Prepovejte splav, ukinite ga, izkoreninite ga!

»Zaščitite življenje od spočetja in zavračajte pritiske za sprejemanje zakonov, ki legalizirajo ali dekriminalizirajo splav!« »Kličite na odgovornost Združene narode, ki silijo vaše vlade k liberalizaciji zakonodaje o splavu!« »Izobražujte javnost, učitelje, mnenjske voditelje in medije, da pravice do splava ne zahteva nobena mednarodna obveznost!« »Citirajte Člene San Jose študentom prava, na okroglih mizah, v svojih strokovnih prispevkih!« Takšni in podobni pozivi so zapisani v dokumentu, poimenovanem »Členi San Jose«, ki nagovarja državne organe in posameznike po vsem sveta. V bistvu gre za navodila, kako nasprotovati pravici do splava. Pred dnevi je bil dokument predstavljen tudi v evropskem parlamentu, kjer sta ga evropskim poslancem predstavila evropska poslanka iz Slovaške Ana Zaborska in evropski poslanec iz Slovenije Lojze Peterle.

Izjava Členi San Jose vsebuje devet členov, ki razlagajo, zakaj bi bilo treba ukiniti pravico do splava. Spremlja jih še navodilo za uporabo, in sicer za vsako od družbenih skupin, ki jim je namenjena, posebej. Tako za vlade in ministre, pa za poslance, sodnike, pravnike, profesorje prava, njihove študente in aktiviste. Gre za obliko pritiska na vse omenjene. Vsebinsko gre za širjenje dokaj skrajnih idej. Med drugim je to poskus, da bi preprečili, da se pravica do splava vendarle prebije korak višje v hierarhiji pravic, morda celo do statusa človekove pravice. Trend gre v to smer, pravo človekovih pravic govori temu v prid. Doslej ji to ni uspelo predvsem ali izključno zaradi nasprotovanja nekaterih velikih verskih skupnosti, predvsem rimskokatoliške. Sedmi člen pravi, da so trditve mednarodnih agencij ali nevladnih akterjev, da je splav človekova pravica, napačne in jih je treba zavrniti. In kar najbolj zbuja skrb, da »ne obstaja nikakršna mednarodnopravna obveznost do dostopa do splava na kakršnikoli osnovi, kar vključuje, a ni omejeno z zdravjem, zasebnostjo, spolno avtonomijo ali nediskriminacijo«.

Peterle skrajni desničar?

Peterle je bil ob predstavitvi teh členov v evropskem parlamentu eden od le dveh evropskih poslancev, ki so se podpisali pod Člene San Jose. Torej tudi edini evropski poslanec iz Slovenije. Niti njegova matična Evropska ljudska stranka tega dokumenta ne podpira. Peterle pravi, da se je pod te ideje podpisal šele potem, ko je Sodišče Evropske unije v Luksemburgu izdalo odmevno sodbo, ki naj bi govorila v prid tem stališčem. To sodišče je v nekem gospodarskem sporu, tožbo je vložil Green-peace, odločilo, da ne bo dovolilo patentiranja nekaterih oblik raziskovanja matičnih celic človeških zarodkov. Ob tem so sodniki dejali, da bi bilo to v nasprotju s človekovim dostojanstvom, saj se človeško življenje začne z oploditvijo. Peterle pravi, da imajo Členi San Jose večjo težo od običajnega lobiranja proti splavu prav zato, ker temeljijo na odločitvi sodišča. A to že historično ne drži. Člene San Jose so namreč začeli pisati, preden je sodišče izdalo omenjeno sodbo, morda celo preden je zadeva sploh prišla na to sodišče. Končno besedilo tega dokumenta so potrdili, podpisalo ga je okoli 30 posameznikov, 25. marca letos, pol leta pred sodbo Sodišča EU. Tudi sicer gre za dokument, ki bi, ob današnji stopnji razvoja prava človekovih pravic v Evropi, težko temeljil na katerikoli sodni odločitvi.

A Zaborska in Peterle sta ob predstavitvi tega dokumenta v Evropskem parlamentu kot dodaten argument navedla prav nedavno sodbo Sodišča Evropske unije v Luksemburgu. Kot argument pravilnosti njihovega boja. »Potem ko je veliki senat sodišča Evropske unije sprejel odločitev, ki je obvezujoča za vseh 27 držav članic, in sicer da se človeško življenje začne s spočetjem ter da si zasluži pravno varstvo, smo sedaj javno predstavili te člene,« je ob predstavitvi dejala Zaborska. Zaborska je bila sicer članica mednarodno sestavljene skupine, ki je te člene spisala, Peterle pa prvi evropski poslanec, ki je prispeval svoj podpis pod ta dokument.

Sodišče proti splavu?

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo prvič navedli sodbo Sodišča Evropske unije za potrebe nasprotovanja pravici do splava. Trajalo ni niti teden dni. In to kljub temu da gre za sodbo s področja gospodarskega prava, ki ne govori o pravici do splava in se nasploh niti z besedo ne dotika etičnih ali zdravstvenih vprašanj splava. Rekli so zgolj, da se ne smejo opravljati raziskave, pri katerih bi se uničil zarodek. In sicer zato, ker je po njihovem mnenju vsako oplojeno človeško jajčno celico treba šteti za človeški zarodek.

Navodila za prepoved splava sta evropskim poslancem predstavila evropska poslanka iz Slovaške Ana Zaborska in evropski poslanec iz Slovenije Lojze Peterle.

