Zoran Smiljanić, Marijan Pušavec: Meksikajnarji, tretji del: Meksiko!

+ + + + +

»Takojci, ko je naša noga stopila na trdna tla v Verakruci, pričakala nas je strašna bolezen rumena mrzlica in jate mrharjev, ki umrlim trgajo meso s kosti. Na pohodih po neskončni pušči pestijo nas škorpijoni, strupenjače, trnje, bolezni, dnevna sopara in nočni mraz. Pomanjkanje je postalo naš vsakdanji kruh. Za denar, ki ga dobivamo za plačo, si moremo kupiti le sadja ali žganja, vse drugo je predrago.

» Takšna je resnična podoba raja na zemlji, v katerem se v tretjem poglavju grafično ekspresivne stripovske sage Meksikajnarji znajde približno štiristo Slovencev - med njimi tudi fiktivni Anton Brus, osrednji lik seriala -, ki so v drugi polovici 19. stoletja zapustili skupno avstroogrsko domovino in odšli v Mehiko, da bi se kot plačanci borili na strani okupatorske vojske v slavo bodočega mehiškega cesarja Maksimiljana. »Sem mislil, da bom tukaj našel Eldorado, poln zlata in draguljev ... Sem mislil, da se bom potlej lepo ogvantan s polnimi žepi cekinov vrnil v rojstno vas ... Vsi bi se zbrali, me trepljali po ramenih, me spoštovali in občudovali ...« dahne Ivan, preden utone v večni sen pod žgočim soncem. Vse, kar slovenski plačanci najdejo v obljubljeni deželi Mehiki, je splet strahu, sovraštva, surovosti in smrti, ki jih Smiljanić z dramatičnim kadriranjem in ikonično risbo spretno stopnjuje v mrakobno pustolovščino, prežeto s slutnjami negotovosti in nečesa hudega, neizrekljivega, ki preži na tujce v tuji deželi, vključno s prešustnim Maksimiljanom. Tretji del najkompleksnejšega in najzahtevnejšega stripovskega seriala pri nas, ki je na straneh Mladine štartal junija 2005, je obenem tudi najimpresivnejši, kar še otežuje čakanje na začetek konca te edinstvene zgodovinske sage, ki se bo razpletla na straneh prihajajočih dveh albumov. Vrhunsko.