Z bazuko v rokah

Kako na koncu z živci so evropski voditelji in funkcionarji in kako nemočna se počuti politika pri reševanju sedanje krize, je prejšnjo nedeljo najlepše pokazala skupna tiskovna konferenca francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja in nemške kanclerke Angele Merkel. V uvodnih izjavah sta zagotavljala, kako je pomembno, da »govorita z enim glasom« in da bodo v sredo sprejete pomembne odločitve, ki bodo omogočile trajno rešitev krize, čeprav bo to le eden od korakov in bo treba na prihodnjih vrhovih EU sprejeti še precej več takšnih odločitev.

A pravi obraz je predvsem francoski predsednik pokazal že v odgovoru na prvo vprašanje, ki ga je postavil novinar francoskega časopisa Liberation. Vprašal je, kako jima tokrat lahko verjame, ko pa enako evropski politiki in funkcionarji govorijo že od leta 2008, kriza pa se samo še poglablja.

Sarkozy je novinarju najprej zabrusil, da je veliko lažje kritizirati kot kaj narediti. Politiki po njegovih besedah ves čas trdo delajo, da bi rešili probleme, ki jih niso povzročili oni, ampak so nastajali desetletja. Ne moreta biti s kanclerko Merklovo odgovorna, da se je grška država desetletja zadolževala in so Grki živeli nad svojimi zmožnostmi, pa tudi ne, da so Grki lahko prevzeli evro. Novinarji po Sarkozyjevih besedah vidijo samo slabosti, nočejo pa videti napredka na Irskem, Portugalskem, Španiji. Tudi Grčiji gre počasi na bolje. To brez ukrepov, ki so jih sprejeli evropski politiki, ne bi bilo mogoče.

Da gre dejansko zgolj za kupovanje časa, sta Angela Merkel in Nicolas Sarkozy nazorno pokazala tudi, ko sta dobila vprašanje o dopoldanskem pogovoru s predsednikom italijanske vlade Silviem Berlusconijem. Z njim sta se sestala, ker se v Italiji razmere vse bolj zaostrujejo. Njuno muzanje, ko sta zaslišala novinarjevo vprašanje, je pokazalo, da »na srečo obstaja še nekdo, ki je še v veliko večji godlji kot jaz«. To je tudi vzdušje, v katerem se voditelji na kriznih vrhovih pogovarjajo za mizo. Sarkozy je tam recimo predsedniku britanske vlade Davidu Cameronu kar v obraz zabrusil, »naj drži gobec«, ker ima že dovolj britanskih nasvetov, kako reševati evrsko krizo, čeprav Britanci sploh nimajo evra.

Besednjak postaja vse bolj vojaški, kot da politiki in evropski funkcionarji državljanom počasi skušajo dopovedati, da ne gre več le za bitko, ampak za vojno.

Živčnost in nemoč evropski voditelji in evropski funkcionarji v svojih javnih nastopih vse bolj kažejo tudi z glasom. Postajajo vse glasnejši, zadirčni, kot pokvarjena kaseta ponavljajo sporočila, s katerimi hočejo prepričati javnost. Najbolj očitno je v zadnjem času svoj glas dvignil in ojačal predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso, tiskovni predstavniki evropske komisije pa so pripravljeni na rednih konferencah za novinarje pred njegovimi nastopi in po njih v nedogled ponavljati, kakšne pomembne odločitve predlaga. Predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy, ki vodi vrhunska zasedanja voditeljev članic EU, pa očitno pozna samo eno besedno zvezo: »Pripravljamo kompromis in pri tem dobro napredujemo.«

Reševanje evra z vojaškim jezikom

Koliko so »napori« evropskih voditeljev in funkcionarjev dejansko vredni, najlepše kaže poročilo trojke, v kateri so predstavniki evropske komisije, Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Ko so prečesali podatke o razmerah v Grčiji, so ugotovili, da je država v veliko slabšem položaju, kot so pričakovali glede na vse dosedanje ukrepe politike. Še julija so voditelji držav z evrom zagotavljali, da bo za rešitev grške dolžniške krize dovolj nova evropska pomoč v višini 109 milijard evrov, banke pa se bodo morale odreči 21 odstotkom terjatev do grške države. Septembra, torej dober mesec kasneje, je trojka v poročilu, ki seveda ni javno, ocenila, da Grčija v najboljšem primeru potrebuje enkrat več pomoči, upniki pa se bodo morali odreči 50-60 odstotkom svojih terjatev. Po najbolj črni oceni bodo Grki do leta 2020 potrebovali 444 milijard evrov pomoči.

