Usposobljene frizerke in neusposobljeni pravni svetovalci?

Odvetniki

Brez poznavanja prava je v sodobni družbi posameznik izgubljen. Nepoznavanje prava namreč ne odvezuje od spoštovanja pravnih norm, »nepoznavanje prava škoduje«, kot pravi prastari rimski rek. Prava pa je vedno več. V Sloveniji za dva milijona prebivalcev velja kar 807 zakonov, 13.905 podzakonskih aktov in 2218 mednarodnih pogodb. Povpraševanje po pravnih nasvetih zaradi tega raste. Raste pa tudi število odvetnikov in, morda še hitreje, število podjetij, ki ponujajo pravno svetovanje. Ker brez pravne pomoči ne gre več, je toliko pomembnejše vprašanje kakovosti ponudbe v tej dejavnosti. Že znotraj odvetništva obstajajo precejšnje razlike v kakovosti zastopanja in svetovanja. Vendar za vstop v odvetništvo obstajajo dokaj strogi pogoji, pravno svetovanje pa lahko izvaja tako rekoč vsak.

V Sloveniji je po podatkih nacionalne agencije za javnopravne evidence (Ajpes) registriranih 1110 odvetnikov in 434 pravnih subjektov, ki ponujajo takšno ali drugačno pravno svetovanje. Slednji so vpisani pod šifro »druge pravne dejavnosti«. Med njimi najdemo gospodarske družbe vseh možnih oblik, predvsem številne samostojne podjetnike. Nekateri poleg pravnih ponujajo še informacijske storitve, drugi poslovno svetovanje ali pa lobiranje, tehnični razvoj, finančno posredništvo, nepremičninsko, strateško, investicijsko, revizijsko, odškodninsko, upravno, kadrovsko, davčno ali računovodsko svetovanje, izobraževanje, raziskovalne ali inovativne družbene storitve, cenitve, analize in tudi trgovsko, turistično in gostinsko dejavnost ter prevozništvo. Vsa ta podjetja lahko izvajajo vse pravne dejavnosti, ki niso z zakonom izrecno pridržane odvetnikom, notarjem, sodnim izvršiteljem, arbitrom ali sodnim izvedencem. Torej vse pravne dejavnosti razen nekaterih izjem. Med drugim lahko pravni svetovalci celo zastopajo stranke v postopku pred okrajnimi sodišči v pravdnih zadevah.

Komisija za preprečevanje korupcije pojasnjuje, da pritožb oziroma prijav zoper podjetja, ki ponujajo pravno svetovanje, ni malo, da pa gre za vsebinsko zelo različne primere. Na tržnem inšpektoratu pravijo, da se največ pritožb nad delom ponudnikov drugih pravnih storitev nanaša na podjetja, ki se ukvarjajo predvsem z odškodninskim pravom. Tudi v Zvezi potrošnikov Slovenije pojasnjujejo, da so se vse doslej prejete pritožbe »nanašale na podjetja, ki se ukvarjajo z izterjavo odškodnin za poškodbe v prometnih nesrečah«. In dodajajo, da pritožb sicer ni veliko, a to si razlagajo kot indic, da ljudje bodisi ne vedo, da so bili zaradi nekakovostne storitve oškodovani, ali pa ne vedo, kam naj se pritožijo. »Ocenjujemo namreč, da storitve teh podjetij uporabijo ljudje z nižjimi dohodki, ker ocenijo, da bo cena nižja kot za storitev odvetnikov,« še dodajajo. Kot resno težavo, ki jo zaznavajo v zvezi s tem, pa poudarjajo dejstvo, da za opravljanje teh pravnih storitev »država ne zahteva nobene kvalifikacije izvajalcev (v obliki izobrazbe, licence ...), ampak lahko te storitve ponuja in izvaja vsakdo«. Za vpis v imenik odvetnikov mora kandidat uspešno končati eno izmed pravnih fakultet, opraviti pravniški državni izpit, imeti štiri leta praktičnih izkušenj v pravosodju in opravljen preizkus iz poznavanja zakona, ki ureja odvetništvo, in kodeksa odvetniške poklicne etike. V odvetniški zbornici za nastale razmere krivijo pravno praznino, ki je nastala po prenehanju veljavnosti zakona o pravni pomoči. V teh razmerah so se po njihovem mnenju »lahko brez kakršnekoli zakonske osnove za opravljanje pravnega svetovanja in zastopanja registrirale številne družbe z omejeno odgovornostjo in tudi samostojni podjetniki posamezniki«. Paradoks je v junijski številki Pravne prakse slikovito opisal Til Rozman z višjega sodišča v Kopru: »Kdor želi na primer opravljati frizersko dejavnost ali popravljati očala, mora izpolnjevati z zakonom določene pogoje, ki se praviloma nanašajo na stopnjo izobrazbe in pridobitev posebnega dovoljenja (na primer obrtnega dovoljenja). Kdor takih pogojev ne izpolnjuje, dejavnosti ne sme opravljati! Kdor pa želi opravljati 'druge pravne dejavnosti', mu ni treba izpolnjevati nobenega pogoja.«

Na ministrstvu za pravosodje priznavajo, da podjetje za pravno svetovanje lahko dejansko ustanovi vsak, torej posameznik brez pravne izobrazbe, celo povsem brez izobrazbe, teoretično tudi nepismena oseba: »Področje 'pravnega svetovanja' v veljavni zakonodaji Republike Slovenije ni posebej regulirano.« Zaradi tega te družbe dejansko niso zavezane k izpolnjevanju zakonskih pogojev po zakonu o odvetništvu ali k spoštovanju etičnih načel, ki izhajajo iz kodeksa odvetniške etike. »Kar pa ne pomeni, da te gospodarske družbe pri svojem delu niso dolžne upoštevati in se ravnati po načelu skrbnosti, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskega razmerja, torej pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo dobrega strokovnjaka,« dodajajo na ministrstvu. To, da je tem podjetjem kljub vsemu omogočeno zastopanje strank v pravdnih zadevah pred okrajnim sodiščem in v drugih primerih, ko stranka za zastopanje v postopku pred sodiščem ne potrebuje odvetnika, pa pojasnjujejo s tem, da je »zakonodajalec očitno presodil, da za zaščito posameznika in njegovih pravic v teh primerih zastopanje po odvetniku ni nujno potrebno. Stranka je v tem primeru svobodna v odločitvi, ali bo za zastopanje svojih pravic pooblastila odvetnika ali koga drugega ali pa se bo zastopala celo sama.« O spremembah glede pogojev opravljanja gospodarske dejavnosti pravnega svetovanja doslej niso razmišljali. To je nekoliko nenavadno. Še posebej, če vemo, da je pravna država ustavna kategorija, nujen pogoj za obstoj te pa so tudi dejavnosti pravnega svetovanja, zastopanja in zagovarjanja strank pred sodišči in drugimi državnimi organi ... Se razume, pogoj za obstoj pravne države je kakovostno izvajanje teh dejavnosti.