The Necks: Mindset

+ + + + +

To, da tisti bolje obveščeni zvedavi glasbeni potrošniki, ki ne maramo ponavljanja, skoraj po pravilu vselej nestrpno pričakujemo nov album benda, ki na studijskih posnetkih in koncertih že četrt stoletja igra tako rekoč isto repeticijo, se zdi vsaj paradoksalno, če že ne absurdno. No, če je ta bend avstralska kultna zasedba The Necks, to ni več tako zelo nesmiselno. Trojec, v katerem zvok inštrumentov v hipnotične repeticije zlivajo pianist Chris Abrahams, basist Lloyd Swanton in bobnar ter tolkalec Tony Buck, se res že vse od začetkov leta 1987 napaja v svoji izvorni ideji.

Toda členjenje ves čas iste ideje najbrž še nikoli ni bilo bolj domišljeno, vsakič znova intrigantno, sveže in zanimivo. Kljub restriktivni formi in ustvarjalnemu procesu. Primerjave s cenjenimi severnoameriškimi minimalisti se zato zdijo povsem utemeljene, vendar pa to ne pomeni, da je zadrega poklicanih žanrskih razvrščevalcev ob opredeljevanju izraza zasedbe kaj manjša. The Necks so preveč izvirni, posebni, da bi jih lahko suvereno umestili v znane glasbene okvire. Kal njihove estetike bi sicer našli v izročilih klasične in rockovske glasbe, jazza ter improvizacije, toda sled za temi izročili je pogosto zabrisana ali še raje nadgrajena v izraz, lasten le njim. Glasba je plod spontane improvizacije, ki zaživi skozi mojstrsko interakcijo in skupno raziskovanje zvoka oziroma barve zvoka. Od tega koncepta se ne umikajo niti s svojo šestnajsto studijsko ploščo Mindset, na kateri sta prostor dobila dva posnetka.

Skladba Daylights ponudi že uveljavljeno, postopno plastenje zvoka in počasno grajenje intenzivnega vrhunca. Zaznamuje jo intimna, rafinirana noir atmosfera, v kateri osrednjo vlogo dobi kirurško natančno seciranje detajlov in variacij. V skladbi Rum Jungle je trojec bolj neučakan. Po kratkem umirjenem intru pobudo ob konstantnem hipnotičnem potrkavanju prevzame prodorno klavirsko dronanje, ki se postopno subtilno vpne v vse bolj nervozen Buckov ropot. In kaj to pomeni za končno razsodbo o plošči Mindset? Edino referenco za oceno novega albuma skupine The Necks pravzaprav najdemo v diskografiji zasedbe. Je torej boljši od predhodnikov? Je slabši? Ne ponudi nič nepričakovanega, nobenih novih domislic ali bistvenih odmikov od tistega, kar je trojec že ponudil na svojih zadnjih ploščah. Po navadi bi ustvarjalcem ponavljanje preverjene formule očitali kot nekaj slabega, toda pri skupini The Necks je to pravzaprav tisto, kar si najbolj želimo. Zasedba je svojo izraznost preprosto izpilila do perfekcije, zato je vsak album zaključena zgodba zase, ki jo pripoveduje neustavljivo, neskončno členjenje zvoka. Ta pa v najlepši in naj(po)polnejši podobi zaživi na koncertih, zato je obisk nastopa skupine jutri, 5. novembra, v Kinu Šiška tako rekoč obvezna zapoved za vsakega glasbenega sladokusca.