Et tu, Virante?

»Trdno smo prepričani, da lahko Slovenijo na pravo pot vrneta znanje in sodelovanje ... Upravljanje države je treba zaupati ljudem z vrhunskim znanjem in sposobnostmi, najboljšim, ki jih premoremo ... V politični prostor želimo vnašati zmernost, strpnost in sodelovanje ... Ugrabljeno državo bomo vrnili ljudem ... Državo želimo upravljati za ljudi, za vse državljanke in državljane ... na etičen, pravičen, domoljuben, do okolja prijazen, učinkovit, gospodaren in sočuten način.« - Iz uvoda programa nove Liste Gregorja Viranta. Mu verjamete?

Virantov vzpon

Čeprav Gregor Virant nikoli ni bil član SDS, je bil eden glavnih stebrov stranke, eden njenih najbolj popularnih predstavnikov in glavnih vlečnih konjev. Svojo politično kariero je s pomočjo stranke Janeza Janše in tasta, vplivnega člana SDS Mihaela Brejca, začel že v drugi polovici devetdesetih, ko se je v imenu SDS začel pojavljati v okviru različnih delovnih teles. Dejansko pa se je iz akademskega okolja v politiko - prej je bil svetovalec na ustavnem sodišču in profesor na fakulteti za varnostne vede - preselil šele v času vlade Andreja Bajuka, ko je postal državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve. Njegov nadrejeni minister je bil tedaj Peter Jambrek, od takrat tudi eden Virantovih najtesnejših sodelavcev.

Že v času Bajukove vlade so o Virantu politični komentatorji začeli pisati hvalnice. Bil je pravo nasprotje in osvežitev kadrovskega arzenala SDS, bil je strpen, pripravljen na dialog, odkrit strokovnjak, predvsem pa si je v javni upravi začel prizadevati za depolitizacijo. Njegov prijem je deloval, Virant je bil tako rekoč avantgarda novih slovenskih vplivnežev, ki so se na lestvicah popularnosti povzpeli zaradi svoje domnevne apolitičnosti. A to je bil seveda tudi trik, kajti Virant je na ministrstvo prišel prav s pomočjo velike Bajukove »čistke«, ko je slednji po političnem ključu na hitro menjal praktično vse, ki jih je bilo mogoče zamenjati. In ko je tik pred odhodom z oblasti Bajukova vlada na predrzen način politično imenovane funkcionarje prekvalificirala v stalno zaposlene visoke uradnike, je Virant molčal.

“Bilo bi prav, da se državni funkcionar v primeru, ko so sodni postopki proti njemu v razmeroma razviti fazi, če torej pride do pravnomočne obtožnice, v času, dokler se stvari ne razčistijo, umakne s funkcije.” - Gregor Virant leta 2005, še pred obtoženim Janšo

V naslednji vladi, ki jo je vodil Janez Drnovšek, je bil Virant edini od »Bajukovih« funkcionarjev, ki ga nova oblast, verjetno tudi zaradi njegove priljubljenosti, ni zamenjala. Za to si je prizadeval predvsem tedanji generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. »Ohranili smo ga, prvič, ker je bil strokovnjak, drugič, da nam ne bi očitali, da pometamo, ko se oblast menja. In tretjič, ker sem sam ocenjeval, da je bil Virant dobra zveza in okno do Janeza Janše, če smo se hoteli kaj dogovoriti z opozicijo. Zelo sem se trudil in prepričal Drnovška, da je Virant ostal, čeprav je bil Bohinc proti,« pravi odvetnik Bandelj danes. Virant je bil torej posledica dogovora med levico in desnico, česar pa javnost seveda ni vedela. Za večino opazovalcev je Virant postal »objektivni,« notranji kritik kadrovanja LDS.

