Trio fantastikus

Hotel Mons, ustanovni kongres sedaj očitno najbolj priljubljene politične sile, Državljanske liste Gregorja Viranta. Ustanovitvi stranke sledi predstavitev programa. Na vrsti je podpredsednik dr. Janez Šušteršič, gospodarski strokovnjak stranke. Na kratko razloži glavno poanto programa. Ekonomsko politiko države, pravi, naj bi »v celoti umaknili iz reševanja poslovnih problemov konkretnih podjetij«. Le če se država umakne iz gospodarstva, naj bi se sprostili vsi potenciali gospodarstvenikov, ti šele potem zadihajo s polnilnimi pljuči. »Šele potem nastanejo takšni, kot je on,« pravi dr. Šušteršič in s prstom pokaže na Iva Boscarola, novega podpornika in svetovalca stranke. Boscarol zadovoljno prikima. Množica strankinih podpornikov pa v aplavz. Ja, država nas duši!

Boscarol vs. država

Ali nas država res duši? Boscarol je seveda uspešen podjetnik, ki se je s svojo inovativnostjo na zahtevnem področju izdelave ultralahkih letal povzpel v sam vrh. Zadnja leta se je zato pogosto znašel na političnem parketu v vlogi komentatorja gospodarskih gibanj. Kot mnogi gospodarstveniki je bil oster kritik dragega javnega sektorja, previsokih davkov, potratne države in velik kritik koalicije Boruta Pahorja. Ob protestih javnih uslužbencev je dejal, da jih podpira, saj naj bi šele potem videli, kako lahko država deluje brez njih. Po prejetju ugledne Nasine nagrade za energetsko varčno letalo je ta mesec v intervjuju za RTV Slovenija ponovil, da je bila Pahorjeva vlada polna pravljic in predvolilnih obljub, ki jih je »raztegnila na ves mandat«, zgodilo pa se ni nič. Maja je zaradi mačehovskega odnosa države napovedal celo preselitev proizvodnje v Italijo, med drugim tudi, ker se »naši politiki ne zavedajo, da se konkurenčnost držav meri po tem, kakšne razmere ponudijo gospodarstvu«. V Italiji naj bi ga »pričakali z odprtimi rokami ... Saj se zavedajo, da prinašam dobro plačana delovna mesta z visoko dodano vrednostjo,« je povedal v intervjuju za Finance.

A v resnici država Iva Boscarola ni tako hudo dušila, kot pravi. Čeprav se je sedaj znašel na strani tistih, ki bi radi državo ukinili, jo zmanjšali, jo shujšali ali jo razprodali, je tudi sam tam predvsem zaradi politične preračunljivosti. Zadnja leta je bil Boscarol deležen precejšnje državne pomoči in spodbud. Pogled v aplikacijo Supervizor na spletni strani protikorupcijske komisije pove, da je njegovo podjetje Pipistrel v zadnjih treh letih dobilo skoraj 3 milijone evrov nepovratnih sredstev, torej daril oziroma donacij. Večino ali 2,4 milijona evrov je dobil od javne agencije za tehnološki razvoj, torej iz »Golobičevega resorja«, okrog 800 tisoč evrov pa prek »Križaničeve« agencije za podjetništvo in tuje investicije. Vlada Janeza Janše, pri kateri je Boscarol sodeloval v strateškem svetu in jo tudi politično podpiral, mu je v času visoke gospodarske rasti prek »Vizjakovega« ministrstva za gospodarstvo namenila zgolj 700 tisoč evrov.

Jambrek vs. država

Dejansko je podjetje Pipistrel, kot pravi ekonomist Bogomir Kovač, še en proizvod »trikotnika«, države z njeno industrijsko politiko, podjetnika in njegove iniciative. Posamezna sestavina sama po sebi ne pomeni nič. »Podjetnik sam s svojo idejo in vztrajnostjo težko doseže poslovni Olimp,« pravi Kovač. In doda, da je »morda razumljivo, da Pipistrel države sedaj, ko stoji na njem, ne potrebuje več in da mu je pogosto celo v napoto ...« A Boscarol ni edini, ki danes pozablja, da tudi dober podjetnik potrebuje močno državo, s kakovostnimi šolami in vrtci ter z zadovoljnimi uradniki. Mnogi drugi, ki so sedaj dosegli svoj Olimp, so prepričani, da jim je država v napoto. Poleg Janeza Janše, ki je ta teden v intervjuju za Reuters napovedal vitkejšo državo in pospešeno razprodajo državne lastnine, se je tudi glavni Virantov politični promotor Peter Jambrek proslavil z odmevno trditvijo, da vprašanje reform niti ni tako bistveno, ampak da bo »naloga prihodnjega vladnega mandata predvsem razlastitev te in take države«!

