Kdo vse molči?

Policija, ki je nedavno odkrila, da rimskokatoliška cerkev prikriva spolne zlorabe, v okviru kampanje proti spolnim zlorabam opozarja tudi na težave pri prijavljanju spolnih zlorab pri institucijah, ki teh težav ne bi smele imeti.

Ministrstvo za notranje zadeve je v sodelovanju z najbolj poklicanimi nevladnimi organizacijami pripravilo kampanjo »Nekatere skrivnosti ne smejo ostati skrite!«, svoje izkušnje pri preiskovanju sumov kaznivih dejanj spolnih zlorab pa je predstavila tudi policija. Izpostavili so težave pri prijavljanju sumov zlorab na strani tistih, ki se z njimi najpogosteje in najprej srečajo. In sicer v šolskem in zdravstvenem sistemu. »Ugotavljamo, da vzgojno-izobraževalne institucije nerade prijavljajo spolne zlorabe otrok. Še slabše izkušnje pa imamo z zdravstvenimi delavci, ki se še vedno pogosto sklicujejo na poklicno skrivnost in zaupen odnos do pacienta,« pojasnjujejo na policiji. Pri tem, kako se na sume spolnih zlorab pri otrocih odzivajo učitelji in šolsko osebje, izpostavljajo sicer tudi pozitivne izkušnje, a teh naj bi bilo manj kot negativnih. Slednje vključujejo ravnanje šolskega osebja, ki namesto, da bi prijavilo sum centru za socialno delo ali policiji, k temu raje nagovorijo kar žrtev in jo napotijo na policijo. V zdravstvenem sistemu, kjer sume spolnih zlorab pri svojem delu nemalokrat odkrijejo zdravniki med rednim delom, pa je po podatkih policije najbolj skrb zbujajoča neodzivnost zdravstvenega osebja, ki prvo pride v stik s pacientom. Pa tudi pri zdravstvenem osebju, ki ne deluje v lokalnem okolju, ni dosti bolje. Problematična je zato predvsem primarna raven, torej odziv družinskih zdravnikov in njihovega osebja, ki delujejo v lokalnem okolju. Zdravniki in zdravstveno osebje vendarle nekoliko poznajo razmere znotraj družin, a se še vedno prepogosto dogaja, da se izgovorijo na zaupnost do obeh, do otroka kot žrtve in družinskega člana, torej storilca. Največ spolnih zlorab se pač dogaja v družinskem krogu.

V šolskem in zdravstvenem sistemu ni prostora za izgovore glede prijave sumov spolnih zlorab otrok, zakonodaja je tu povsem jasna.

Vsi ti posamezniki pa ne bi smeli imeti nikakršnih zadržkov pri prijavljanju sumov kaznivih dejanj policiji ali centrom za socialno delo, saj jih k temu zavezuje zakonodaja. 145. člen zakona o kazenskem postopku določa, da morajo vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili in njihovi predstavniki naznaniti kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Poleg tega organizacije ali posameznike, ki imajo v oskrbi otroke, zavezuje tudi zakon o socialnem varstvu. Ta v 91. členu določa, da so, ko »pri svojem delu ugotovijo ogroženost otroka, mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, dolžni o tem obvestiti center za socialno delo na svojem območju«.

Šolsko in zdravstveno osebje torej ne sme imeti izgovorov glede prijave sumov spolnih zlorab otrok, zakonodaja je tu povsem jasna. Izgovorov ne bi smelo biti že, če odmislimo zakonodajo: gre vendarle za otroke in najbolj zavržena kazniva dejanja, katerih žrtve so.