S svojim novim šefom, notranjim ministrom Radom Bohincem, se je tako zapletal v različne spore. In ko je zaradi Bohinčevih kadrovskih potez celo zagrozil z odstopom, si je pridobil še sloves načelnega strokovnjaka. Seveda pa danes vemo, da si je v resnici Virant to lahko privoščil. Ne toliko zaradi svojih načel kot zaradi tega, ker mu je SDS ponudila vse potrebno zaledje. To je postalo očitno tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2004, ko je Virant zares odstopil s sekretarskega mesta. Javnosti je sporočil, da je sprejel članstvo v strokovnem svetu SDS, pripravil strankarski program, in »čeprav sem program pisal popolnoma v skladu s svojo strokovno izobrazbo, je to mogoče šteti tudi kot politični angažma. Zaradi tega sem se odločil vrniti funkcijo na notranjem ministrstvu«, je dejal. Tudi zaradi takšne načelnosti je Virant po zmagi SDS leta 2004 v vladi Janeza Janše postal njen najbolj priljubljeni minister.

Virantova dvojna igra

Na vrh javnomnenjskih lestvic se je zavihtel z javnosti všečno serijo tiskovnih konferenc, na katerih je slikovito predstavljal klestenje stroškov podedovane zapuščine LDS. Njegov moto za širše množice so bile pocenitve in druge akcije. Varčeval je pri kavicah in sokovih, a kot je znano danes, je dejansko na koncu svojega ministrovanja javne finance, navkljub opozorilom vladnega makroekonomskega urada, skorajda potopil s plačno reformo javnega sektorja. Kot mu je kasneje še najbolj zamerila njegova naslednica, Irma Pavlinič Krebs, je v sporazumu s predstavniki javnega sektorja popustil pri določilu, da se mora dogovor izvršiti ne glede na makroekonomske razmere. To je bila pravzaprav ena Virantovih najdražjih dvojnih iger. A v svoji karieri jih je odigral že kar nekaj.

Tako je bil denimo v času ministra Bohinca pristojen za ureditev problema visokih dodatnih plačil, ki so jih funkcionarji prejemali v obliki avtorskih honorarjev, pa je bil sam rekorder med njimi, saj je v času ministrovanja vedno našel čas za predavanja na dveh paradržavnih fakultetah, na Fakulteti za državne in evropske študije ter Evropski pravni fakulteti. V času Janševe vlade se je v javnosti uveljavil kot borec proti funkcionarskim privilegijem, pa je sam skorajda leto dni po koncu funkcije do zadnjega živel od funkcionarskega nadomestila, češ da si ni mogel najti redne zaposlitve. Uveljavljal se je tudi kot borec proti klientelizmu, pa se je na koncu izkazalo, da je njegov tast Miha Brejc kot evropski poslanec z denarjem Evropskega parlamenta za svojega osebnega asistenta plačeval hčerko, Virantovo ženo.

A največja Virantova dvoličnost je bila zaigrana prav v razmerju do svojega šefa, Janeza Janše. Virant, kot avtor etičnega kodeksa, ki ga je predstavljal kot veliko inovacijo v času Janševe vlade, si je namreč v javnosti prizadeval za »ničelno toleranco«. Med drugim je leta 2005 zahteval, da državni funkcionar »v primeru, ko so sodni postopki proti funkcionarju v razmeroma razviti fazi, če torej pride do pravnomočne obtožnice, v času, dokler se stvari ne razčistijo, umakne s funkcije«. Kot vzor je tedaj omenjal svojega sekretarja Gorazda Pereniča, ki se je poslovil od ministrstva po tem, ko so se pojavili že »namigi o njegovih domnevno spornih ravnanjih v zasebnem življenju«. A v primeru funkcionarja v državnem zboru, Janeza Janše, je Virant stališče spremenil. Pred dvema mesecema je v intervjuju za Mladino dejal, da Janši ni treba odstopiti, saj »ni ničesar konkretnega, kar bi dokazovalo, da je dobil podkupnino, da je sprejel obljubo podkupnine ali kaj podobnega«.

Program za elito

Bo sedaj z ustanovitvijo Virantove stranke in prevzemom javne odgovornosti te dvoličnosti konec? Za zdaj slabo kaže. »Fantje«, kot jim pravi eden od podpornikov Rado Pezdir (deklet namreč resda ni med njimi), so že v uvodnih pojasnilih o tem, zakaj se odločajo za ustanovitev politične stranke, naredili nekaj moralnih akrobacij. »Če ne zberemo 8000 podpisov, potem je jasno, da volilno telo takšne stranke ne potrebuje in našo ponudbo zavrača. Se pravi, to bo prvi filter, preden gremo na volitve,« je dejal Pezdir odločno pred približno tednom dni na RTV Slovenija.

