Helena Kamnar: "Nekje je treba potegniti črto"

“Nekje je treba potegniti črto in reči: dlje od tega ne moremo iti. Če je cena zgolj v tem, da se zamrznejo nominalne višine sedanjih prejemkov, potem je to še razmeroma blag ukrep. “

Parlament je v zadnjih dneh z nonšalantno lahkotnostjo in ne meneč se za posledice zavrgel več zakonov, ki jih je za stabilizacijo slovenskih javnih financ in za manj boleč izhod iz gospodarske krize predlagala odhajajoča vlada Boruta Pahorja. O kratkoročnih in dolgoročnih posledicah tega nepremišljenega dejanja poslancev iz vladnih in opozicijskih vrst smo se pogovarjali z ekonomistko mag. Heleno Kamnar, generalno sekretarko vlade in nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za finance.

Parlament je v zadnjih dneh z nonšalantno lahkotnostjo in ne meneč se za posledice zavrgel več zakonov, ki jih je za stabilizacijo slovenskih javnih financ in za manj boleč izhod iz gospodarske krize predlagala odhajajoča vlada Boruta Pahorja. O kratkoročnih in dolgoročnih posledicah tega nepremišljenega dejanja poslancev iz vladnih in opozicijskih vrst smo se pogovarjali z ekonomistko mag. Heleno Kamnar, generalno sekretarko vlade in nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za finance.

Vladi v odhajanju skozi parlament ni uspelo spraviti interventnega zakona, s katerim bi za leto dni podaljšali zamrznitev plač v javnem sektorju, pokojnin in socialnih transferjev, kar pomeni, da se bodo v prihodnjem letu omenjeni izdatki državne blagajne opazno povečali. O kakšnih dvigih konkretno govorimo?

Pri plačah gre za dvoje. Eno je t. i. varovalka, ki se zgodi januarja in je odvisna od inflacije v preteklem letu, vendar ta pogoj zaradi nižje inflacije po moji oceni ne bo izpolnjen. Drugo je uskladitev plač z napovedano stopnjo inflacije, kar naj bi se zgodilo 1. julija, vendar je možno, da tudi do te uskladitve ne bo prišlo, saj se še nismo začeli pogajati s sindikati. V zakonu je namreč zapisana določba, da če se o uskladitvi ne dogovorimo, potem te uskladitve ni. Malo verjetno je torej, da bi se uskladitev plač sploh zgodila v letu 2012. Govorimo bolj o hipotetični kot dejanski možnosti. Seveda je še vedno mogoče, da bodo v naslednjih mesecih sindikati zahtevali pogovore o usklajevanju. Precej bolj problematična je uskladitev pri pokojninah, saj bo do nje skoraj zagotovo prišlo že 1. januarja. Tega ne bo mogoče preprečiti, saj je malo verjetno, da bi lahko nova vlada že v drugi polovici decembra parlamentu predlagala ustrezne ukrepe. Gre pa tu za nekoliko večji obseg potrebnih sredstev, na ministrstvu za finance ocenjujejo, da bi se stroški za pokojnine 1. januarja povečali za približno 76 milijonov evrov. Tak avtomatizem uskladitve z inflacijo velja tudi za socialne transferje, pri čemer je ocena, da bi tu stroški narasli za približno 25 milijonov evrov.

Kolikšen dodaten strošek pa pomeni napredovanje javnih uslužbencev v nazive?

Ta strošek je precej bolj problematičen. Napredovanje v nazive se je dogajalo že v letošnjem letu, vendar ni bilo izplačil. Če ne bo odločitve, kot je bila predvidena v interventnem zakonu, se bodo ta, doslej zadržana izplačila začela izplačevati že v začetku naslednjega leta. Hkrati pa se bodo uresničila tudi vsa vertikalna in horizontalna napredovanja v prihodnjem letu. Gre za precej velik zalogaj. Skupen strošek napredovanj na račun letošnjega in prihodnjega leta je ocenjen na 80 milijonov evrov.

Se bo država za skupen strošek padca interventnega zakona, ki naj bi po izračunih ministrstva za finance znašal skoraj tristo milijonov evrov, prisiljena zadolžiti in tako še povečati javni dolg ali pa je ta strošek mogoče ublažiti s krčenjem drugih proračunskih izdatkov?

