Joco Žnidaršič

 |  Mladina 37  |  Družba

Dom je kraj, kamor se človek vrne, kadar se zapro vse gostilne

Marjan Skumavc, 1947-2011

Nekega večera tam okrog novega leta sem se lagodno sprehajal po Stari Ljubljani, buljil v lučke in drugo okrasno šaro ter štefnal okrog sejemskih štantov. Takrat pa je tam zraven mene nekaj presunljivo zahroplo in to je bil moj prijatelj Marjan Skumavc. Ha, se me je v svoji praznični osamljenosti kar vidno razveselil, zdajle ga pa res morava nekje malo srkniti. Ampak takrat sem še hodil z neko punco in takoj je pričela tiho, a vendar razumljivo nekaj godrnjati, češ, oh, saj sem vedela, potem boš pa spet pijan, pojdiva raje domov. Zategadelj sva samo simbolično spila tisti plastični kozarček kuhanega vina in se tako bolj klavrno razšla. Takrat sem ga tudi zadnjič videl. Sicer sva se domenila, da se enkrat v bližnji prihodnosti dobiva na večerji in ga malo pobiksava, še prej pa da ga obiščem v ateljeju, da se vse podrobno dogovoriva in da si ogledam njegove zadnje slike. A ko sem se motovilil po tisti hiši na Gradišču 8 in iskal podstrešje, me je, zaradi sumljivosti, na stopnišču ustavila neka stara baba z vprašanjem, češ koga iščem. Ko sem ji vse pojasnil, se je zahehetala, da Skumija pa ne bom našel, da ga je ponovno resno zvilo in da je v bolnišnici ali pa morda na okrevanju v tisti svoji Istri.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Joco Žnidaršič

 |  Mladina 37  |  Družba

Nekega večera tam okrog novega leta sem se lagodno sprehajal po Stari Ljubljani, buljil v lučke in drugo okrasno šaro ter štefnal okrog sejemskih štantov. Takrat pa je tam zraven mene nekaj presunljivo zahroplo in to je bil moj prijatelj Marjan Skumavc. Ha, se me je v svoji praznični osamljenosti kar vidno razveselil, zdajle ga pa res morava nekje malo srkniti. Ampak takrat sem še hodil z neko punco in takoj je pričela tiho, a vendar razumljivo nekaj godrnjati, češ, oh, saj sem vedela, potem boš pa spet pijan, pojdiva raje domov. Zategadelj sva samo simbolično spila tisti plastični kozarček kuhanega vina in se tako bolj klavrno razšla. Takrat sem ga tudi zadnjič videl. Sicer sva se domenila, da se enkrat v bližnji prihodnosti dobiva na večerji in ga malo pobiksava, še prej pa da ga obiščem v ateljeju, da se vse podrobno dogovoriva in da si ogledam njegove zadnje slike. A ko sem se motovilil po tisti hiši na Gradišču 8 in iskal podstrešje, me je, zaradi sumljivosti, na stopnišču ustavila neka stara baba z vprašanjem, češ koga iščem. Ko sem ji vse pojasnil, se je zahehetala, da Skumija pa ne bom našel, da ga je ponovno resno zvilo in da je v bolnišnici ali pa morda na okrevanju v tisti svoji Istri.

Kajti skoraj potolklo ga je že prej, mislim, da pred štirimi leti. Sicer se je šušnjalo, da ima raka, vendar pa taka skoraj vsakodnevna bolezen zanj ni bila dovolj grozna. Ko je prišel iz bolnišnice, mi je ob pivu razlagal, da ga je, tudi takrat je bil v Istri, kar nenadoma nekaj popolnoma napihnilo, tako da so ga v bolnišnici nemudoma dali pod nož in potem kar z zajemalko iz njegovega trupa načrpali za dva polna čebrička neke nagnusne smrdeče tekočine. Ko je videl, kakšen grozen vtis je ta zgodba pustila v meni, mi jo je še enkrat ponovil, tokrat s še nekaj novimi presunljivimi detajli. Šele ko sem vso strašljivo zgodbo malo pozorneje in bolj hladno premislil, se mi je zazdelo, da je morda nekoliko domišljijska, toda Marjan je bil pač tak, da je v ljudeh rad puščal občutke ogabe.

Tudi njegove slike so take. To je pač najbolj razbohoten ekspresionizem, naslikan z mrzličnimi potezami v agresivnih živih barvah. Figure so grobo karikirane in zahajajo v grotesko, ta svet je bizaren in morbiden, nekakšen tostranski pekel. To je svet samomorilcev, hotnic, razmazanih žrtev prometnih nesreč in okrutnih umorov. Vse njegove figure brezupno ždijo na nekih popolnoma razbitih obrobjih brez kakršnekoli rešitve ali osmislitve. Tudi njegove pokrajine so grobe, celo surove, a ne tako šokantne, na teh zadnjih, ki so nastale v Istri, pa je zaslediti celo nekaj liričnosti, celo nežnosti. A se spomnim, kakšen kraval smo imeli, seveda je zdaj od tega minilo že kar mnogo let, prav na naši Mladini, ko je Skumi ilustriral neki v nadaljevanjih izhajajoči roman. Učiteljskemu kadru, ki je na vse kriplje protestno telefonaril v uredništvo, se je ob vseh tistih vlačugah in pijancih od zgražanja in besa kar lomil glas.

Veliko zgražanja pa je požela tudi sicer ena najbolj branih rubrik dnevnika Delo z naslovom Mala nočna kronika. Marjan je bil tam dolga leta zaposlen kot novinar, in sicer kje drugje kot na redakciji kriminala. To so bila v glavnem poročila o tem, kako so ga čez noč biksali pijančki in podobne ptice. Čeprav je večina bralcev najprej pobrskala po časopisu iščoč prav to rubriko, so se taki bolj pametni zgražali nad tem pivskim diskurzom, v katerem naj bi bili cveteli šovinizem, seksizem in rasizem.

Meni osebno pa je Marjan šel v nos, ker je bil kar dvakrat slovenski boksarski prvak v težki kategoriji, in pogosto sem v kakšnih zoprnijah svoje butanja nevajeno telo prepustil pod njegovo zaščitniško perut. Pravzaprav bi bil moral slaviti trikrat, vsaj tako mi je pojasnjeval. Toda nasprotniku se je na rokavicah odvezala vezalka in z vozličkom na koncu ga je tako nesrečno zadel v oko, da so ga tehnično izločili iz nadaljnje borbe. Prav tako mi je zaupal, da ima tako nizek in raskav glas zaradi premnogih udarcev v glavo. Bog ve, ali je bilo to res.

No, kakorkoli že, za Marjana so zdaj vse gostilne zaprte.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.