S temi besedami je precej plemenito napovedal, da so se »fantje« odločili za veliko bolj zahtevno pot - ustanovitev liste, ne pa stranke. Za ustanovitev stranke zadostuje zgolj 200 podpisov, pri listi pa je treba v vsaki od osmih volilnih enot zbrati 1000 podpisov. A ko so se »fantje« ta teden zbrali v Hotelu Mons, se je plošča vrtela že drugače, sicer z ravno tako za javnost prijetno melodijo. Gregor Virant bo na predčasnih volitvah nastopil s svojo stranko, so sporočili, »ker je zagovornik preprostih in hitrih rešitev, to pa je najhitrejša pot za vložitev kandidatur«.

Recimo, da so takšne otroške težave normalne in da bi morala biti tudi javnost malce bolj prizanesljiva do porodnih krčev nove politike. Teh bi lahko našli še več, Virant je denimo še avgusta letos v intervjuju za Mladino trdil, da ga politika ne zanima. A denimo, da mu teh lepotnih spodrsljajev ne zamerimo, saj je vendarle program stranke tisto, kar edino šteje! In res, program, ki so ga predstavili ta teden, dejansko ponuja nekaj vrednot, ki jih v konkurenčni SDS ne najdemo. Virantovi želijo denimo v politični prostor vnesti zmernost, strpnost in sodelovanje. Vrniti želijo znanje in sodelovanje, ljudem pa »ugrabljeno državo«. Želijo ponovno vzpostaviti občutek pravičnosti, želijo »radikalno in brezkompromisno« debirokratizacijo države in »totalno poenostavitev postopkov«. Toda njihovi doslej predstavljeni konkretni ukrepi so razočaranje.

Lista Gregorja Viranta v svojem programu dejansko ponuja ideje, za katere bi mislili, da jih je ekonomska kriza že zdavnaj odpihnila s političnega repertoarja. Na ta spisek sodijo zamisli o nižjih davkih, manjši državi, razprodaji državnega premoženja, zmanjšanju števila zaposlenih v državni upravi, privatizaciji šolstva in privatizaciji zdravstva. To so seveda vse ideje, ki jih je že pred tem širil krog resetirancev, od katerih so se trije, dr. Janez Šušteršič, dr. Marko Pavliha in Rado Pezdir, sedaj znašli med Virantovimi podporniki. Njihov ideal je bil predsednik vlade kot menedžer, ki bi mu s poti spravili referendume, sindikate, delodajalce, študente in upokojence. Tako recimo Virantova lista v svojem programu predlaga novo razbremenitev najbogatejših z uveljavitvijo t. i. socialne kapice na socialne prispevke, predlagajo znižanje že tako ali tako nizke obdavčitve kapitalskih dobičkov, želijo zmanjšati pravice redno zaposlenih. S podobnim programom »debirokratizacije«, »totalne poenostavitve« gospodarskega okolja so se leta 2005 preizkusili v Janševi vladi že mladoekonomisti. In kakšen je bil rezultat?

Zaradi odpravljanja različnih ovir, denimo pri najemanju kreditov, ali zaradi popuščanja pri prevzemni zakonodaji in zaradi razprodaje državnega premoženja smo doživeli nov val privatizacije, razmah menedžerskih prevzemov, povečanje javnega dolga s 15 na več kot 30 milijard evrov.

Lista Gregorja Viranta v svojem programu ponuja ideje, kot so znižanje davkov, krčenje socialnih pravic, privatizacija šolstva, za katere bi mislili, da jih je ekonomska kriza že zdavnaj odpihnila s političnega repertoarja.