Mogoče je skrčiti druge vrste odhodkov, vprašanje pa je, katere. Domnevam, da bo prihodnja vlada predlagala rebalans proračuna marca ali aprila. Proračun za leto 2012 je prevelik, zato v prihodnjem letu ne bo potrebno samo krčenje izdatkov v višini tristo milijonov evrov, kar je ta vlada predlagala z interventnim zakonom, pač pa bodo potrebni bistveno večji rezi, saj sicer ne bo možno doseči srednjeročnega fiskalnega cilja. Ena od možnosti je tudi znižanje plač. Dvomim, da bi to lahko rešili samo z varčevanjem na področju investicij, saj za to že zdaj ni namenjenih prav veliko sredstev. Pa tudi za varčevanje pri materialnih stroških ni več veliko prostora. Če na primer ukinemo vse tri urade, ki so v pristojnosti generalnega sekretariata vlade, prihranimo komaj 400 tisoč evrov, kar ni velik prihranek, s katerim bi lahko reševali javne finance. Verjetno bo treba krčiti vse izdatke. Glede na strukturo javnofinančnih odhodkov in ob dejstvu, da še nista izvedeni pokojninska in zdravstvena reforma, je malo verjetno, da bi lahko prihodnja vlada plače, pokojnine in socialne transferje pustila nedotaknjene.

Strinjam se z dr. Mencingerjem, da smo iz evra naredili mit. Res pa je tudi, da izguba evra v sedanjem stanju ne bi prinesla samo dobrih stvari za razvoj našega gospodarstva.

Je še čas, da bi šla ta vlada v parlament s popravljeno verzijo interventnega zakona in tako v zadnjem hipu preprečila javnofinančno škodo?

Teoretično je možno, se mi pa ne zdi smiselno. Z interventnim zakonom je vlada poskusila dvakrat. Zakaj bi poskušali še tretjič? Na kolegiju državnega zbora so poslanci dali jasno vedeti, da je ta vlada svoje opravila in da naj novih zakonov ne prinaša več. Volitve bodo 4. decembra, se pravi, da se državni zbor lahko konstituira že v drugi polovici decembra. To pomeni, da lahko interventni zakon še pravočasno vložijo poslanci sami. Če do tega ne bo prišlo, bo potrebna drugačna vrsta ukrepov, pri čemer se je treba zavedeti, da bo njihov finančni učinek zaradi zamude manjši in da bodo morali biti zato ti ukrepi ostrejši.

Nova vlada se ne bo konstituirala pred januarjem, ko bo že prišlo do uskladitve pokojnin z inflacijo.

Tega vlaka jim ne bo uspelo uloviti. Valorizaciji pokojnin se skoraj ni mogoče več izogniti. So pa možni alternativni ukrepi, recimo ukinitev dodatka za rekreacijo, ki je pravzaprav socialna pravica, finančno pa je težja od uskladitve pokojnin z inflacijo. Ti dodatki se praviloma izplačujejo maja, se pravi, da je za tak ukrep na voljo še dovolj časa. Tudi če bi že prihodnje leto prišlo do sprememb sistemskega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, finančnih učinkov v prvem letu še ne bo. Leto 2012 je torej za učinke pokojninske reforme izgubljeno.

Ni prav verjetno, da bi poslanci sami predlagali interventni zakon, s katerim bi med drugim zamrznili lastne plače.

To res ni zelo verjetno. Funkcionarske plače, ki so bile na podlagi interventnega zakona znižane za štiri odstotke, se bodo 1. januarja avtomatično zvišale. Skupen učinek tega bo znašal približno dva milijona evrov. Tu torej ne gre za velik prihranek, ampak predvsem za simbolno dejanje.

Kakšne bodo dolgoročne posledice odsotnosti interventnega zakona za že tako skrhane javne finance?