In v tej točki so sodbo odprtih rok sprejeli nasprotniki pravice do splava. Prvi člen Členov San Jose pravi: »Znanstveno dejstvo je, da se novo človeško življenje začne ob spočetju.« Že tretji člen to spet ponovi: »Od spočetja naprej je vsak nerojen otrok človeško bitje.« In posledično, pravijo nasprotniki pravice do splava, je splav ne glede na fazo razvoja zarodka, v kateri se zgodi, že v nasprotju s standardom, ki ga je postavilo Sodišče Evropske unije. Profesor kazenskega in medicinskega prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Damjan Korošec glede tega meni, da sodba Sodišča Evropske unije za kazensko pravo v bistvu ne prinaša nič novega: »Vprašanje definicije človeka kot vrste je naravoslovno nesporno. Tako kot tudi, kdaj gre za življenje. Tu gre za vprašanja naravoslovne narave in ne moralna vprašanja.« Ko govorimo o splavu, pa po Koroščevem mnenju govorimo o slednjem, in sicer o vprašanju, ali je protipravno, in zlasti, ali je kaznivo, če se teh celic znebimo. »Na mednarodni ravni prevladuje dogovor, da do določenega datuma oziroma stopnje razvoja tega bitja to ne more biti kaznivo zaradi različnih kriminalitetno političnih razlogov.«

Kot je bila zloraba omenjene sodbe za namene nasprotovanja splavu samo vprašanje časa, je enako zgolj vprašanje časa, kdaj in katero državo, ki splav dovoljuje, bodo nasprotniki splava tožili pred tem istim sodiščem. Tožili, ker ne prepoveduje uničevanja zarodkov, kar je po mnenju sodišča v nasprotju s človekovim dostojanstvom. A že navajanje sodbe v podporo Členom San Jose je zloraba sodne odločbe. Gre za dve ločeni vprašanji, ki se ne moreta obravnavati v istem kontekstu. V primeru, da sodišče takšne tožbe ne bi zavrnilo kot neutemeljene ali če bi celo obsodilo katero državo, gre za poseg na področje, kjer velja suverenost držav članic in zatorej poseg v sam ustroj EU, ki temelji na skupnosti suverenih držav. Korošec pojasnjuje, da glede kazenskega prava sodba sama po sebi ničesar ne spreminja in tudi ne more spremeniti. Da ne posega v polje kaznivosti splava, ampak pove zgolj to, kar za kazensko pravo doslej ni bilo sporno. »Daje nekaj moralnega vetra v jadra nasprotnikov splava, a z vidika kazenskega prava ta sodba nikakor ne more biti neposredno relevantna. Gotovo tudi država, ki ta hip ne inkriminira splava, ne more biti podvržena tožbi na podlagi te sodbe. Z vidika kazenskega prava bi bilo to absurdno.« Poleg tega, meni Korošec, politično ni izvedljivo, da bi Evropska unija prepovedala splav za vse države članice: »To je ta hip utopija, saj je EU preveč heterogena tvorba, da bi se velika kulturna vprašanja reševala na ravni EU.«

Splav v upadu

Skrajne razmere zahtevajo skrajne ukrepe. In če so se zbrali posamezniki z različnih koncev sveta, da bi s skrajnimi ukrepi rešili življenja, ki ugašujejo zaradi splava, potem je slednji očitno porasel prek vseh meja. Čemu sicer pozivanje ljudi, da se moramo zavzeti za življenje in ga braniti, sicer bo ogrožena naša civilizacija?

Zaradi splavov prav gotovo ne. Število splavov na svetovni ravni ves čas upada. Nekako premo sorazmerno z rastjo uporabe kontracepcije. Slednjo seveda prepoveduje prav rimskokatoliška cerkev, ki hodi z roko v roki z nasprotniki pravice do splava. Pred leti se je rahel porast števila splavov zgodil Evropi, a to predvsem ali zgolj zaradi širitve pravice do splava v dolga leta strogi, globoko verujoči Španiji. A sicer se število splavov tudi v Evropi zmanjšuje. Tako kot tudi v Sloveniji, kjer upada že zadnjih dvajset let. Če je zdravstveno osebje leta 1982 izvedlo skoraj 20 tisoč splavov, jih je leta 2009 le še 4653. V zadnjih letih jih je vsako leto od 300 do 500 manj. A v Sloveniji, kot v večini evropskih držav, je splav dovoljen pod pogojem, da je izveden do desetega tedna nosečnosti. Če ga nosečnica zahteva po tem roku, je potrebna odobritev posebne zdravstvene komisije. V številnih državah, predvsem tretjega sveta, pa splav ni dovoljen. Zato kljub temu, da število splavov upada, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi splava vsako leto umre 70 tisoč nosečnic, ki za seboj pustijo okoli 220 tisoč otrok. In sicer prav zato, ker splav ni dovoljen in se morajo zatekati k neusposobljenim izvajalcem tega posega. Skupaj je iz istega razloga na leto hospitaliziranih okoli pet milijonov žensk.

Kaj že zahtevajo Členi San Jose? Pod kaj se je podpisal nekdanji predsednik slovenske vlade in njen zunanji minister Lojze Peterle? »Kličite na odgovornost Združene narode, ki silijo vaše vlade k liberalizaciji zakonodaje o splavu!«