V Bruslju so kljub tem alarmantnim podatkom še mesec dni uradno zgolj ponavljali, da je ključno, da države članice čim prej uzakonijo in začnejo izvajati sklepe, ki so jih voditelji držav z evrom sprejeli 21. julija. Torej sklepe o dodatni pomoči Grčiji v višini 109 milijard evrov in povečanju zmogljivosti reševalnega sklada EFSF s 440 na 780 milijard evrov, čeprav so ministri za finance že imeli na mizi predlog o vzvodu, ki bi omogočil, da bi »požarni zid« EFSF po potrebi lahko dvignili na 1000 ali celo 2000 milijard evrov. V tem tednu so za zmogljivost tega sklada začeli uporabljati še izraz »bazuka«. Besednjak torej postaja vse bolj vojaški, kot da politiki in evropski funkcionarji državljanom počasi skušajo dopovedati, da ne gre več le za bitko, ampak za vojno.

To je vojna z bankami. Že nekaj časa je znano, da je reševanje krize v Grčiji in evroobmočju nasploh v resnici reševanje bank. Zlasti francoskih, ki imajo v svojih bilancah za 40 milijard evrov obveznic, ki jih grška država ne more odplačati. Zato se je Francija pred tokratnim vrhom EU krčevito upirala povečanju deleža terjatev do grške države, ki jih bodo banke morale odpisati na 50 odstotkov. Nemške banke so se teh obveznic v zadnjem letu dni večinoma znebile. Imajo pa portugalske banke še sedem milijard evrov tovrstnih naložb, kar pomeni, da je ob prvih informacijah, da ne bo izpolnila zahtev iz programa, na podlagi katerega je dobila letos evropsko pomoč, kmalu pričakovati spet zaostritev krize tudi na Portugalskem. Še posebej, ker imajo te banke v svojih bilancah tudi obveznice portugalske države, za katero bo tudi prej ali pozneje treba priznati, da vsaj dela svojih dolgov ne bo zmogla poplačati.

Britanske banke imajo v svojih bilancah do Grčije še za devet milijard evrov. To je tudi glavni razlog, zakaj britanski premier David Cameron vztraja, da ne morejo o reševanju krize v evroobmočju razpravljati in odločati le voditelji iz držav z evrom na svojem vrhu. Tudi v Veliki Britaniji so gospodarske razmere vse prej kot ugodne, država pa je tudi med najbolj zadolženimi v Evropi. Odpis terjatev do grške države za banke pomeni izgubo, ki jo morajo pokriti s svežim kapitalom, ali pa propad in vrnitev v čase, ko banke niso ustvarjale denarja iz zraka z raznimi čarovnijami, ki so si jih izmislili v ZDA, ampak so skrbele le za pretok denarja, ki ga je ustvarjalo realno gospodarstvo.

Zaradi terjatev, ki jih imajo do grške države, so bonitetne agencije francoskim bankam že zagrozile z znižanjem bonitetne ocene, posredno grozijo tudi z znižanjem bonitetne ocene francoske države, kajti sama je že preveč zadolžena, da bi si lahko privoščila še enkrat z javnim denarjem dokapitalizirati banke. Za francosko politiko so francoske velebanke nacionalni ponos, ki se mu ne more odpovedati, tudi zato, ker je politika odvisna od njih in ne nasprotno. Enako tudi belgijski vladi ne pride na misel, da bi pustila propasti Dexio, ker je edina skupna flamsko-valonska banka v državi.

Brezbrižnost Berlusconija

Zaradi Italije so evropski funkcionarji na kriznem sestanku, ki ga sicer uradno ni bilo, v Bruslju sedeli že v prvih dneh julija. Vlada Silvia Berlusconija je na podlagi tega sestanka pripravila nekaj reformnih ukrepov, a predvidela, da jih bo izvedla šele po volitvah leta 2013. V Berlinu, Parizu, Washingtonu, kjer ima sedež IMF, in Bruslju so to pogoltnili. A ta cmok se je povečal hitreje, kot so pričakovali, kajti Italija ima oblast, ki je izgubila vso kredibilnost in zaupanje, pa tudi obvladljiva ni. Po »kloftanju« na sestanku z Merklovo in Sarkozyjem in nato še za mizo z vsemi voditelji je Silvio Berlusconi novinarjem brezbrižno izjavil, da je Italija suverena država, zato ji nihče ne bo predpisoval, kako mora ukrepati.

