Tokijska naveza

Prejšnji četrtek se je s koncertom v ljubljanski Menzi pri koritu začela skupna evropska turneja N’toka in tokijskega trojca Praha Depart, na kateri se bo druščina predstavila še v Španiji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem. Eden najvidnejših domačih ustvarjalcev na prvi pogled z Japonci nima prav veliko skupnega, toda po drugi strani se tudi N’toko na svojih v zadnjem času res številnih koncertih vse bolj izogiba nepotrebnih žanrskih formalnosti.

N’toko je prakso pogostega nastopanja bržkone prinesel iz svoje japonske izkušnje, med katero je spoznal tudi Praha Depart, sicer eno najdejavnejših tamkajšnjih klubskih zasedb. Oboje druži tokijska založba Call and Response Records, pri kateri je N’toko lani objavil plošček Ex-Shanti / Future Shanti, ki je sicer žal ostal v senci odmevne plošče Parada Ljubezni. Skupno izhodišče pa jima lahko postavimo tudi v punkovsko-plesni DIY-etiki, ki vrhunce beleži prav v dinamični klubski sceni japonske prestolnice. Da tam nastajajo zanimive muzike, je potrdil tudi četrtkov skoraj ekstatičen odziv v ravno prav napolnjeni Menzi pri koritu.

N’toko je v tokratni set strnil predvsem skladbe z albumov Ex-Shanti / Future Shanti in Parada Ljubezni. V nekaterih je ohranil izvirne glasbene podlage, še več je bilo tistih sproti prikrojenih, v katerih je prek sintetizatorjev in samplerjev sestavljal bodisi nove zvočne vzorce ali pa ukrivljal že znane sekvence. Sprotno, vedno drznejše manipuliranje s podlagami botruje njegovi vselej drugačni, sveži koncertni izkušnji, ki iz nastopa v nastop postaja bolj spontana, igriva, punkovsko ostra in rejversko zagruvana. Morda tudi bolj trendovska, kar pa ne pomeni, da je N’toko opustil raperske korenine, ki še naprej ostajajo prepoznaven pečat njegovega izraza.

Zasedba Praha Depart je ponudila enako mero punkovske in plesne intenzivnosti, s to razliko, da gre pri njej za najbolj osnovno rockovsko formacijo. Toda čeprav smo bas, bobne, kitaro in vokal slišali že v vseh možnih izpeljankah, so Japonci iz teh tokrat iztisnili še eno razsežnost. Kitarist je strune tresel v hrupne rockovske abstrakcije, iz njih izvabljal prefinjene elektronske melodije ali pa vrtoglave solaže. Bobnar je ritmične ekskurzije pletel nekje med upočasnjenim skajem in rejversko repeticijo, pred mastnimi vibracijami basistkine kitare pa bi se pod mizo skrili tudi legendarni Rolandovi sinti. Kričav, igriv glas frontwoman in pisana, trashy podoba trojice je le še poudarila izvirnost zasedbe, ki bi ji najbližje somišljenike lahko iskali kar v japonskem podtalju, kjer številne izpeljanke rockovske plesne glasbe doživljajo renesanso.

Odličen dvojni glasbeni sunek je vzbudil apetite po še enem morebitnem koncertu na domačih odrih ob koncu skupne turneje. Obenem pa se nadejamo, da bo N’toko v prihodnje na obisk povabil še kakšne japonske posebneže.