“Čeprav imamo eno od najcenejših držav v Evropi, se nadaljuje histerija s krčenjem sredstev za delovanje države.” - Srečo Dragoš, Fakulteta za socialno delo

Kot pravi Jambrek, je največji kapitalist v današnji Sloveniji, ki si »prisvaja največji delež presežne vrednosti slovenskih delavcev«, ki »izkorišča slovensko ljudstvo in njegova podjetja«, država, »kot izključna ali večinska lastnica največjih slovenskih bank, zavarovalnic in podjetij, kot suverena lastnica vseh davčnih bremen državljanov in s tem lastnica proračunske pogače«. Zaradi tega se sam zavzema za hitro razprodajo. A ne glede na to, kako neverjetna je misel, da Slovence še najbolj izkorišča Slovenija, zaradi česar bi jo morali čim prej razprodati, v oči ponovno bode dvoličnost tega novega reformatorja. Tudi Jambrek je očitno pozabil, koliko mu je doslej ta »izkoriščevalska« država namenila.

Jambrek je ustanovitelj in solastnik Fakultete za državne in evropske študije in Evropske pravne fakultete iz Nove Gorice. Obe zasebni fakulteti sta v času vlade Janeza Janše dobili koncesijo in z njo precejšnjo državno podporo. Fakulteta za državne in evropske študije je v zadnjih treh letih prejela 2,7 milijona evrov, zasebno Evropsko pravno fakulteto pa je država v tem času nahranila s približno 4 milijoni evrov. Ali napovedana razlastitev države in razpustitev vseh nepotrebnih agencij ter zmanjšanje javne potrošnje, odpuščanje uradnikov vključuje tudi ukinitev teh dveh fakultet, ki v majhnem slovenskem prostoru gotovo pomenita podvajanje programov na obeh javnih univerzah? In Virant, ki sedaj obljublja samo deset ministrstev - ali niso zgolj zaradi njega v Sloveniji ustanovili ta unikum, ministrstvo za javno upravo?

Državljanom dieta

Kljub temu pa postaja v letošnji predvolilni tekmi teza, da je država predebela in potratna, da jo je treba »razlastiti«, razprodati in zožiti, zmanjšati število javnih uslužbencev, hkrati pa še bolj razbremeniti gospodarstvo, skorajda splošno sprejeto dejstvo. Minuli teden so trije glavni politični tekmeci predstavili svoje predvolilne programe. Lista Gregorja Viranta se je zbrala v hotelu Mons, predvolilni program na več kot sto straneh je predstavila stranka SDS, lista Zorana Jankovića pa je knjižico z dvanajstimi ključnimi projekti predstavila v Centru urbane kulture Kino Šiška. Nekatere izmed predlaganih zamisli je sicer mogoče podpreti. Slovenija bo ostala socialna in solidarna država, četudi bo število ministrstev zmanjšano na deset ali 11, kot predlagajo Virant, Janša in Janković. Isto velja za omejitev javne porabe in zamrznitev javnih plač. A mnoge druge so usmerjene k novi prerazporeditvi premoženja, manjšanju solidarnosti in oženju socialne države.

Ukrepi, kot jih predlagajo v SDS, gre predvsem za napovedano dohodninsko reformo, napovedane nove olajšave za gospodarstvo in podobno, bi državo stali vsaj 700 milijonov evrov.

Virant in Janša napovedujeta recimo t. i. fleksibilizacijo delovnopravne zakonodaje. Želita torej manj varne zaposlitve za nedoločen čas in lažje odpuščanje delavcev. »Prenovili bomo delovno zakonodajo v smeri večje prožnosti in zmanjšanja razlik v pravicah, ki izhajajo iz različnih vrst zaposlitvenih razmerij,« piše v programu SDS. Poleg tega napovedujeta veliko državno razprodajo. V SDS sicer še dopuščajo možnost, da ostane država 25-odstotni lastnik ključnih podjetij, v Virantovi stranki pa bi razprodali vse. Pišejo, da »formula 25 % + 1 delnica pomeni zelo šibko kontrolo in je pomembna zgolj v ekstremnih primerih, vendar ta formula istočasno pomeni ohranitev možnosti za politično manipulacijo v gospodarstvu in ohranjanje mehanizma iskanja rent«. Še očitnejši ukrep v smeri manjše solidarnosti, s katerim naj bi domnevno spodbudili produktivnost, so tudi predlogi za pokojninsko reformo. Sindikatom se bo res še kolcalo po ministru Ivanu Svetliku, kajti obe najmočnejši stranki zagovarjata individualne pokojninske račune, čemur v SDS sedaj pravijo »individualizacija zavarovanj«.

