“Jok brate, odpade!”

Po odhodu Maria iz nedeljske večerne idile smo dolgo tavali v temi, a izbira v tem elitnem televizijskem terminu se je izboljšala do te mere, da smo si prejšnjo nedeljo skoraj pulili lase med preklapljanjem med prvim in drugim programom nacionalke. Poleg Misije Evrovizije na prvem programu so namreč na drugem programu prenašali podelitev Borštnikovih nagrad, ob katerih smo se tudi letos trepljali po rami in si čestitali za izvrsten okus.

Čeprav smo se sprva kar malce zdrznili, ker je prenos iz Maribora začel povezovati Tadej Toš, smo se kmalu pomirili, saj se je Ptujčan odločil, da bo svoj humor aktualiziral z gledališkim dogajanjem. V nekaj minutah je tako povzel vse razprtije, s katerimi so se minulo sezono ukvarjala največja gledališča pri nas, vključno s kranjskim, kjer so se po imenovanju direktorice Ivane Djilas, sicer lanske nagrajenke za režijo, naknadno, po zaključenem razpisu, odločili, da čefurke ne sodijo v gorenjsko prestolnico in da mora njihovo svetišče kulture voditi domačin ali pa vsaj Ljubljančan.

Zato smo bili več kot zadovoljni, ko so letos na Borštnikovem srečanju praznovale predvsem predstave neodvisne produkcije in ustvarjalci, ki so brez sramu spregovorili tudi v svojem maternem jeziku, četudi ta ni slovenščina. Tako se je Toš, ki sicer slovi po vicih, ki slonijo na stereotipnih vlogah moških in žensk, po zahvalnem govoru Luke Ivanovića, ki je prejel nagrado za zvok v zmagovalni predstavi Mini teatra Bartleby, pisar, pošalil, da upa, da so mladca vsi razumeli, saj bo njegov jezik morda po naslednjih volitvah postal uradni jezik Slovenije.

Vse kaže, da se Štajerci novopečenega kandidata za premiera, Zorana Jankovića, bojijo kot hudič križa, četudi so njihove grožnje po odcepitvi od osrednje Slovenije naravnost smešne, argumenti štajerskih političnih veljakov o tem, kako o njihovi usodi odločajo neki uradniki v Ljubljani, pa še bolj. Tako smo se lahko le spraševali, kaj se je podilo po glavah taistih veljakov, ko so morali na njihovem domačem odru podeliti nagrado gledališču, ki ga tudi osebno podpira Janković, Borštnikov prstan pa igralki, sicer zavedni pravoslavki, ki je zaslovela z vzklikom v filmu To so gadi: “Jok brate, odpade!”

No, mi smo se nadvse zabavali, čeprav je Milado Kalezić po začetnih dveh šalah v srbščini kaj kmalu odneslo v zahvaljevanje Bogu za njegovo milost in pozive k širjenju evangelija, a pustimo malenkosti. Nagradili so nam ljubega Marka Mandića za izjemno predstavo Mandićstroj, drugo leto zapored pa tudi Janjo Majzelj. Da Roberta Waltla, ki je na odru pel hvalnice ljubljanski občini in županu, niti ne omenjamo.

Po vseh grozotah, ki jih moramo vsak dan poslušati zaradi raznih zbiralcev podpisov in drugih populistov, nas tolaži dejstvo, da pri nas obstaja tudi družbena sfera, kjer nagrade podeljujejo ne glede na narodnostne, politične ali druge osebne situacije, pa četudi se na podelitvi nagrad voditelj potem zmrduje nad Jankovićem.