Navzven se bo ustvaril vtis, da nismo sposobni obvladovati javnofinančnih izdatkov in da nimamo sproženih vseh mehanizmov, ki so nujni za to, da bi lahko dosegli srednjeročni fiskalni cilj, ki smo si ga zastavili v številnih dokumentih, predloženih tudi Evropski komisiji. Da se bo zaradi padca interventnega zakona že takoj na začetku prihodnjega leta sprožil plaz povečanja odhodkov, gotovo ni dobro znamenje ne za Evropsko komisijo, ki zadnje čase bolj budno nadzoruje in ocenjuje stanje javnih financ posameznih držav, kot tudi ne za bonitetne hiše, ki pozorno spremljajo naše javne finance. Lahko seveda polemiziramo o tem, ali so bile ponujene rešitve prave in ali bi bile drugačne rešitve sprejemljivejše. Vlada je želela preprečiti naraščanje odhodkov na tistih točkah, kjer bi se to naraščanje zgodilo samodejno, hkrati pa ni hotela poseči v oblikovanje politik na posameznih področjih. S tega vidika interventni zakon ni bil slab.

Glede na to, da se je Sloveniji boniteta znižala že samo zaradi padca vlade, ne da bi se ob tem kaj bistveno spremenili ključni ekonomski kazalci, je mogoče sklepati, da lahko padec interventnega zakona vodi v vnovično znižanje bonitete.

Bilo bi precej nenavadno, če se bonitetne hiše na to ne bi odzvale. Po ključnih ekonomskih kazalcih, se pravi po stanju javnega dolga in proračunskega primanjkljaja, je Slovenija sicer še daleč od Grčije, Portugalske ali Španije. Pri našem primanjkljaju je problematično predvsem to, da ni dovolj jasno izražen trend upadanja, kar je posebej očitno v letošnjem rebalansu. Finančni minister Križanič sicer ocenjuje, da bo na koncu leta primanjkljaj nižji, kot kaže zdaj.

To je lažno upanje, saj je primanjkljaj že zdaj višji od prvotno predvidenega.

Tu sodb raje ne bom dajala.

Enako ali še bolj problematična je dinamika rasti dolga države.

Dinamika rasti dolga države je res izjema in je deloma posledica visokega proračunskega primanjkljaja, deloma pa predčasnega zadolževanja. Glede na to, da prihaja novi val finančne krize, se predčasno zadolževanje lahko izkaže kot dobra odločitev, ker je cenejša od zadolžitve, ki bi bila opravljena po znižanju bonitetne ocene države in bank, hkrati pa rešuje likvidnost bank.

Tri leta smo v državnem zboru poslušali kritike, da bi morali z zakonom omejiti državno zadolževanje. Ko smo to vendarle predlagali, pa so isti poslanci temu nasprotovali.

Sindikalisti so interventnemu zakonu nasprotovali z argumentom, da je pot restrikcij napačna in neučinkovita, da ne ponuja izhoda iz krize, ampak jo še poglablja, saj vodi v konflikt in revščino. Verjetno res ni mogoče zanikati, da bi se z interventnim zakonom udarilo po socialno najšibkejših.

Nedvomno bi bilo tako z vidika življenjskega standarda kot z vidika potrošnje boljše, če bi se jim osebni prejemki povečevali. Toda če ni denarja in če se moraš zaradi tega dodatno zadolžiti, to gotovo ni pametna odločitev. Nekje je treba potegniti črto in reči: dlje od tega ne moremo iti. Če je cena zgolj v tem, da se zamrznejo nominalne višine sedanjih prejemkov, potem je to še razmeroma blag ukrep, s katerim se nikomur nič ne vzame. Dveodstotno inflacijo je še mogoče preživeti.

Sindikalist Dušan Semolič meni, da se dolgov lahko znebimo samo z ustvarjanjem novih delovnih mest, da je torej ostro varčevanje treba nadomestiti z ukrepi za spodbujanje rasti.

Država ne more ustvarjati delovnih mest, to je vendar jasno. Ta vlada je zagotovila kar nekaj posrednih in neposrednih spodbud gospodarstvu. Tudi na področju davčne politike je dala precej različnih olajšav. Vendar je pri gospodarski rasti bolj od državnih spodbud pomembno, ali je na voljo trg. Če obstaja, se že nekako najde pot do investicij, ki morda privedejo tudi do novih delovnih mest. Problem te krize sta bila prav zapiranje trgov in velika zadolženost gospodarstva. Res pa je tudi, da glede na strukturo našega gospodarstva nimamo ravno veliko visoko tehnoloških proizvodov, ki bi jih ponujali v tujino in s katerimi bi lahko bili konkurenčni drugim. Prevladujejo proizvodi z nižjo dodano vrednostjo in v tej zgodbi ni novih delovnih mest.