So takšni ukrepi nujno zlo zaradi krize? Dr. Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo opozarja, da se delež sredstev za socialno varnost v BDP že od leta 2000 neprestano zmanjšuje. Leta 2000 so znašala četrtino, sedaj le še petino. »Kljub vsakokratnim strategijam na področju socialnega varstva, kjer vsaka reforma napoveduje 'izboljšanje', kljub gospodarskemu razcvetu pred sedanjo krizo, ki je bil največji v slovenski zgodovini in eden največjih v Evropi, kljub različnim vladnim garnituram - kljub vsemu je trend s socialnimi sredstvi vztrajno negativen,« pravi Dragoš, ki dokazuje, da so ukrepi politike v smeri »oženja« države neodvisni od gospodarskih razmer in v bistvu ideološki. Hkrati pa že ves čas rastejo olajšave in podpore gospodarstvu. Slovenija je denimo za podpore gospodarstvu leta 2005 namenila 3,9 odstotka BDP, leta 2009 pa že 5 odstotkov BDP, kar je že nad evropskim povprečjem. »Čeprav imamo eno od najcenejših držav v Evropi, se nadaljuje histerija s krčenjem sredstev za delovanje države, znotraj te redukcije pa seveda ni težko uganiti, katere postavke so najbolj ogrožene in katere niso,« pravi Dragoš.

Gospodarstvu subvencije

Skupaj je država v zadnjih treh letih za subvencije v gospodarstvo namenila skoraj 2 milijardi evrov, nadomestila za brezposelne pa znašajo na leto kakšnih 200 milijonov evrov. Ker so socialni transferji že sedaj pod mejo revščine, je to tudi jasen indikator »demontiranja socialne države«, poudarja Dragoš: »Socialna država ni možna brez socialne politike; aksiom, da je treba najprej krepiti gospodarstvo, da bomo potem lahko skrbeli za 'socialo', je trikrat napačen.« Prvič, pravi, ker ni resničen. Če bi bil, bi moralo biti spreminjanje socialnih transferjev premosorazmerno z nihanjem BDP, to pa nikoli ni bilo. Drugič, pravi, ker je takšno razmišljanje nevarno, saj iz njega izhaja, da lahko zanemarimo socialne funkcije države, ko je gospodarstvo v krizi, ko je gospodarstvo v zelo veliki krizi, pa socialno državo kar odpišemo. In tretjič, takšno razmišljanje je po njegovem »recept za razpad družbe, ne pa za njeno sanacijo«.

A prav logika, da bi morala Slovenija v prihodnje subvencionirati gospodarstvo, ne pa socialnih funkcij države, v tokratnem predvolilnem boju zmaguje. Ukrepov, ki gredo v tej smeri, je veliko. Še posebej očitni so na davčnem področju. SDS in Virantova stranka želita denimo najbogatejšim, v političnem žargonu »najproduktivnejšim«, s ponovno dohodninsko reformo znižati obremenitve. Prek dohodnine bo tako v proračun priteklo manj denarja in potrebno bo »oženje« države. Poleg tega Virant, Janković in Janša obljubljajo nove olajšave za gospodarstvo, predvsem olajšave za investicije ali olajšavo za t. i. raziskovalne in razvojne investicije. Virant želi pri tem ukiniti obdavčitev dividend, znižati želi stopnjo davka na dohodek malih podjetij in samostojnih podjetnikov, Janković pa napoveduje zvišanje DDV za eno točko in odpuščanje državnih uradnikov na t. i. mehki način.

