Francoska “kampanja resnice”

Francoskemu predsedniku javnomnenjske raziskave za volitve prihodnje leto že dolgo ne obetajo ponovne izvolitve, a trendi so se prejšnji teden občutno obrnili. Ni rečeno, da za dolgo, nenadni rasti priljubljenosti je botroval televizijski nagovor državljanov minuli četrtek. Uro in pol trajajoči pogovor z novinarjema je pred sprejemnike priklenil 12 milijonov gledalcev, kar 55 odstotkov jih je pozneje v anketi menilo, da je bil predsednik prepričljiv. Tisti del pogovora, v katerem se je dotaknil reševanja krize, pokojninske reforme in delovanja nemško-francoske naveze, je prepričal skoraj 70 odstotkov gledalcev. Ko je spregovoril o načrtih za drugi mandat, je odstotek prepričanih znatno upadel. Za svojega socialističnega tekmeca Françoisa Hollanda je dejal, da kot kandidat sistema ne more zmagati, saj naj v sodobni Franciji ne bi zmagal še noben strankarski éléphant; tako mediji pogosto poimenujejo veljake posameznih strank.

In medtem ko se predsednik zaradi »državniških obveznosti« še ne more aktivno vključiti v kampanjo, njegov nauk na terenu širijo najzvestejši vojščaki. Te dni sta zelo dejavna predsednik njegove stranke UMP Jean-François Copé in posebni svetovalec Elizejske palače Henri Guaino, pisec predsednikovih govorov. Sarkozy naj bi bil po novem »kandidat resnice«, edini človek v državi, ki bo z državljani povsem odkrit. UMP napoveduje začasno rahlo zvišanje davka na dodano vrednost in učinkovitejše ukrepe za zagon gospodarstva, obenem pa ne zamudi nobene priložnosti za opozarjanje na pogubne posledice morebitne Hollandove zmage. Ta je napovedal, da bo, če mu uspe naskok na Elizej, v petih letih v šolstvu ustvaril več kot 60 tisoč delovnih mest. Koalicija socialistov in levice naj v teh kriznih časih ne bi bila sposobna voditi države, bila naj bi celo nevarna, saj ne bo znala krčiti javnega sektorja.

Volivcem so lagali, zdaj pa je kriza njihovo povezanost s kapitalom tako razgalila, da jim ni ostalo drugega kakor pridigati o resnici.

Težava šefov držav in vlad, ki se ponovno potegujejo za položaj, je v tem, da so imeli ves mandat časa, da bi izpolnili obljubljeno in volivcem dokazali, da so vredni zaupanja, a jim to ni uspelo. Kampanja resnice?! Človek bi razumel, da so torej državljanom doslej lagali. Točno. Volivcem so lagali in prikrivali, zdaj pa je kriza njihovo povezanost s kapitalom in z lobisti tako razgalila, da jim ni ostalo drugega kakor pridigati o resnici.

Volitve so nedvomno praznik demokracije, vendar so tudi maškarada, na kateri je nagrajena najizvirnejša maska. Politiki pa nočejo doumeti, da je akt njihove izvolitve pravzaprav pakt med njimi in volivci, ki je, zlasti v težkih časih, izraz velikih upov množic in, če obveznosti niso izpolnjene, razlog za hudo razočaranje. Mnogi so prepričani, da je Sarkozy zaupanje volivcev že zapravil, drugi se bojijo, da je njegova »resnica« o nesposobnosti socialistov za vodenje države v prihodnjih petih letih - zares resnica.