Torej gospodarski program največje opozicijske stranke SDS, ki temelji na ustvarjanju novih delovnih mest, ne bo prinesel tako zelo želenega okrevanja?

Bomo videli. Morda pa imajo čudežno palico. Ta vlada je ni imela. Tudi v letu 2009, ko je vodila zelo ekspanzivno fiskalno politiko, da bi čim hitreje prišli do gospodarskega okrevanja, rezultata ni bilo. Kot ga tudi ni bilo v drugih državah po svetu, ki jih je ta kriza prizadela.

No, na dobri poti k okrevanju je Nemčija ...

V Nemčiji so imeli kratko svetlo obdobje, a gredo stvari spet navzdol. Tudi pri nas je že kazalo dobro, pa so se razmere znova zaostrile.

Verjetno je res absurdno pričakovati, da bo ravno Slovenija svetilnik Evrope.

Tisto o svetilniku je bilo preveč. Švice pač ni enostavno narediti. Predvsem pa je ni mogoče narediti v tako kratkem obdobju.

Tri leta smo poslušali, kako hudo nas je zadolžila Janševa vlada. Toda enak greh je mogoče očitati Pahorjevi vladi. Po podatkih ministrstva za finance se bo državni dolg od decembra 2008 do decembra 2012 povečal s 7,2 na 14,9 milijarde evrov ali skupaj za 7,7 milijarde. Povedano drugače: od nastanka slovenske države leta 1991 do decembra 2008 se je državni dolg povečal na 7,2 milijarde evrov, samo v mandatu Pahorjeve vlade pa se je povečal za dodatnih 7,7 milijarde evrov ali skupaj za več kot v 17 letih novonastale države. Upravičeno je torej reči, da Pahorjeva vlada javnih financ ni upravljala bistveno boljše od Janševe vlade.

Se strinjam. Če primerjamo zgolj rezultate, ta ocena drži. Vendar moram dodati, da je Pahorjeva vlada javne finance upravljala v povsem drugačnih okoliščinah. V mandatu Janševe vlade so bile gospodarske razmere tako ugodne, da so bili proračunski primanjkljaji razmeroma majhni in se zato ni bilo treba veliko zadolževati. V razmerah, ko gre gospodarstvo navzdol, pa je nujno skrčiti državno potrošnjo, saj se sicer povečuje državni dolg. To je povsem logično. Pa še nekaj je zanimivo. V letu 2005 se je stanje državnega dolga v hipu precej zmanjšalo. Zakaj? V letu 2003 je država prodala del NLB belgijski banki KBC. Na račun tega se je državni dolg lahko znižal. Druga zadeva, ki ni bila nepomembna, je povezana s financiranjem gradnje avtocest. Do leta 2005 so avtoceste financirali delno iz državnega proračuna, delno pa s krediti. Od takrat pa je Dars gradnjo financiral izključno s krediti, in to v času blaginje. Prostor, ki je bil do takrat rezerviran za financiranje avtocestnega programa, so zapolnili drugi odhodki, s čimer se je potrošnja državnega proračuna dvignila na višjo raven. Povrh tega pa je bila opravljena takšna davčna reforma, da davčni prihodki niti ob normalni gospodarski rasti, kaj šele v času hude krize, ne bi zadoščali za pokrivanje odhodkovne strani proračuna.

Eden temeljnih očitkov opozicije je, da se je Slovenija v času Pahorjeve vlade zadolževala neučinkovito. Medtem ko je šla večina slovenskega javnega dolga za blaženje socialnih bremen krize oz. skoraj izključno za financiranje proračunskega primanjkljaja zaradi previsoke javne porabe, je Nemčija večino svojega javnega dolga namenila za spodbujanje gospodarske aktivnosti in s tem ustvarjanje novih delovnih mest. Verjetno se strinjate, da je to bistvena razlika ...

Če pogledate programe, ki so jih druge države izvedle v času gospodarske krize, boste videli, da si nobena ni privoščila zmanjševanja socialnih prejemkov. Sem ter tja so sicer naredile kak kozmetični popravek, niso pa grobo zarezale vanje. Investicijski odhodki pa so se v zadnjih treh letih v državi in občinah podvojili.

Je pa kar nekaj evropskih držav, zlasti Grčija, množično odpuščala v javnem sektorju.

