Več kot preprosto poklon Willieju Dixonu?

Ker nam izvrsten bluesovski koncert neutrudnega avantgardneža Elliotta Sharpa in njegove zasedbe Terraplane, ki so pred dobrimi tremi leti gostovali na Cankarjevih torkih, še vedno odmeva v spominu, je bilo jasno, da si bo treba ogledati tudi njegov tokratni koncert, na katerem se je s svojo novo zasedbo lotil zapuščine Willieja Dixona. Še toliko bolj zato, ker se Sharp dobro zaveda izkoriščanja bluesa znotraj popularne kulture in se njegovega raziskovanja loteva preprosto iz ljubezni do izraza samega.

Čeprav ga blues spremlja že vse od začetkov v sedemdesetih letih minulega stoletja, se zdi, da je najbolj pronicljive vpoglede v to vplivno glasbeno prakso ponudil šele v zadnjih letih. Pred tem se je privržencem avantgardnih muzik prikupil z drznimi prepleti raznoterih slogov, razpetih med svobodnjaškim jazzom, improvizacijo, sodobno klasiko, filmsko glasbo, avant rockom in elektroniko. Multiinštrumentalist, skladatelj in izumitelj inštrumentov velja za enega najvidnejših in najdejavnejših kreativcev na dinamični newyorški sceni, v njegovem impresivnem repertoarju pa ne gre zanemariti tudi interpretacij nekaterih najbolj eminentnih glasbenikov.

Ni naključje, da se je med njimi znašel tudi Willie Dixon, ki ob Muddyju Watersu velja za osrednjega predstavnika čikaškega bluesa. Dixonov izjemen posluh za pisanje skladb so sicer bolj kot on sam unovčevale založbe in nekateri glasbeni zvezdniki, Sharp pa je v njegovi zapuščini slišal predvsem izjemen vpliv na razvoj bluesa.

Sharpa je s projektom Electric Willie, sodeč po torkovem koncertu, zanimala predvsem Dixonova vez med bluesom in rockom. Vložek basista in bobnarja je bil omejen bolj kot ne na standardno, gruvajočo ritmiko, kitarist Ladell McLin je s svojimi električnimi bluesovskimi vložki (in podobo) ponudil solidno reminiscenco na Jimija Hendrixa, v osrednji vlogi pa se je ponovno znašel Sharp s svojo električno kitaro in vokalom. S prepoznavnim, mojstrskim obujanjem bluesovske preteklosti in njenim nadgrajevanjem skozi drzno razstavljanje kompozicije je sicer ponudil izjemno izkušnjo. Toda kljub temu je ostal nekoliko grenak priokus, saj vez med bluesom in sodobnim eksperimentiranjem ni bila tako trdna kot tista, ki jo je pred tremi leti ponudil na koncertu z zasedbo Terraplane. Takrat je šlo pač za vpogled v igriv, duhovit odmev (neworleanskega) bluesa.

Tokrat so na svoj račun prišli bolj konservativni privrženci bluesa, kar verjetno lahko razumemo tudi kot Sharpovo demonstracijo spoštljivosti do Dixona. Toda Sharp je pač izjemen glasbenik in dialektičen odnos do svojih predhodnikov je že mnogokrat prikazal v precej zanimivejši podobi.