Woody Allen

Preddverje na aveniji Park je rožnato, zlato in polno orhidej. Dež zunaj zamegljuje pogled na stanovanja v najvišjih nadstropjih. Vratar v uniformi pomaga v avto drobni ženici. »Ste prišli na avdicijo?« vpraša moški za pultom. Odkimam, opazujem vratarja, ki je izpustil ženico, pograbim svinčnik in papir, da bi si to zapisala, v preddverje prihiti Woody Allen, mimo mene, mimo pulta, mimo dvigal v stranski prostor, kot nevidno peresce brez teže, brez sledi.

»Ste videli gospoda Allena?« vpraša moški. Ne, odgovorim, zgrešila sem ga.

Zdi se nenavadno, da bi najznačilnejša newyorška osebnost, skupaj z muppetskimi očali in razcefranimi šopi las, lahko šla mimo popolnoma neopaženo, a ko me pospremijo v zadnji del zgradbe mimo vrat z zlatim napisom Manhattan Film Center v tih zelen prostor za projekcije, napolnjen z vrstami žametno tapeciranih stolov kričečih barv, ugotovim, da je z oskarjem nagrajeni režiser Manhattna, Annie Hall ter Zločinov in prekrškov, poet tesnobe in afer, nevroze, obsedenosti in razvajenih princes, džeza, orgazmov in New Yorka, tako rekoč neopazen. Pri petinsedemdesetih letih je sramežljiv in nemočen kot upokojen zobozdravnik iz Brooklyna.

»Pozdravljeni,« mi reče in ponudi šapo. Prižge luči v prostoru, fosforescentnem hobitovem bunkerju z velikim, zastrtim zaslonom na enem koncu. Tu je bil včasih klubski prostor, a spominja na skladišče. Živi le sedem križišč proč, zato lahko pride sem, kadar hoče, poleg je prostor za montažo, posnetke si ogleda tukaj, iz morečih globin dekorja iz sedemdesetih let.

»Prikladno je.« Njegov glas je visok in tih, tako kot vedno zadržan. Obrne nekaj stolov in se na pol nasmehne, ko si ogledujem njegov nenavadni kokon: v kotu ogromen plišast medvedek, staro oguljeno pohištvo, zamolkel udarec, ko premakne stol. Zdi se skoraj povsem odmaknjen, je vljuden, vendar prazen, s terapijo prignan do osnovnega stanja ravnodušnosti in mirnosti.

Pod jedko svetlobo je tako rekoč brezbarven, prosojen in počasen, kot shiran jastog na dnu akvarija v restavraciji. Njegovi edini posebnosti sta rahla naglušnost - med intervjujem veliko časa porabi za to, da si nastavlja dlan na uhelj in govori: »Ne slišim vas.« - in skoraj povsem zaprta veka.

»Ljudje mislijo, da sem intelektualec, ker nosim očala, čeprav nisem. Pravzaprav intelektualec v najohlapnejšem smislu besede. Sem tip s pivom v roki, ki gleda nogomet, košarko, boks, tenis, golf.«

Tistega dne je prišel v urad, ker so ga distributerji prosili, naj se z menoj pogovarja o filmu Polnoč v Parizu, v katerem neuspešen pisatelj (Owen Wilson) izgine na fantastično pustolovščino v francosko prestolnico, ker hoče poiskati fantastično žensko (Marion Cotillard). A kot kaže, na film od lanskega leta, ko ga je končal, ni pomislil niti enkrat - »To je star film,« pove suho -, kar je škoda, saj je odličen. Wilson je posrečena izdaja Allena, svetlolasi deskar brez samozavesti, zaročenka (Rachel McAdams) nenehno nerga in mori, posebej pa bi omenila še Carlo Bruni in čarobni preobrat, ki me spominja na eno od Allenovih novel, Kugelmassovo epi-zodo, v kateri višješolskega predavatelja prestavijo v življenje Flaubertove Emme Bovary (»Kdo je ta oseba na strani sto? Plešast Žid poljublja gospo Bovary?«). Človek posumi, da je vse skupaj potegnil z dna predala, čeprav je tema živahna in zabavna, in vsaj dvanajstodstotno spodbije prepričanje, da je utrujen in brez zamisli.