To drži. V javnem sektorju niso le množično odpuščali, pač pa so tudi zniževali plače. Slovenija tega ni počela. Strinjam se: če že nismo odpuščali, bi lahko vsaj zajezili naraščanje javnih uslužbencev. Ampak potem bi se morali vsi soočiti še s kakšno drugo dimenzijo. Morali bi se na primer sprijazniti s tem, da otroka ne bomo imeli v razredu z dvajsetimi, temveč s tridesetimi učenci. Ali pa, da prva splošna bolnišnica od našega kraja bivanja ne bo oddaljena samo pet kilometrov, pač pa mogoče štirideset. Na to nismo bili pripravljeni, zaradi česar se je prvi poskus zdravstvene reforme ustavil, do drugega pa zaradi padca vlade sploh nismo prišli. V šolstvu varčevalni poskusi sploh niso bili narejeni, ker je bilo očitno že vnaprej ocenjeno, da jih javnost ne bo sprejela. Tu sicer ne gre za zelo velike prihranke, je pa dejstvo, da se nam je ravno na področju šolstva in zdravstva najbolj povečalo število zaposlenih. Velikokrat se vladi očita, da ni dovolj zmanjšala števila zaposlenih v državni upravi, da bi morali cel kup agencij in uradov ukiniti. Vendar je treba vedeti, da tudi če bi vse to naredili, prihranek ne bi bil tako velik, kot če bi posegli v celoten javni sektor. V državni upravi je s sodstvom vred zaposlenih 30 tisoč ljudi, v celotnem javnem sektorju pa 160 tisoč. S tem seveda ne želim reči, da racionalizacija v državni upravi ni potrebna, vendar ji pripisujemo preveliko težo, ko govorimo o prihrankih.

Kako problematično pa je zaposlovanje v občinskih upravah?

Občine so sicer število zaposlenih v zadnjih treh letih povečale, a ne drastično. Glede na svojo velikost imajo naše občine razmeroma majhno število zaposlenih. Precej več bi prihranili s tem, da bi število občin zmanjšali. Ampak pri tem bi naleteli na enako nasprotovanje kot pri zmanjšanju števila bolnišnic ali osnovnih šol.

Verjetno nas iz brezna ne reši niti privatizacija oz. razprodaja državnega premoženja.

Trenutno je s prodajo državnega premoženja težko dobro zaslužiti. Če se bodo v prihodnje razmere izboljšale, pa bi bilo pametno prodajati, ker je že skrajni čas, da se država umakne iz lastništva. Če bi se v preteklosti na področju privatizacije naredilo več, bi se s tem zmanjšal državni dolg, in v času krize bi imela nekaj več manevrskega prostora.

Če vso zlatnino prodaš, ob naslednji krizi nimaš ničesar več, da bi se lahko reševal ...

To je res, zato na reševanje samo s prodajo zlatnine ni mogoče računati. Ker je imela Slovenija državni dolg na razmeroma nizki ravni, smo si lažje privoščili hujše udarce na odhodkovni strani, kot bi si jih, če bi bil naš dolg že na ravni 60 odstotkov BDP-ja. V tem primeru se ne bi mogli izogniti krepkim rezom na področju socialnih pravic.

Če zapadejo državna poroštva Darsu, če država sama dokapitalizira NLB s štiristo milijoni evrov in če k temu prištejemo še tristo milijonov evrov stroškov, ki bodo nastali zaradi padca interventnega zakona, bo dolg države presegel mejo 60 odstotkov BDP-ja.

Do te maastrichtske meje res nismo več daleč. Do nje nas loči samo še približno deset odstotnih točk. Zato je treba krčiti odhodke.

Enako usodo kot interventni zakon je v parlamentu doživela tudi novela zakona o javnih financah, s katero je vlada želela določiti zgornjo mejo zadolževanja države. Ali ni absurdno, da so tej noveli nasprotovali tudi tisti opozicijski politiki, ki se sicer javno glasno zavzemajo za uvedbo limita?

Tri leta smo v državnem zboru poslušali kritike, da bi morali z zakonom omejiti državno zadolževanje. Ko smo to predlagali, pa so isti poslanci temu nasprotovali. Bistvena novost, ki smo jo želeli uvesti s to novelo, je bila, da bi se v državnem zboru sprejemal petletni finančni okvir in določala zgornja raven odhodkov, nato pa bi vlada znotraj teh meja pripravljala letne proračune. Če bi torej vlada srednjeročni okvir hotela spremeniti, bi bilo to mogoče samo prek posebne procedure v državnem zboru.

