Blaž Ogorevc
-
V Gazi razseljenih skoraj dva milijona ljudi
Na območju Gaze je malo manj kot dva meseca po začetku izraelskega obleganja enklave notranje razseljenih skoraj 1,9 milijona ljudi oz. več kot 80 odstotkov prebivalstva, je po poročanju nemške tiskovne agencije dpa danes sporočila agencija ZN za pomoč palestinskim beguncem (UNRWA).
-
Blaž Ogorevc | foto: Foto: Borut Krajnc
Ilustracija:Marko Derganc18. 5. 2012 | Mladina 20 | Družba
Blaž Ogorevc in Dubravka Sambolec
Toda prav pred dnevi je nekaj šarila po Ljubljani, pripravljala je razstave v Škucu pa v Celju in Zagrebu, pri tem povsem v svojem slogu skoraj neulovljivo vršala z enega konca na drugega, vendar sem jo navkljub temu uspešno prestregel. Poglej, je vpila v telefon, ta trenutek moram najprej skočiti k nekemu mojstru, da mi na hitrico zlepi neki umetniški objekt, ki smo ga včeraj, ko smo v Celju postavljali razstavo, po nesreči vrgli po tleh in se je razletel na tri kose, potem bi pa morda ... Ampak jaz ne bi šla na večerjo, ob večerjah je že vsenaokrog tema, jaz bi pa šla posedat kam na sonček, tja dol ob Ljubljanici, je neutrudno in hrepeneče ropotala naprej, medtem ko sem se, kajti tega ji ni bilo moč videti, zlobno hahljal sam vase, no, tu pa imaš davek na vreme v tisti tvoji Skandinaviji.
-
Blaž Ogorevc | foto: Borut Krajnc
9. 3. 2012 | Mladina 10 | Družba
Blaž Ogorevc in Branimir Štrukelj
Nekako sem bil prepričan, kar tako sam od sebe in brez kakršnikoli preverb, da je tisti veseli del Ljubljane z mnogimi cenenimi, rahlo našarjenimi in zanemarjenimi lokalčki, v katerih vedno trčiš ob kakšno družbico starih prijateljčkov, že izumrl. Morda zato, ker so našo redakcijo iz središča, kjer smo se pojali več desetletij, preselili tja gor za Bežigrad, na Dunajsko, med neke sive bloke in poslovne stavbe, tod pa še vedno vlada nekakšen vonj realnega socializma, od katerega se taka okolja ne morejo in ne morejo popolnoma razdišati. Na kakšnem vogalu sicer ždi kakšen bifejček, vendar bolj take vrste, da v njem med turobnimi neznanci srkneš kakšno kavico in se potem vljudno in tiho skidaš. Zato sem bil zadnjič veselo presenečen. Za klepet ob večerji sva se domenila s Čurkijem, uradno Branimirjem Štrukljem, ki je verjetno naš najbolj priljubljen sindikalni voditelj, sicer profesor zgodovine in umetnostne zgodovine, a že od leta 1996 glavni tajnik SVIZ-a, za povrhu pa še edini slovenski član sedemindvajseterice, ki sestavlja Izobraževalno internacionalo. Ja, mi je rekel po telefonu, kaj pa če bi se dobili kar pri Lovcu na kakšnem golažu, in to malo bolj zgodaj, recimo ob enih, kajti v popoldanskih urah se naš sindikat nekaj neodložljivega pogaja z vlado. Ha, sem z rahlo podaljšanim nosom pomislil sam pri sebi, a sedaj pa ne bomo šli nikamor na lepše in bomo ostali kar v tisti vsakdanji gostilni, kjer sem preždel že premnog večer, in namakali postan skorjast kruh zgolj tam v neki golaž. Pri tem sem obujal spomine, v kakšne najrazličnejše ekskluzive ali razkošja so me vlekli drugi gostje, kakšna izbrana vinca smo okušali in kaj vse slastnega se je sprehajalo po naših krožnikih. Sploh je pa tako prav, sem razmišljal naprej, voditeljem sindikatov se pač spodobi, da se ne šopirijo in da tudi v zasebnem življenju živijo skromno in trezno, prav tako kot delavci, ki jih zastopajo.
