Državni zapor v zasebni nepremičnini

Lani ob tem času je direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Dušan Valentinčič napovedal, da je še najrealnejša širitev zaporskih kapacitet v javno-zasebnem partnerstvu. Ob odprtju prenovljenega zaporskega bloka na Dobu pa je to zdaj ponovil še odhajajoči minister za pravosodje Aleš Zalar. Vendar napoved še ne pomeni zasebnih zaporov, kot jih poznajo v ZDA, kjer zasebna podjetja v tej panogi ustvarjajo večdesetmilijonske letne dobičke. Kljub temu se ob takšnih projektih vendarle odpirajo nekatera vprašanja.

In sicer, koliko besede bo pri izvajanju zaporskih storitev imel zasebni vlagatelj? Ker je edini rentabilen zapor poln zapor, kako se ta interes ujema s sodobno, humano kaznovalno politiko? Bo zaporsko dejavnost sploh izvajala država ali bo izdala koncesijo zasebniku?

Na ministrstvu za pravosodje najprej pojasnjujejo, da jih k takšnemu načinu povečevanja zaporskih zmogljivosti »sili« računsko sodišče. To je pred časom opozorilo, da mora država pri gradnji nove infrastrukture, tudi če gre za zapore, najprej preveriti možnosti, ki jih ponuja javno-zasebno partnerstvo. »Gre za mnenje in standard, ki ga je postavilo računsko sodišče v povezavi z veljavnimi predpisi in ga moramo spoštovati,« pravijo. Dodajajo še, da si država v prihodnje tako ali tako ne bo mogla privoščiti »neposrednih oz. samostojnih večmilijonskih ali večdesetmilijonskih investicij za izgradnjo novih zaporov«.

»Zalarjev govor o javno-zasebnem partnerstvu je, blago rečeno, cinizem.«

Skrb, da bi se zasebni, torej kapitalski interes mešal z interesi države in s pravicami zapornikov, je po njihovem mnenju odveč. »Pri tem ne gre za koncept zasebnega zapora, funkcioniranje zapora, torej vsi postopki, povezani z varovanjem in prevzgojo obsojencev, ostanejo v domeni države, zasebni partner pa vloži sredstva v izgradnjo zapora in njegovo vzdrževanje za daljše časovno obdobje.« Država zagotovi zemljišče, investitor poskrbi za objekt, država mu dvajset let plačuje najemnino, potem pa postane lastnica zapora. Na zasebnika bi se lahko prenesle zgolj nekatere »nezaporske« storitve, kot recimo čiščenje oblačil, čistilni servis, prehrana ...

Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ob tem opozarja, da je v takšnih primerih zelo težko določiti meje in interese. Vendar po njegovem mnenju to ni bistveno vprašanje. Pač pa, ali je minister Zalar, drugače od predhodnikov, naredil vse, da bi se število zapornikov zmanjšalo. »Je pritiskal na zapore, naj ustvarijo bolj odprte režime? Se je zavzel za bolj permisivno in bolj razumno politiko pogojnih odpustov? Je znižal kazni, ki jih uvaja novi kazenski zakonik in s tem še bolj polni zapore? Je odpravil uklonilni zapor, ki na leto pomeni okoli 1400 zaprtih oseb, četudi za kratek čas?« se retorično sprašuje Petrovec. »Ne, ni. In ob tem je Zalarjev govor o javno-zasebnem partnerstvu, blago rečeno, cinizem.«