Bančni rop. Spet.

Evropska komisija pripravlja okvir za usklajeno dokapitalizacijo bank, namesto da bi kot zastopnica interesov EU končno dala na mizo predlog za korenito spremembo sistema, ki ne bi več omogočal kazino poslovanja bank. Tako bi voditeljem vsaj pokazala, kaj je res narobe ter jim nastavila ogledalo, da so oni tisti, ki se branijo kakršnekoli korenite spremembe sistema, hkrati pa davkoplačevalcem nalagajo vedno nove varčevalne ukrepe.

Dejansko pa se dogaja prav to, pred čemer je v jeseni leta 2009 v Bruslju svaril nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz: če bodo politiki še naprej poslušali bančni lobi in ne bodo ukrepali, jim bodo lastniki in vodilni menedžerji »bank, ki so prevelike, da bi lahko padle«, kmalu spet nastavili pištole na sence in davkoplačevalce čaka nov bančni rop.

Ta novi bančni rop je sprožila belgijsko-francosko-luksemburška banka Dexia, ki je tako postala tudi prva velebanka, ki bo zaradi krize razpadla. Belgija bo svoj del za štiri milijarde evrov podržavila, Francija bo posle svojega dela prenesla na državni banki Caisse des Depots in Postbank, Luksemburg pa bo svoj del prodal investitorju iz Katarja. Vse tri vlade so se dogovorile za ustanovitev slabe banke, v katero bodo prenesle vse ničvredne obveznice iz Dexie. Davkoplačevalci iz vseh treh držav bodo za te ničvredne naložbe zagotovili za 90 milijard evrov jamstev. Pred tremi leti, ko je Dexii grozil bankrot zaradi špekulacij z ničvrednimi vrednostnimi papirji ameriških bank, so ji davkoplačevalci iz vseh treh držav zagotovili 6,4 milijarde evrov kapitala. Zdajšnje težave so posledica špekulacij z vrednostnimi papirji grške države in grških bank.

Težave Dexie so politike in evropske funkcionarje seveda presenetile, kajti bila je med bankami, ki so zelo uspešno opravile letošnji obremenilni (stresni) test. Na evropski agenciji za banke, ki je odgovorna za izvedbo obremenilnih testov, in na evropski komisiji zaradi tega nihče ni zardel, ker bi mu bilo nerodno. Pa saj so tudi lani irske banke obremenilni test uspešno opravile, dober mesec po objavi rezultatov pa so prav tako zahtevale obsežno državno dokapitalizacijo, češ da bodo sicer propadle. Kako je mogoče, da se je letos to ponovilo pri Dexii in več drugih bankah? Na evropski komisiji pojasnjujejo, da s testi ni nič narobe, težav bank ni bilo mogoče predvideti, kajti gospodarske razmere so se od julija bistveno spremenile.

Politiki s prelaganjem bankrota Grčije dejansko kupujejo čas za banke, da bi zbrale kapital in se pravočasno dokapitalizirale, predvsem pa prodale ničvredne grške obveznice Evropski centralni banki.

Kot da že takrat Grčija ne bi imela problemov pri izpolnjevanju pogojev za nakazilo evropske pomoči. Kot da ne bi bilo znano, da ta država med članicami z evrom ni edina prezadolžena. O skupini PIIGS - Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija - poslušamo že dve leti. Kot da ne bi voditelji držav z evrom v drugi polovici julija več ur sedeli skupaj na neformalnem vrhu in usklajevali dogovora o povečanju evropskega reševalnega sklada EFSF s 440 na 780 milijard evrov. Kot da se že takrat ne bi dogovorili, da bo ta sklad lahko pomagal tudi reševati banke z nakupi obveznic prezadolženih držav, ki jih nihče drug noče več kupiti. Če ne bi vedeli, da so banke problematične, o tem ne bi odločali, predvsem pa Evropska centralna banka (ECB) od teh istih bank že od maja lani pospešeno odkupuje obveznice, ki jih nihče drug noče več imeti.

Finančni ministri so že na prvem zasedanju po dopustih usklajevali predpise za izvedbo sklepov, ki so jih voditelji sprejeli 21. julija za EFSF. Zakaj so se že takrat pod mizo začeli dogovarjati o vzvodih, s katerimi bi iz 780 milijard evrov lahko naredili še več denarja in jim za novo povečanje ne bi bilo treba dobiti potrditve v nacionalnih parlamentih držav članic? Torej se nemški kanclerki ne bi bilo treba tresti za večino v lastni koaliciji, predvsem pa celotni EU, kaj bodo naredili Slovaki ali Finci.

Evropski politiki in funkcionarji res mislijo, da si državljani ne zapomnijo niti tega več, kaj so jim prodajali pred dvema mesecema in pol, ali se sami že tako sprenevedajo, da niti ne razmišljajo več, kaj govorijo in o čem se dogovarjajo. To pa potrjuje predvsem pisanje avstrijskega novinarja Rainerja Nikowitza v satirični kolumni v tedniku Profil. Namreč da v parlamentih tako ali tako govorijo samo še neumnosti, elite pa so Evropsko unijo spremenile v to, kar je, in si s tem zagotovile, da jim nihče nič ne predpisuje, ukrepe si dejansko predpisujejo sami. Ali kot je pred kratkim prostodušno izjavila nemška kanclerka Angela Merkel: »Našli bomo poti, da bo soodločanje parlamenta urejeno tako, da bo kljub temu ustrezalo trgom.« Torej bodo poslanci samo pritiskali na gumbe in potrjevali nekaj, kar razumejo samo izvedenci, recimo iz banke Goldman Sachs, ki evropskim vladam svetujejo, kako reševati evro. Ti isti izvedenci so pred tem svetovali Grkom, kako s prirejanjem podatkov lahko izpolnijo pogoje za prevzem evra, zdaj pa svojim strankam svetujejo, kako staviti proti evru, piše Nikowitz.

