Prvi nauk revolucije

Tunizijke se, v primerjavi z ženskami v drugih državah arabskega sveta, po zaslugi očeta naroda, Habiba Burguibe, prvega predsednika samostojne Tunizije, ki je državljane osvobodil francoske prevlade in vladal celih trideset let, same odločajo o rojstvu otrok. Zakoni jih varujejo pred mnogoženstvom, pred tem, da bi jih moški preprosto nagnali, za razvezo pa lahko zaprosijo na sodišču. Nuredin Biri, član vodstva stranke Enahda, ki je v nedeljo dobila večino v bodoči ustanovni skupščini, katere glavna naloga bo spisati novo tunizijsko ustavo, je volivcem pred volitvami obljubljal, da njegova stranka, če bo prišla na oblast, omenjenih »pridobitev« ne bo krčila in da bo mnogoženstvo tudi v prihodnje ostalo protizakonito. Preboja stranke so se bale številne ženske, predvsem tiste, ki ne nosijo rute, njeni predstavniki naj bi v javnosti govorili eno, če pa bi zavladali sami, za kar tokrat ne bodo imeli priložnosti, naj bi poskušali uveljaviti pravi islamistični kalifat. Biri je zatrdil, da bo nova Tunizija spoštovala vse svoje mednarodne obveznosti, in spomnil, da je podpisnica konvencije ZN proti vsem oblikam diskriminacije žensk.

Poznavalci že od začetka arabske pomladi napovedujejo, da se bo v teh domnevno umetno sekulariziranih družbah, po padcu diktatorjev, vzpel islamizem, pojem, ki se ga na Zahodu bojijo kot hudič križa. »Nova libijska, četudi prehodna oblast je napovedala vzpostavitev diktata šeriatskega prava, dovoljeno bo mnogoženstvo, konec bo neodvisnih sodišč, človekove pravice bodo na preizkušnji,« se je glasilo eno od poročil z Zahoda v teh dneh. »Pozorno bomo spremljali dogodke v Libiji,« so dodali evropski politiki, ki so barbarsko smrt samooklicanega voditelja islamske džamahirije soglasno obsodili. Neodvisna sodišča, človekove pravice? Ali ni prav Zahod še do včeraj trdil, da teh pojmov v Egiptu, v Libiji, Tuniziji, Jemnu in Siriji, ne poznajo, ker da tirani samovoljno odločajo o vsem? Zdaj naj bi imel Gadafi pravico do pravičnega sojenja, a suvereno ljudstvo ga je pokončalo kot psa. Tudi Ceausescuja so Romuni pred zid postavili še isti dan, ko so ga prijeli, pa nobenemu takratnih evropskih politikov ni padlo na pamet, da bi ga vzel v bran.

Ne pozabimo, da imajo ženske v Tuniziji pravico do splava, številne Poljakinje pa zaradi stigme še vedno umirajo.

Uspeh islamske stranke na volitvah v Tuniziji ne pomeni nič večje grožnje za demokracijo kot zmaga radikalne krščanske demokracije v kateri od zahodnih držav. Edina razlika je v tem, da Tunizijci nimajo izkušenj z demokracijo. Tudi Slovenci jih nismo imeli, pa gremo decembra, po dvajsetih letih svoje države, na prve predčasne volitve. Ne pozabimo, da imajo ženske v Tuniziji pravico do splava, številne Poljakinje pa zaradi stigme še vedno umirajo.

V stranki Enahda so, v nasprotju z levico, naklonjeni tržnemu gospodarstvu. Njeni predstavniki zatrjujejo, da si ne želijo teokracije, temveč demokratično državo, ki naj temelji na načelih svobode. »Ljudje naj sami odločajo o tem, kako hočejo živeti. Nismo islamistična, temveč islamska stranka, res je, da nas na nekaterih področjih navdihuje Koran,« je nedavno dejal Biri.

Vse muslimanske države se ne spogledujejo s talibsko ali savdsko družbeno ureditvijo, za primer lahko vzamemo Turčijo, Malezijo ali Indonezijo. Za zdaj lahko predstavnikom Enahde le verjamemo.