-
31. 12. 2011 | Kultura
Naj po naših grlih v novem letu znova zaklokota posebno vince
Večinoma ljudje le malo ali skoraj nič ne vedo o njih izvoru, sicer pa je izvor pankrtov običajno res zavit v tančice skrivnosti. Ker se te trte dičijo še z nekam čudnim skupnim priimkom "samorodne", velja prepričanje, da so kar tako, same od sebe, že stoletja divje kot plevel poganjale kje med kakšnim ščavjem, srkale pičlo vlago in blago slovensko sonce v svoje zle jagode, s katerih sokom so kasneje stoletja zastrupljale um in telo pobebavljenih kmetičev po odročnih in pozabljenih vaseh.
-
9. 12. 2011 | Mladina 49 | Družba
Sam bog ve, kdaj sva se z Jašo spoprijateljila. Je bil pač take vrste človek kot fino, na telesno temperaturo segreta voda, ki te počasi zaliva in potem, nasprotno od šoka, ki bi te doletel, če bi planil v vročo ali mrzlo, še sam ne veš, kdaj te je zalila že do grla. Nato sva se srečevala kot nekaj povsem samoumevnega kar povsod, saj je bil Jaša res povsod, kjer se je kaj dogajalo. Seveda, če je vsaj malo dišalo po kakšnem prevratništvu, od koncertov Buldožerjev in kasneje Pankrtov do slikarskih razstav v Equrni pa do dela v redakcijah Mladih potov, študentske Tribune, Problemov in Mladine do protestnih shodov in pisanja deklaracij, pa naj bo za odpravo smrtne kazni ali rešitev kosovskega vprašanja.
-
Spisal Blaž Ogorevc | foto: fotografije Borut Krajnc
28. 10. 2011 | Mladina 43 | Družba
Ko je bil Jan Plestenjak še otrok, se je neznansko bal žab. Ta strah je bil popolnoma prvinski, zelo težko razložljiv, a obenem povsem neutolažljiv. Osebno ga popolnoma razumem, saj me tare in lomi podobna hiba. Imam veliko zagato v odnosih s podganami, z mišmi, ki so vendarle manjša in nekoliko bolj blaga oblika svojih grozljivih tet, sem celo nekoliko bolj sproščen.
-
16. 9. 2011 | Mladina 37 | Družba
Dom je kraj, kamor se človek vrne, kadar se zapro vse gostilne
Nekega večera tam okrog novega leta sem se lagodno sprehajal po Stari Ljubljani, buljil v lučke in drugo okrasno šaro ter štefnal okrog sejemskih štantov. Takrat pa je tam zraven mene nekaj presunljivo zahroplo in to je bil moj prijatelj Marjan Skumavc. Ha, se me je v svoji praznični osamljenosti kar vidno razveselil, zdajle ga pa res morava nekje malo srkniti. Ampak takrat sem še hodil z neko punco in takoj je pričela tiho, a vendar razumljivo nekaj godrnjati, češ, oh, saj sem vedela, potem boš pa spet pijan, pojdiva raje domov. Zategadelj sva samo simbolično spila tisti plastični kozarček kuhanega vina in se tako bolj klavrno razšla. Takrat sem ga tudi zadnjič videl. Sicer sva se domenila, da se enkrat v bližnji prihodnosti dobiva na večerji in ga malo pobiksava, še prej pa da ga obiščem v ateljeju, da se vse podrobno dogovoriva in da si ogledam njegove zadnje slike. A ko sem se motovilil po tisti hiši na Gradišču 8 in iskal podstrešje, me je, zaradi sumljivosti, na stopnišču ustavila neka stara baba z vprašanjem, češ koga iščem. Ko sem ji vse pojasnil, se je zahehetala, da Skumija pa ne bom našel, da ga je ponovno resno zvilo in da je v bolnišnici ali pa morda na okrevanju v tisti svoji Istri.
-
7. 7. 2011 | Mladina 27 | Družba
Kam bi najraje krenil na potovanje
Včasih ob večerih s prijateljčki brezdelno posedam v kakšni krčmi, pa se nenadoma nit pogovora pretrga in vsi se nemo zabolščimo v drobne mehurčke, ki se leno dvigajo z dna in s sten kupice ter skozi rumeno pivo tiho potujejo nekam tja gor v naslago bele pene. Vsak se za nekaj hipov pogrezne v svoj svet, v svoje zasebne sličice, ki se mu prav tisti hip naključno sprehajajo po glavi.
