Televizična revolucija

Medtem ko se še vedno čudimo, zakaj, zaboga, bi kdo pri zdravi pameti svoj nedeljski večer zabil v družbi Kmetije in ne v družbi Misije Evrovizije, so protestniki tudi v Ljubljani okupirali finančni okoliš. Po mesecih blokiranja in propadanja vlade se torej končno dogaja nekaj, kar je večje od finala kakšne kmetijsko obarvane resničnostne oddaje ali izbora za največji talent, ki vrhunec doseže, ko ena od žirantk izjavi, da je dobila “purjo kolt”.

Tudi oddaja Odkrito, ki scenografsko sicer spominja na iglu, a je ob torkovih večerih na nacionalki strankarska prepiranja zamenjala z argumentiranimi debatami, se je tokrat lotila aktualnega dogajanja pred borzo in tudi novih kandidatnih list, ki bodo na volitvah skušale premagati Janševo SDS. Tanja Gobec, ki je bila na trenutke vidno ganjena zaradi dogajanja na ulicah, je v studiu gostila Janeza Markeša, Pavla Gantarja in Janeza Šušteršiča, izpred borze pa se je oglasil Rastko Močnik, ki je med “tabornike” pripeljal svoje študente in jim odpredaval svoje.

Operiranje s teorijami in ne s populističnimi puhlicami, ki jih v oddaje tako vestno prinašajo politiki, je bilo dobrodošlo, predvsem pa presenetljivo gledljivo, čeprav čustva na trenutke niso prevzemala le voditeljice, ampak tudi goste. Začetnemu posnetku z Žižkom, ob katerem je Tanja Gobec dahnila, da s ponosom pove, da je v njem nastopil slovenski filozof, ki je nagovoril protestnike na Wall Streetu, je sledilo razčiščevanje vprašanj, kot so: ali je smiselno kampirati pred borzo in ali ne bi bilo bolj smiselno oditi pred NLB, ali lahko protestniki ponudijo rešitve ter kaj se bodo iz tega naučili politiki.

Politiki veliko možnosti verjetno nimajo, saj so volivci, kot je dejal vidno resignirani Gantar, na nedavnih referendumih zavrnili vse reforme, ki bi vsaj delno lahko reševale probleme, ki te dni pestijo protestnike. In kot je dejal Šušteršič, protestniki niti ne predstavljajo vseh vrst nezadovoljstva, ki je prisotno v Sloveniji. Če to povežemo še z izjavo SDS ob sobotnih protestih, da se sicer tudi sami čutijo kot del teh 99 odstotkov, ki protestirajo, a nasprotujejo utopičnim regresijam oziroma socialističnemu momentu, nam lahko hitro postane jasno, kdo je v tej državi ladja in kdo sidro ter kdo bo tisti, ki bo ne glede na zmagovalca decembrskih volitev poskrbel, da se spet ne bomo premaknili nikamor.

Očitno je, da nas čakajo divji meseci in ne slepimo se, da bo tokratna predvolilna kampanja bistveno drugačna od dosedanjih. Kar nas morda vsaj delno tolaži, je to, da jim je na nacionalki v dveh potezah, ne le z nedeljskim razvedrilom, pač pa tudi z resnim pogovorom o aktualnih temah, uspelo dokazati, da so tudi urbane in intelektualne oddaje brez motike in harmonike lahko gledljive, čeprav nam utegne po volitvah od vsega dobrega ostati bore malo.