Kakršnekoli primerjave Slovenije z Grčijo so neupravičene. Vse številke kažejo, da smo še zelo daleč od Grčije.

Meni to diši po preložitvi odgovornosti z vlade na parlament.

Lahko pa na to gledate tudi kot na samoomejevanje. Vlada ne bi mogla vsakič znova povečevati ravni odhodkov, kar je v preteklosti pogosto počela. Bistveno je, da bi se s tem zagotovila večja fiskalna disciplina. Pa še nekaj. Novela zakona o javnih financah je prinašala tudi ukrepe za primer, če bi se finančni sistem ponovno zamajal. Gre za podobne ukrepe, kot smo jih uvedli v letih 2009 in 2010, pa so letos prenehali veljati. Če pride do poglobitve finančne krize, bo treba znova poseči po inštrumentih za stabilizacijo finančnega sistema. V noveli ni bilo rešitev, ki bi lahko bile sporne z vsebinskega vidika. Parlament je očitno želel demonstrirati, da ga ne zanima nič, kar bi mu ta vlada še lahko prinesla na mizo.

Kakšne pa bodo posledice padca novele zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju? Kako upravičena je bojazen, da bo zaradi tega prišlo do novega vala stečajev? Nekateri ekonomisti celo svarijo, da bi se lahko zaradi tega število brezposelnih povečalo s sedanjih sto tisoč na kar 160 tisoč.

S tem zakonom res nimamo sreče. V zadnjih letih je bil prevečkrat spremenjen, se je pa očitno šele zdaj izkazalo, kje je jedro problema. Novela naj bi preprečila marsikateri stečaj in ukinitev delovnih mest, še zlasti pri majhnih podjetjih. Predlagana je bila sprememba pogojev, kdaj je treba sprožiti postopek stečaja, poleg tega pa se je znižala vsota poplačila upnikov. Na ta način bi podjetjem v težavah omogočili, da se revitalizirajo in ohranijo zdrava jedra. Temeljni cilj novele je bila ohranitev čim večjega števila delovnih mest. Nedvomno bo posledica padca te novele večje število stečajev in s tem tudi večje število brezposelnih.

Zakaj je vlada sploh rinila v parlament s kopico zakonov, ko pa je bilo vendar jasno, da zanje tik pred predčasnimi volitvami ne bo dobila podpore?

Glede na to, da je Slovenija z znižanjem bonitetne ocene dobila resen opomin, je bilo jasno, da obvladovanje javnih financ lahko pripomore k izboljšanju slike tako v očeh bonitetnih hiš kot tudi v odnosu do Evropske komisije. Lahko bi sicer naslednje štiri mesece sedeli križem rok in gledali, kako se po besedah ministra Gasparija »spuščamo po toboganu navzdol«. Vlada se je odločila, da vendarle poskuša kaj narediti, upajoč, da bo skrbelo še koga. Ne gre za samopromocijo! Tudi ne gre za stališče »mi smo svoje naredili, zdaj pa je na vas, ali to vzamete ali ne«. Gre preprosto za nujo, da se naredijo stvari, ki bi preprečile poslabšanje stanja. Žal pa tega nihče ni hotel razumeti na tak način.

Glede na nizko raven zaupanja, ki ga je skoraj ves mandat uživala ta vlada, vas to ne bi smelo presenetiti.

Saj vem. Pa vendarle bi lahko še kdo dojel, da tu ne gre za to vlado, pač pa za prihodnost države.

Kako odgovarjate na očitek Gospodarske zbornice, da vlada z rebalansom proračuna krepi obseg sredstev za področje sociale in javnega sektorja ter zmanjšuje obseg sredstev za podjetništvo, konkurenčnost in razvoj, in še posebej drastično krči svoje investicije, s čimer še dodatno vpliva na zmanjšanje domačega povpraševanja?