Kaj o Virantovih in Janševih predvolilnih obljubah pravi sedanji »krizni« minister, dr. Mitja Gaspari? Po njegovem predlagani ukrepi, na splošno, pomenijo velik izpad dohodkov. »Fiskalno gledano so neuravnoteženi,« pravi. Namesto da bi najprej izpeljali nujne strukturne reforme, predvsem pokojninsko in zdravstveno, namesto da bi najprej uravnotežili izdatke in šele potem morda znižali davke, se sedaj ponavlja napaka iz leta 2007, ko se vlada Janeza Janše v najboljših časih ni odločila za strukturne reforme, je pa znižala davke. Prve analize ukrepov, kot jih predlagajo v SDS - gre predvsem za napovedano dohodninsko reformo, napovedane nove olajšave za gospodarstvo in podobno -, naj bi po Gasparijevih izračunih stale vsaj 700 milijonov evrov. »Moramo vedeti, da nas leta 2013 čaka 70-milijonska kazen, če deficita ne bomo zmanjšali pod 3 odstotke,« opozarja. Tudi z Jankovićevo zamislijo, da bi dvignili zgornjo mejo DDV za eno stopnjo, se ne strinja. »Prvič zato, ker je DDV kot vezna posoda in ne moreš spremeniti samo ene stopnje. Drugič pa je tak ukrep smiseln le, potem ko izvedeš pokojninsko in zdravstveno reformo, sicer izgubimo še en fiskalni ukrep,« pravi.

Socialdemokratske politike še vedno ni na vidiku. Prej kot na poti proti “najdebelejši” državi Danski je Slovenija še vedno na poti proti vitki Litvi ali Slovaški.

Poleg tega so izračuni teh, ki dajejo predvolilne obljube, napačni in zavajajoči. V SDS in tudi v Virantovi stranki recimo predlagajo znižanje stopnje davka na dohodek pravnih oseb s sedanjih 20 odstotkov na 10 oziroma 15 odstotkov. Čeprav v SDS napovedujejo, da bi s tem proračun izgubil le 55 milijonov evrov na leto, hkrati pa bi se zaradi tega povečala konkurenčnost gospodarstva, izračuni sektorja za napovedovanje fiskalnih tokov pri ministrstvu za finance kažejo drugače. Izračuni, ki so jih na ministrstvu naredili za Mladino, kažejo, da bi letni izpad prihodkov države pri tem ukrepu znašal kar 232 milijonov evrov, učinek na zaposlenost bi bil zanemarljiv (le 0,06-odstoten), prav tako učinek na povečanje BDP (le 0,16 odstotka). Rezultat ukrepa bi bil nazadnje povečan proračunski primanjkljaj, zviševanje obresti in povečanje dolga države za skoraj 9 odstotkov!

Ne manj, več države

Vprašanje, na katero je opozoril že ekonomist dr. Jože Mencinger v zadnjem poročilu fiskalnega sveta, se glasi: je sploh mogoče v enem stavku govoriti o »vitki državi«, ki je hkrati država blaginje in solidarnosti? In ali je vitka država res pogoj za oživitev gospodarstva in gospodarske rasti, kar sedaj trdijo glavni protagonisti za predsednika vlade in seveda gospodarstveniki? Tako kot Dragoš tudi nekateri ekonomisti, recimo vodja vladnega fiskalnega sveta dr. Marjan Senjur ali Jože Mencinger, poudarjajo, da so to bolj ali manj konfliktni cilji. Pri takšni varčevalni, »degresivni«, »enostranski« in »skrajni« ekonomski politiki vsesplošnega krčenja bodo račun za recesijo nazadnje plačali srednji in nižji sloji, »ljudje z višjimi dohodki pa bi prišli skozi recesijo sorazmerno dobro«.

Po svoje je to sporočilo ta teden ubesedila tudi vodja gibanja TRS Manca Košir. »Slovenija ne potrebuje manj, ampak več države!« je dejala. Kajti manj države pomeni manj zdravnikov, medicinskih sester, manj šol. »A bomo tisto šolo tam zaprli? Oprostite, ampak za zadovoljstvo in blaginjo ljudi je to enako pomembno kot gospodarska rast. Država pa mora biti servis za državljane, ne za kapitaliste in dobičke,« je dejala ob predstavitvi programa gibanja. Je to res neizvedljivo? Po obsegu pobranih davkov, ki ljudi obremenjujejo progresivno, to je na primer dohodnina, je Slovenija šele na 18. mestu v EU, po količini pobranih davkov, ki oboje, bogate in revne, obremenjujejo enako (trošarine in DDV), pa je na osmem mestu. Ti podatki naj bi govorili »v prid povečanju progresivnosti in dviga davčne stopnje na dobiček«, kot so letos zapisali ekonomisti, združeni v fiskalnem svetu. Tega, čeprav je predlog utemeljen, še ni uradno predlagal noben kandidat.

Socialdemokratske politike torej še vedno ni na vidiku. Prej kot na poti proti »najdebelejši« državi Danski je Slovenija še vedno na poti proti vitki Litvi ali Slovaški.