sprememba sistema, kar pa tokrat ni na dnevnem redu. Všeč pa mi je, da se uporablja beseda revolucija, ker se tako rehabilitira in postaja spet del našega besedišča. Sicer pa revolucija potrebuje trajno organizacijo, trajno ideološko pripravo in pa izjemne razmere. Za izredne razmere zadnje čase sicer skrbijo ZDA, a za revolucijo nimajo ideološke tradicije in zlasti ne organizacije.

Če vprašam še nekoliko drugače: kakšno revolucijo potrebujemo in kakšna je sploh mogoča, če realno oceniva zdajšnje globalne razmere?

Če rečem malo bombastično, se mora čim prej pojaviti politična skupina, ki bo rekla, da je treba kapitalizem končati. Ga odpraviti. Namreč, čim pozneje se bo ta program pojavil, tem bolj bo radikalen in tem težje ga bo mogoče uresničiti. Pa tudi žrtve bodo večje. Kako bo to konkretno videti, pa je stvar takratnega zgodovinskega položaja in tistih, ki bodo v situaciji, da bodo morali odločati. Sam bi se zavzemal za miren prehod. Čim prej bodo postavili radikalni program in organizacijo, tem bolje: kajti ta planet ne prenese kapitalizma. Če odmislimo druge stvari, je dejstvo, da stalna in neskončna akumulacija kapitala žre naravo, žre planet. Vsega se pač ne da spremeniti v presežno vrednost, ker nam ne bo ostalo nič niti za dihati, niti za piti, niti za jesti.

Klasičnega delavskega razreda, ki bi speljal takšno revolucijo, danes praktično ni. Kako lahko nastane revolucionarni razred, če uporabiva to terminologijo?

Res je, danes nimamo več tovarniškega sistema, v okviru katerega se je oblikoval klasični delavski razred. Zdaj imamo brezposelne, prekarce, podzaposlene in stalno zaposlene (ti zadnji so ogrožena družbena vrsta). Vprašanje je, kako povezati ljudi, ki različno razmišljajo in se ne srečujejo ob delu, saj ne delajo v istem času in v istem prostoru. Zato je bila nedavna stavka v Luki Koper zelo pomembna, saj se je delavska aristokracija, mislim na žerjaviste, povezala s tistimi najbolj izkoriščanimi in tistimi, ki se najtežje organizirajo, ki delajo vsak pri svojem posredniku.

Brez politične organizacije ne gre, pravite. Ali v sedanjem revolucionarnem vrenju vidite zametke organiziranosti, ki bi sčasoma lahko preraslo v močno politično silo?

Mislim, da je to absolutno pozitivno gibanje, ki je lahko osnova za kaj takega. Alterglobalisti, na primer, čeprav smo mislili, da so šibki, so postali tako močni, da zdaj predsedniki mogočnih držav hodijo na njihova zborovanja. Gibanje, ki bo spremenilo politični sistem, bo moralo biti planetarno. Zdaj se ustvarja planetarna ideologija in povezuje gibanja po svetu. Se pravi, ustvarjajo se materialni nastavki za transverzalno družbeno gibanje. V njem bodo tudi tradicionalne stranke, verjetno tudi sindikati, ekološke organizacije. To bo transverzala, nekakšna nova planetarna ljudska fronta.

Soočajo pa se s krči. Nova gibanja, ki živijo predvsem na spletu, so sicer bolj fleksibilna in naprednejša od vendarle dokaj okorelih sindikatov, z njimi pa se jim ne uspe povezati in najti skupni jezik, četudi so vsi del istega boja.

Organizacije, ki temeljijo na govorjeni besedi, so statusne in hierarhične. Poznamo jih od neolitika naprej. V njih deluje karizma. Organizacije, ki temeljijo na pisani besedi, na primer, sindikati ali pa tradicionalne politične stranke, so administrativne strukture. To vsaj v glavnem niso statusne hierarhije s karizmatičnimi voditelji, ampak so birokratske hierarhije. Moč je v njih sicer omejena, vendar še vedno hierarhično razporejena. Kaj pa se bo zgodilo s tistimi, ki temeljijo na internetu, bo pa še zanimivo opazovati. Ta tehnologija sicer omogoča policijski nadzor, kakršnega prej nismo poznali, vendar omogoča tudi horizontalen način organizacije, ki je demokratičen in zlasti intelektualističen, kar so revolucionarne stranke vedno bile. Nenehno debatiranje je značilnost pravega revolucionarja. Internet je lahko imanentno demokratičen v vsebinskem pomenu besede, veliko bolj kot pa strankarski sistem, ki mu bolj po nemarnem pravimo demokratičen.

Vsega se pač ne da spremeniti v presežno vrednost, ker nam ne bo ostalo nič niti za dihati, niti za piti, niti za jesti.

Potemtakem se lahko nadejamo sprememb z vplivom od spodaj, iz politike »življenja« oz. zunajparlamentarne politike, ker zdajšnja ne omogoča sprememb?