Skriti interesi

Jedro stranke Gregorja Viranta je poleg tega sestavljeno tudi iz nekaterih posameznikov, ki jih družijo precej močni, skupni zasebni interesi. Novico o Virantovi kandidaturi je denimo prva objavila revija Reporter na svoji spletni strani. Gotovo ne naključno, saj revijo Reporter upravlja podjetje Delo Revije, sedaj v stečaju, direktor tega podjetja pa je bil Roman Rep, bivši Virantov državni sekretar na ministrstvu za javno upravo in njegov tesni sodelavec. Lastnik Dela Revij je, kot je znano, tajkun Matej Raščan, ki je v zadnjem letu nastopil v treh spornih zgodbah. Pri zgodbi SDS z brezplačniki, za katere je Raščan doniral 300 tisoč evrov. Potem je Raščan z menedžerskim prevzemom potopil podjetje Delo Revije, ob tem pa je hotel tudi na precej sporen način prevzeti tudi časopis Večer, ki bi ga bilo mogoče kreditno obremeniti in izčrpati.

In kdo je zadnji adut, ki ga je Gregor Virant ta teden slovesno predstavil med svojimi podporniki? To je Jani Soršak, bivši vodja urada za varstvo konkurence (UVK), pa tudi Raščanova poročna priča, njegov bivši odvetnik in bivši lastnik ter ustanovitelj podjetja Monera, s katerim je sporni Raščan začel svoj menedžerski prevzem. Kot je znano, se je Raščanu veliki posel z Večerom sfižil po tem, ko ministrstvo za kulturo ni hotelo izdati soglasja za prevzem Večera, saj so nekateri Večerovi novinarji - mali delničarji - sprožili upravni spor zoper odločitev urada za varstvo konkurence. Prav urad za varstvo konkurence je sporni posel dovolil. O tem je odločal še v času, ko ga je vodil Jani Soršak. Res je edino, da naj bi se Soršak iz odločanja umaknil, tik pred sprejemom sklepa pa je tudi zapustil UVK iz osebnih razlogov. A kljub temu ostaja sum, da je šlo za dobro usklajeno akcijo in zlorabo UVK. Delo Revije, kot je potrdil kasnejši stečaj, namreč ni imelo sredstev za nakup Večera, na uradu jim je bilo to nedvomno jasno, pa so nakup kljub temu odobrili oziroma vanj celo silili ministrstvo za kulturo.

Iz teh razlogov pa tudi ne moremo kar verjeti obljubi Virantove stranke, da se bo ob vnovični medijski reformi zavzemala za to, da se politika ne bo vmešavala v delo medijev, uredništev in novinarjev. Konec koncev Virantu pri kampanji že sedaj pomaga lastnik največje slovenske radijske mreže Leo Oblak, avtor sporne pravice do popravka v sedanji »Grimsovi« medijski ureditvi. Oblak nam je namreč priznal, da je na prošnjo Rada Pezdirja soglašal, da Virantova lista lahko do konca leta uporablja njegove prostore. S tem je praktično že postal njihov prvi, največji donator in prvi, ki bo lahko zahteval kakšno protiuslugo. Oblak je pred meseci s svojimi referendumskimi grožnjami že dosegel padec novega medijskega zakona, ki je bil usklajen s strokovno javnostjo in novinarskim združenjem, kasneje pa je v parlament poslal zakon, prikrojen njegovim interesom.

Resetirana desnica

Virantov nastop in hiter prevzem dela podpornikov iz vrst SDS sta res - ne glede na program in osebe, ki jih ponuja - pravzaprav že sama po sebi dokaz, da je bilo globoko nezadovoljstvo s politiko v Sloveniji vsesplošno in da ni bilo omejeno zgolj na stranke levice. Medtem ko pomeni Zoran Janković le še en, nadaljnji pretres na levici, je šele stranka Gregorja Viranta prva jasno razkrila krizo tako imenovane slovenske desnice. Trditev Janeza Janše, da ga pojav Virantove liste ne ogroža, seveda ne drži, saj nekatere javnomnenjske ankete nakazujejo, da je stranka z Virantovim odhodom izgubila del podpore.

A kaj v resnici ponuja Virant? Je on lahko nekakšna nova, konservativna stranka v Sloveniji, morda celo alternativa dosedanjemu razvoju? Njegova programska ponudba je na drugi strani žal razočaranje. Ponuja že videne ukrepe in rešitve. Resda smo pred leti ob podobnih ukrepih že imeli fantastično gospodarsko rast. A kljub statističnim rekordom je število revnih v Sloveniji ostalo na praktično isti ravni, smetano pa so pobrali predvsem finančni posredniki in gradbena industrija - ki je sedaj seveda od napihnjenosti počila.