In ne nazadnje, nove dokapitalizacije bank davkoplačevalcem zdaj prodajajo isti politiki in evropski funkcionarji, ki so jim še včeraj govorili, da morajo zategniti pasove, se odpovedati socialnim pravicam, ker je treba zmanjšati zadolženost držav, spraviti javne finance v red in zagotoviti njihovo stabilnost. Ko gre za pravice davkoplačevalcev, je torej treba varčevati in se odpovedovati, ko gre za banke, pa je denar na voljo in zadolženost držav čez noč ni več problem. Ob tem seveda bankirjev niso vprašali, kaj so naredili z davkoplačevalskimi evri, ki so jih dobili po letu 2008. Nihče tudi ni rekel, da bi bila zadolženost držav z evrom danes bistveno nižja, če po letu 2008 ne bi reševale bank. Na plečih davkoplačevalcev bi bilo treba brez reševanja bank veliko manj varčevati.

Potem ko je trojka Evropske komisije, Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v torek dala zeleno luč, da Grčija lahko dobi še osem milijard evrov pomoči in s tem odločitev o njenem bankrotu vnovič preložila še za tri mesece, bo dokapitalizacija bank glavna tema zasedanja voditeljev članic EU, ki so ga prestavili s 17. na 23. oktober.

Evropski politiki, zlasti Angela Merkel in francoski predsednik Nicholas Sarkozy, ter funkcionarji si s prelaganjem bankrota Grčije dejansko kupujejo čas za banke, da bi zbrale kapital in se pravočasno dokapitalizirale, predvsem pa prodale ničvredne grške obveznice Evropski centralni banki (ECB), je za časopis Project Syndicate napisal profesor Martin Feldstein.

Težave Dexie so evropske funkcionarje seveda presenetile, kajti bila je med bankami, ki so zelo uspešno opravile stresni test. Na evropski agenciji za banke ni zaradi tega nihče zardel.

Izpostavljenost evropskih bank pa je tudi razlog za skrb bankirjev in politikov v ZDA. Ta skrb je tako velika, da je sekretar za finance Timothy Geithner septembra za nekaj ur priletel iz Washingtona na zasedanje evropskih ministrov za finance na Poljsko, s pozivi evropskim voditeljem, naj hitro ukrepajo, pa se redno oglaša tudi predsednik Barack Obama. Profesor Robert Reich je v kolumni na portalu Huffington Post pojasnil, da imajo ameriške banke v evropskih bankah za 2700 milijard dolarjev naložb, od tega polovico v nemških in francoskih bankah. K temu je treba prišteti še finančne instrumente za špekulacije. Če katera nemška ali francoska banka propade, posledic ni mogoče predvideti.

Zato pravi problem ni Grčija, prav tako ne Irska, Italija, Portugalska ali Španija. Pravi problem je finančni sistem, ki ima sedež na Wall Streetu in ga še nismo rešili, opozarja Robert Reich. Novinar ameriškega časopisa Rolling Stone Matt Taibbi pa opozarja, da nihče od bankirjev, ki so leta 2008 povzročili največjo finančno in gospodarsko krizo po letu 2008, ni končal v zaporu.

Bankirjem oziroma »čarovnikom« z Wall Streeta ni mogoče očitati, da zadnja leta niso bili inovativni. Bili so zelo inovativni, le njihove inovacije so imele napačne oziroma kar škodljive učinke. Upoštevali so le čim večji dobiček v čim krajšem času, zato so s prevelikimi tveganji svetovno gospodarstvo spravili v največjo krizo po drugi svetovni vojni, je pred dvema letoma svaril profesor Stiglitz. Povedal je tudi, da z dokapitalizacijami bank problema ni mogoče rešiti. Da bi kockanje omejili in škodljive inovacije v prihodnje preprečili, je potrebna sprememba miselnosti. Povečanje kapitalskih rezerv ne bo samo od sebe preprečilo senčnega bančništva - trgovanja mimo bilanc bank prek različnih povezanih družb in skladov - in špekulacij s tveganimi finančnimi proizvodi. Dokler bodo različni obvodi ostali, bo denar prek njih spet zelo hitro izginil. Če država nima besede pri odločanju, dopušča lastnikom in menedžerjem, da špekulirajo in kockajo tudi z davkoplačevalskim denarjem, zasebnim lastnikom in menedžerjem dejansko da »bianco čeke«, je politikom pojasnjeval Stiglitz.

Nemški literarni raziskovalec Joseph Vogl pa ugotavlja, da sistem povzroča vedno nove krize, ker na finančnih trgih ne trgujejo z dobrinami, ampak s pričakovanji, tam sklepajo špekulativne posle s špekulacijami. »Nekdo, ki določenega blaga nima, ga niti ne pričakuje oziroma ga niti noče imeti, to blago proda nekomu, ki tega blaga prav tako ne pričakuje in ga noče imeti ter ga dejansko tudi ne dobi.«