Zagrebška depeša ni tajna

Vlada je zavrnila Mladinino zahtevo po razkritju depeše ministrstva za zunanje zadeve (MZZ), v kateri so zapisane hrvaške grožnje slovenski politiki, izrečene v času pogajanj o rešitvi mejnega spora leta 2007. Gre seveda za znano »zagrebško« depešo, katere vsebino smo v Mladini že razkrili. V njej po naših podatkih piše, da je leta 2007 tedanji pomočnik hrvaške zunanje ministrice Neven Pelicarić v pogovoru s slovenskim veleposlanikom v Zagrebu zagrozil, da se »lahko zgodi marsikaj, še posebej, če bodo v javnost prišle zadeve, ki so se dogajale v letih 1990, 1991 in 1992. Slednje bi bilo zelo neugodno za slovensko politiko.«

Tedanji veleposlanik, član SDS Milan Orožen Adamič, omenjenega zapisa v depeši sicer ni zanikal, se pa ni strinjal z razlago, po kateri naj bi bila Hrvaška Slovenijo izsiljevala z dokumenti o trgovini z orožjem. A v kabinetu predsednika vlade so vendarle potrdili, da je bila v tistem času depeša izjemoma poslana tudi tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši, ki je bil med letoma 1990 in 1992 obrambni minister. To pa pomeni, da so se grožnje v depeši tudi po tedanji Adamičevi interpretaciji nanašale na Janšo. Poleg tega, kot je znano, je Janša že čez mesec dni popustil hrvaškim pritiskom in privolil v t. i. blejski sporazum, po katerem se je Slovenija strinjala s pravno rešitvijo mejnega spora.

Mladina je fotokopijo dokumenta zahtevala na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja, saj se je želela prepričati o avtentičnosti že objavljene depeše, a je vlada v odhodu zahtevo zavrnila. Pri tem očitno ni imela lahkega dela. V odločbi je namreč zapisano, da je »komisija vlade za presojanje upravičenosti prevladujočega javnega interesa v zvezi z razkritjem podatkov, ki so določeni kot tajni,« ugotovila, da veleposlanik Adamič zagrebške depeše ni pravilno označil z oznako zaupno, pozabil je določiti oceno možnih škodljivih posledic, ki bi morala biti v skladu z zakonom priložena. To pomeni, da depeša uradno ni tajni dokument.

Kljub temu je vlada ne želi razkriti, saj naj bi imeli v njej zapisani podatki »lastnost relativne izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja po ZZZ-1 v zvezi z ZDIJ«. Takšna uradniška akrobacija je privedla do sklepa, da bi razkritje vsebine depeše lahko povzročilo motnje pri delovanju organa, saj sta iz diplomatskih depeš razvidna interna komunikacija in »notranje razmišljanje organa«, zaradi česar naj razkritje ne bi bilo v javnem interesu, ker bi vplivalo na »kvaliteto nadaljnje diplomatske komunikacije«. Čeprav vlada depeše ne želi objaviti, je v odločbi vseeno priznala, da je sestanek bil. Zapisala je, da je bil pogovor med Adamičem in Pelicarićem opravljen »ob razumevanju dveh predstavnikov držav, da gre za zaupen pogovor«.

Mladina se bo na odločbo pritožila, saj je bila doslej praksa pri dostopu do informacij javnega značaja, kadar dokumenti niso bili pravilno označeni, drugačna. Mladina je recimo pogajalska izhodišča o rešitvi mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško pridobila na podlagi zahteve po dostopu do informacij javnega značaja prav zato, ker dokument ni bil pravilno označen. A teh primerov je očitno še več. Spomnimo se, da tudi znana washingtonska depeša, ki jo je pred slovenskim predsedovanjem EU o pogovorih z ZDA v zvezi s priznanjem Kosova napisal sedanji zunanji minister Samuel Žbogar, ni bila pravilno opremljena z oznako zaupnosti.

Kaj pa druge depeše, v kateri Hrvaška veliko bolj nedvoumno grozi z dokumenti o trgovini z orožjem? So te pravilno označene?