To je nekoliko neupravičen očitek. Na področju konkurenčnosti in pomoči gospodarstvu je vlada zadnji dve leti zmanjšala neposredne subvencije, ki se niso izkazale za najbolj učinkovite, in povečala t. i. vračljive oblike spodbud, kot so krediti in poroštva. Seštevek sredstev iz računa finančnih naložb proračuna in sredstev, ki gredo prek SID banke, kaže, da se obseg sredstev ne zmanjšuje. Res pa je, da se povečujejo sredstva za socialne prejemke. Prvič zato, ker smo zadržali enak obseg pravic oziroma so se nekatere pravice že ob koncu mandata prejšnje vlade širile, ta vlada pa tega ni ustavila. Drugič pa zato, ker se glede na stanje gospodarstva povečuje število upravičencev. Ko bo uveljavljen novi zakon o socialnem varstvu v povezavi z zakonom o ugotavljanju upravičenosti do posameznega socialnega transferja, bo to privedlo do postopnega zmanjševanja obsega sredstev za socialne prejemke.

Pravite, da je Slovenija še daleč od grškega scenarija. Toda dejstvo je, da se je Sloveniji znižala bonitetna ocena, da niso bile izvedene ključne strukturne reforme, da imamo skrb zbujajočo dinamiko rasti javnega dolga ...

Kakršnekoli primerjave Slovenije z Grčijo so neupravičene. Vse številke kažejo, da smo še zelo daleč od Grčije. S strukturnimi reformami naj bi zagotovili dolgoročno stabilnost javnih financ. Vsi pa vemo, da učinki teh reform ne bodo takojšnji. Ker so strukturne reforme dolgoročna zgodba, ni tako zelo hudo, da jih v tem trenutku še nimamo. Stvari je še mogoče pravočasno popraviti, vendar zaradi zakasnitve v reforme ne bo več mogoče iti postopoma. Ker smo nekaj časa izgubili, bomo to, kar bi prej lahko naredili v treh korakih, zdaj prisiljeni narediti v enem, kar bo težje, ne pa tudi neizvedljivo. Je pa to z vidika zunanjega opazovalca, ki ga zanima, ali je država na dolgi rok sposobna zagotoviti fiskalno stabilnost, nedvomno slab signal. Strukturne reforme na področju zdravstva, pokojninskega sistema in celotnega javnega sektorja so nedvomno nujne. Glede tega se sedanja in prihodnja politična pozicija in opozicija ne bosta razlikovali. Vprašanje je samo, kakšne so poti do teh ciljev. Možnih je več poti. Še vedno pa se ne bo mogoče izogniti podaljšanju delovne dobe, kar je bila ključna točka, zaradi katere je pokojninska reforma padla.

Če pride do spontanega bankrota Grčije, bo temu sledil odpis dolgov, kar bo po žepu močno udarilo tudi Slovenijo, ki je Grčiji pomagala s poroštvi.

Ne samo to. Grčiji nismo dajali samo poroštev, pač pa tudi neposredne kredite. Zadnje tranše sicer še nismo dali, skupno pa gre za okoli 360 milijonov evrov kreditov ali odstotek BDP-ja. Če pride do odpisa grških dolgov, teh kreditov ne bomo več dobili v celoti nazaj. Pri čemer je treba vedeti, da se nobena dolžniška kriza, ki je tako globoka, kot je grška, ni končala brez vsaj delnega odpisa dolgov. Upam, da ne bodo zapadla tudi vsa poroštva naše in drugih evropskih držav do Grčije. Začasni evropski mehanizem za stabilnost evra je mehanizem, s katerim rešujemo nemške in francoske banke. Strinjam se z dr. Mencingerjem, da smo iz evra naredili mit. Res pa je tudi, da izguba evra v sedanjem stanju ne bi prinesla samo dobrih stvari za razvoj našega gospodarstva. Zato za zdaj še vedno velja ocena, da je bolje sodelovati v reševanju dolžniške krize evropskih držav in s tem podpirati evro.

Pa mislite, da je evro še mogoče rešiti?

Bolje bi bilo vprašati, za koliko časa ga je še mogoče rešiti. In pa seveda, za kakšno ceno.

Nedvomno drži nekaj: da bi Nemci morebiten propad evra preživeli lažje kot Slovenci, ker bi se lahko vedno povezali v neko novo zvezo prvovrstnih evropskih gospodarstev, medtem ko bi bili mi potisnjeni k drugorazrednim gospodarstvom.

Saj zato pa je bil interes te vlade, da bi se zrinili v prvo skupino držav, ki bi bila deležna koristi te nove zveze.