Izraz zunajparlamentarna politika vam marsikaj pove. Tudi to, denimo, da parlamentarna politika ni več produktivna. Da se je zaprla vase in nima novih idej. Problem ni samo ideološki, ampak tudi sociološki in institucionalen. V Nemčiji je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih zunajparlamentarna opozicija izredno močna in je na oblast pripeljala socialdemokrate. Podobno se je zgodilo v Franciji. Prišli so tudi zeleni. Potem pa so se v enem mandatu nemški zeleni spremenili v zelo tradicionalno stranko. Ne zato, ker bi bili pokvarjeni, ampak ker institucija deluje po svoji logiki in logike institucije ne morete spremeniti z dobrimi nameni. Tega so se zavedali komunisti, ki so bili res ljudje posebnega kova. Kadar so jim dovolili, so sodelovali v parlamentih, ves čas so debatirali, vsaj tisti, ki niso postali stalinisti. Toda tudi v teh komunističnih strankah je bila notranja debata, niso pozabili na program. Skratka, ostali so revolucionarna stranka, čeprav so vstopili v sistem. Problem danes je v tem, da vi lahko organizirate ulične demonstracije, lahko tudi kaj bolj radikalnega, če pa boste hoteli delati resne spremembe, boste morali delati sistemsko, se pravi biti v instituciji. Ni nujno, da bo to meščanski parlament, ampak neka institucija bo. Doslej pa so bile vse institucije, od sovjetov do jugoslovanskih samoupravnih svetov, dokaj vampirske. Kmalu so začele delovati po svoji logiki, ki ni demokratična in ki je ideološko senilna.

Kakšen pa je potem lahko jutrišnji svet, če se na koncu vse izpridi?

No, nikoli še nismo bili tako blizu konca kapitalizma, kot smo zdaj. Zdaj niso na sceni nekakšni intelektualni norci iz Dostojevskega, ampak, kako bi rekel, spoštovanja vredne množice delavcev, delavk in tudi malomeščanov. Zdaj se že tudi »stebri družbe« zavedajo, da je v sistemu nekaj narobe. Pritisk od spodaj se krepi. Ta pa zmeraj poganja politično birokracijo. Tudi k spremembam. Na institucije sistema je treba pritiskati od zunaj. Pri tem so sodobne tehnologije lahko v izjemno pomoč.

Če se glede na povedano ozreva na slovensko družbeno sceno, potem lahko vidimo tudi pri nas veliko nezadovoljstva s politično elito. Nastajajo nova politična in socialna gibanja, ki razpirajo politično polje.

Slovenija zadnje čase drsi na periferijo. Problem perifernih družb je, da so njihovi politični razredi zastopniki kompradorske buržoazije. Kakor je rekel Che Guevara, pri periferni buržoaziji se konča veriga, ki se začne na Wall Streetu: kompradorska buržoazija pobira drobtinice z bogatinove mize. André Gunder Frank je zanjo izdelal teoretski koncept: lumpenburžoazija. To je buržoazija, ki ni sposobna sama pognati in upravljati produkcijskega procesa. To niso kapitalisti Adama Smitha. So, kot jim pravi nekdanji direktor Elana Dolfe Vojsk, plenilci. Zelo ustrezno in zelo kruto poimenovanje. V Sloveniji imamo dodatne probleme tudi zato, ker naš politični razred, naše politične stranke, zastopajo ta parazitski, zajedavski in neproduktivni sloj.

Zato je dobro, da se pojavljajo nova gibanja. Ampak doslej še nobeno ni postavilo dovolj radikalnih vprašanj o potrebnih družbenih spremembah, ker nimajo dovolj temeljitih analiz. Pa jih tudi ne morejo imeti, če mislijo le znotraj Slovenije, saj je še okvir Evropske unije preozek za takšno temeljito analizo. Zdaj je treba razmišljati na planetarni ravni, se vprašati, kaj storiti v Sloveniji, da bi ugotovili, da se prav veliko v Sloveniji ne da narediti. Lahko sicer pravično razdelite bogastvo, lahko odpravite revščino, lahko zagotovite javno šolstvo in javno zdravstvo in ustrezne pokojnine. Vse to se da storiti. Ne morete pa spremeniti sistema. Igralec, ki bi lahko začel spreminjati svetovni sistem, je Evropska unija. Toda njene strukture so neoliberalne. Je pa dovolj gospodarsko, vojaško in politično močna, da bi si lahko zastavila program za spreminjanje svetovnega sistema. Za začetek bi bilo dobro, da bi po evropskem socialnem modelu zahtevali, da Kitajci dobijo dopust, porodniško, bolniško, predvsem pa da tam in v svetu ukinemo suženjstvo. Povejmo, naj gre Nato iz Afganistana. Pa tudi, zdaj ko se bo začela deliti libijska torta, da pripada Libija Libijcem, ne pa Evropski uniji.