Če pade Italija, ji bo neizogibno sledila tudi Francija. Francoske banke imajo do vseh najbolj zadolženih držav z evrom kar za 573 milijard evrov terjatev.

Grčija je dejansko že protektorat EU in IMF, kar pomeni, da njena oblast zgolj še izvaja njune zahteve, kar predsednik vlade George Papandreu in finančni minister Evangelos Venizelos priznavata s ponavljanjem trditve, da je Grčija ponosna država in ni glavni problem pri reševanju krize v evroobmočju.

Politiki in ekonomisti sicer skušajo javnost še zmeraj pomirjati z izjavami, da Italije in Grčije ni mogoče primerjati. Grčija tako rekoč nima več realnega gospodarstva, torej vira za ustvarjanje denarja, s katerim bi se država počasi lahko postavila na noge in pokrivala svoje obveznosti, Italija pa ima močno gospodarstvo. Njen problem je menda samo v tem, da Berlusconijeva oblast ne izvede reform, ki bi omogočile, da bi italijansko gospodarstvo spet začelo več proizvajati, torej rasti, država in javni sektor pa bi zmanjšala porabo. Italijanska gospodarska rast je po krizi za polovico nižja od rasti primerljivih držav z evrom, hkrati pa dolg države znaša 1900 milijard evrov, ki ga z nobenim evropskim reševalnim skladom ni mogoče pokriti.

Publicist Beppe Grillo je že aprila letos opozoril, da je lani v Italiji ugasnilo 11 tisoč podjetij, kar je petina več kot leta 2009. Trend se nadaljuje tudi letos, saj je v prvih treh mesecih prenehalo poslovati 30 podjetij na dan. To je tiha katastrofa, ki prizadeva vse sektorje. Največ podjetij je propadlo v Lombardiji, sledijo ji Marche, Julijska krajina in Benečija. Grillo opozarja, da sta Lombardija in Benečija motor italijanske industrije. Res je sicer, da Italijani v primerjavi z Grki še vedno sami precej ustvarijo in imajo velik domači trg, a iz Bruslja so zdaj dobili tudi resno opozorilo, da sta pomembni oviri za večjo gospodarsko rast tudi korupcija in nedelovanje pravne države.

Terjatve francoskih bank

Tako kot pri Grčiji gre tudi pri Italiji za reševanje francoskih bank. Te imajo v svojih bilancah za 366 milijard evrov terjatev do italijanske države. Torej, če pade Italija, ji bo neizogibno sledila tudi Francija. Francoske banke imajo do vseh najbolj zadolženih držav z evrom (PIIGS), ki so Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija, kar za 573 milijard evrov terjatev. Banke v nobeni drugi državi z evrom niso tako zelo izpostavljene do prezadolženih članic z evrom kot francoske. Nicolas Sarkozy seveda hoče sedanji status quo oziroma kupovanje časa podaljšati vsaj do predsedniških volitev spomladi prihodnje leto, ko se bo potegoval za nov mandat. Zaradi tega je pritiskal, da bi sklad EFSF preprosto spremenili v bančno ustanovo, kar pomeni, da bi EFSF lahko za reševanje bank oziroma za njihovo dokapitalizacijo od Evropske centralne banke (ECB) preprosto zahteval, naj natisne nove evrske bankovce.

Mu pa je za zdaj uspelo doseči, da bo sklad EFSF lahko v skrajni sili dokapitaliziral tudi banke. Dogovorjeno je sicer, da bodo banke najprej skušale 100 milijard evrov, kolikor naj bi jih potrebovale za dokapitalizacijo zaradi povečanja odpisa grškega dolga, najti same na finančnih trgih. Toda če tega denarja ne bodo mogle dobiti, lahko računajo na državo, če pa jih tudi ta zaradi prezadolženosti ne more še enkrat podpreti z davkoplačevalskim denarjem, lahko računajo na pomoč sklada EFSF. Ampak prav nedavni primer Dexie je pokazal, da bankirji zlahka čez noč prepričajo politike, da denar potrebujejo takoj, zato nimajo časa iskati denarja na trgu, oziroma kdo dejansko odloča in kdo je zgolj izvajalec.