Tako ali tako je Allenu vseeno, kako uspešni so njegovi filmi. Ali pa mu je vsaj »pretežno vseeno«. Raje vidi, da so dobri: »Raje sicer vidim, da ne rečejo, o moj bog, kakšen obup, vendar mi ni dovolj mar, da bi hotel olepševati življenje.« Če mora posneti »športno prireditev« - njegov besednjak je nenadoma okoren in staromoden, kot bi poslušali telefonskega operaterja iz šestdesetih let -, »ne bom posedal tam in naredil petnajst posnetkov, da bi dobil popolnega. Nehal bi ob šestih zvečer.«

Vsakega filma se loti sproščeno in mehansko kot igre golfa. Napiše scenarij, zbere denar - navadno okoli 17 milijonov - in pokliče zvezdnike. Če ne snemajo dražjega filma - »in če jim je scenarij všeč« -, se odločijo za sodelovanje. Film snema nekaj mesecev, v Parizu, Londonu oziroma tam, kjer je najceneje, nato ga odvrže in »pozabi nanj«, naslednje leto pa začne znova. Uživa v takšnem postopku in se ob vsakem projektu spomni malenkostne podrobnosti, da še ni ustvaril največje mojstrovine. Ne gre mu za intelektualno potešitev: očitno se motijo tisti, ki pravijo, da je bister. Sname si očala. »Ljudje mislijo, da sem intelektualec, ker nosim očala, čeprav nisem. Pravzaprav intelektualec v najohlapnejšem pomenu besede. Sem tip s pivom v roki, ki gleda nogomet, košarko, boks, tenis, golf.«

Zakaj se potem ne ustavi?

»Morda me bodo ustavili.« Zasmeje se. »Morda bodo ustavili financiranje, morda me bo zdravje pustilo na cedilu, leta ...« Njegova mama je dočakala šestindevetdeset let, oče pa sto. »Če se bom staral tako počasi kot starši, bodo minila ...«

Leta?

»In leta.«

Stalna dnevna opravila - pisanje, igranje klarineta, branje, snemanje - omejujejo in nadzorujejo njegovo vseživljenjsko blago depresijo. Potrt je že od petega leta, ko se je nekega jutra zbudil in ugotovil, da je svet obupen. Zdaj je zelo moteče odsoten, tehnično odprt za številne teme, kot so žena Soon-Yi in njuni posvojeni hčerki, dvanajstletna Bechet in enajstletna Manize Tio, vendar v resnici na številna vprašanja ne zmore odgovoriti vsaj približno iskreno, zlasti na tista o težavah iz preteklosti in dvanajstletni zvezi z Mio Farrow. Leta 1992 se je par burno ločil, potem ko je Mia Farrow pri Allenu našla gole slike hčerke Soon-Yi, ki jo je posvojila z Andrejem Previnom. Udrihali so po njem, da je nagnusen pedofil in tako čuden, kot so že od nekdaj slutili. Izgubil je veliko privržencev in stike s tremi od otrok. Prepovedali so mu stike z Dylan, posvojeno hčerko, saj ga je Mia Farrow obtožila, da jo nadleguje, vendar so obtožbe kasneje ovrgli. Sin Moses, ki je prav tako posvojen, se je odločil, da ne bo več govoril z njim, enako kot njegov biološki sin Ronan, čudežni otrok, ki so ga na pravno fakulteto Yale sprejeli pri šestnajstih in danes dela za ameriško zunanje ministrstvo.

Kljub temu vztraja, da je »odličen oče«. Najmlajšima hčerkama je »vedno na voljo in jima pokažem svoja čustva, objemamo se in poljubljamo, lahko računata name, veste. Vstajam zgodaj in ju zbudim, zvečer pa ju pospremim v posteljo.« Obmolkne. »Zelo zelo dober oče sem.«

Posvojitve ima raje, ker »nikomur ne bi naredil usluge, če bi na svet spravljal otroke. Ljudje so tako neusmiljeni med seboj, da bi bilo preveč kruto. Najboljša življenja so žalostna in tragična. Najboljša. Prišel sem do zaključka, da ni lepo rojevati otrok. Svet tega ne potrebuje, otrok tega ne potrebuje.«

Saj bi otroku vendar lahko zagotovil čudovito življenje? Njegovo stanovanje je ogromno. Ima gospodinjo in francoskega kuharja. V neki reviji so pokazali visoke, svetle prostore, opremljene z gugalniki, svečniki in preprogami. »Otroku ne morem jamčiti ničesar,« pravi čemerno. »Ne morem mu jamčiti, da bom ob njem pet minut po njegovem rojstvu.«

Zdi se skoraj povsem odmaknjen, je vljuden, vendar prazen, s terapijo prignan do nuklearnega stanja ravnodušnosti in mirnosti.

Zagotovi lahko naklonjenost in finančno podporo, a celo v tem primeru se ne zdi ravno zadovoljen s svojo usodo. »Ne vem, koliko imam pod palcem, vendar je precej manj, kot bi lahko bilo, če bi se bolj brigal za denar. Ta me ni nikoli niti najmanj zanimal, čeprav sem vedno služil.« Nekoč je rekel, da bi si želel več denarja, da bi si lahko privoščil prostore, kakršne ima Martin Scorsese, sijajni konferenčni prostor, ki spominja na odvetniško pisarno, vendar nikoli ni skušal poiskati donosnih poslov, »nikoli nisem dovolil, da bi iz mojih filmov naredili muzikale«. Zato so njegovi poslovni prostori stari in zaprašeni, obnavljal jih ni vse od Annie Hall.

Živi skromno in gre redko ven. To ustreza tudi Soon-Yi, zadržani in rahlo hladni Korejki, 35 let mlajši od njega.

Allen pravi, da ga je presenetilo, ko se je zaljubil v toliko mlajšo žensko, saj so bile vse nekdanje partnerke njegovih let, a vsi, ki so ga videli, kako je v filmu Manhattan iz leta 1979 strastno stiskal takrat šestnajstletno Mariel Hemingway, mu ne bi verjeli na besedo. Kakorkoli že, starostna razlika mu je všeč: on odloča, ona pa izpolnjuje ukaze. Ona poskrbi za račune, šolo in zdravnika ter se skoraj ne vmešava v njegovo delo. Obnaša se kot nekakšen nori znanstvenik oziroma, če smo brez dlake na jeziku, kot velik otrok.

»Pustim, da poskrbi za vse. Ne zanima me, s kom greva na večerjo ali kdaj bova večerjala ...« Ga torej samo pobere in dostavi na kraj dogajanja?

»Za vse to poskrbi ona.«

Ko ostaneta doma, žena organizira večerjo in bere otrokom, on pa gleda tekmo. Včasih počneta kaj bolj imenitnega, kot je zajtrk s Sarkozyjevima. Carla Bruni je bila »prijazna«. In Nicolas? »Zelo prijazen. Preprost človek. Videti sta prijeten par. Ljubkujeta se, poljubljata, zelo sta čustvena.« Brunijeva je prečistila možev okus in ga uvedla v »klasične filme«. Sarkozy je »oseba z dimenzijo in s čustvi«. O čem so se pogovarjali?

Allen se zdi približno zavzet le, ko omenim Palestino. Netanjahu je »slab voditelj«, pravi in zamahne z roko. »Mislim, da njegov način ni bil - produktiven in ustrezen za Izrael. Želim si, da bi Izrael dobil bolj razsvetljeno vlado. A to ni opravičilo, da so se Arabci desetletja obnašali izjemno destruktivno, da so bili zelo kruti in nespametni, nekaj pa je prispevalo tudi to, ker se vse skupaj vleče že toliko časa.« Rešitev z dvema državama je »verjetno najboljša«.

S Sarkozyjem se nista pogovarjala o politiki, le o »skrivnostih vadbe«. Obseden je z zdravjem, klavstrofobičen, napet, strah ga je jarkov in teme. Vsako jutro telovadi, preden se loti pisanja v kotu svoje spalnice. Včasih piše »mesece«, skoraj vedno o bogataših, stvareh, ki jih opaža v Upper East Sidu, okoli avenij Park in Madison, o ljudeh, »ki počitnikujejo v Hamptonsu in plačujejo terapijo pri psihiatru«.

V prostor vstopi suha rjavolaska. »Sva gotova?« upajoče vpraša Allen. Stisne mi dlan in odleti v montažo. Ozrem se po prostoru za projekcije in se vprašam, kako je, če tukaj sediš med občinstvom. V njegovih prostorih je čutiti nekaj srhljivega in neosebnega, vendar tudi nekaj povsem nezanimivega. Veliki plišasti medved zbuja strah, a hkrati bi ga prav tako lahko postavili v čakalnico kakega starega oftalmologa. Ko poslušaš Allena, je presenetljivo le, da ni tako, kot bi poslušal živčnega, hitro govorečega glavnega junaka, temveč kot bi poslušal »računovodjo ali koga podobnega«, kakor se je nekoč izrazil njegov psihiater.