-
30. 6. 2011 | Mladina 26 | Družba
Nekoč, pred že kar precej leti, sem povsem po naključju, verjetno zgolj iz vsesplošnega dolgočasja, bral neki spis Dimitrija Rupla. Mislim, da je bil objavljen v reviji Problemi. V njem se je mož lotil vprašanja slave in ugleda slovenskih pisateljev in pesnikov med navadnimi, preprostimi ljudmi. Vsi vemo, da je Anton Podbevšek, znameniti Človek z bombami, na svojih literarnih nastopih spravljal brezštevilne...
-
21. 4. 2011 | Mladina 16 | Družba
Stopam takole po ulici, a bil sem malo razdvojen. Po eni strani sta me veselila razigrani sonček in prihajajoča pomlad, po drugi pa me je trlo, da si kakšnih lagodnih pohajkovanj vsemu temu razkošju navkljub pač ne bom mogel privoščiti, kajti prav tiste dni so me v službi ukleščili v primež, češ da mi že tako nikdar vzorna delovna disciplina vodeni in da bo treba zavihati rokave.
-
Spisal Blaž Ogorevc, fotografiral pa
24. 3. 2011 | Mladina 12
Potem pa sva se s foto Krajncem vozila nekam v temo, nekam v globino zakraselega primorskega zaledja, čez neke v sen pogrezajoče se vasice in se, misleč, da se tam ob večerih še vedno zbirajo vaščani, ustavljala pred vaškimi kapelicami, upajoč, da bova izbrskala kakšen napotek. Toda nikjer ni bilo nikogar in še osamljeni psi niso več bevskali v noč, kot se je dogajalo v minulih romantičnih časih, kadar je v vas...
-
Njegov oče je znameniti slikar France Slana, prav nič manj ugledna ni mama Dora Plestenjak, po medijski udarnosti pa brez dvoma vse prekaša mlajši brat, glasbenik Jan. A tisti prvi namigi o tem, s čim se bomo mastili, niso bili obetavni. Mladi Domen je namreč že v enem nižjih razredov osnovne šole povsem jasno razkril svoje prehranske sanje.
-
13. 12. 2010 | Mladina 47
Ko sva se zaradi njene pogoste odsotnosti enkrat vendarle domenila za večerjo, me je njena izbira zaradi ljubeznive skromnosti pravzaprav presenetila. Nenapisana pravila naših večerij namreč določajo, da sta izbira lokala in hrane, ki bo priromala na mizo, prepuščena vsakokratnemu gostu, saj prav to v mnogočem razgali psiho povabljenca in razodene, v kakšni luči bi se rad prikazal pred našimi bralci.
-
12. 8. 2010 | Mladina 32 | Družba
Neki tak zapis ob smrti Ivana Volariča Fea
Včasih, še pred leti, sva bila dobra prijateljčka, kot neke take vrste brata dvojčka sva bila, saj sva skoraj dvajset let tičala skupaj od jutra do jutra, samo da je bil on primaren brat dvojček. Znameniti Samson, strah in trepet vseh veselic in plesov po vaških kulturnih domovih širom po Sloveniji, ki je prebutal marsikaterega lokalnega frajerja in sva ga midva nekako preusmerila v umetniške vode, pričel je...
-
29. 7. 2010 | Mladina 30
Najprej se mi je zdel samo en navaden važič. In seveda malo butast, kot to važičem že samo po sebi pritiče, za povrh pa je bil doma še iz Borovnice, mi škofjeloški meščani pa že tam od Valvazorjevih časov malce vzvišeno menimo, da notranjski rovtarji pravzaprav ne počnejo kaj pomembnejšega, kot da se v jesenskih nočeh preganjajo po temnih bukovih gmajnah in drugega za drugim davijo tiste ljubke črnooke polhke.
-
20. 5. 2010 | Mladina 20
Nič nenavadnega ali celo presunljivega ni, da tudi v Škofji Loki žive golobi. To so v glavnem umazane in zoprne ptice, dolgočasno sive in skoraj na las podobne druga drugi. Pravzaprav ne žive v jati, temveč so si po skupinicah prisvojile posamezne strehe, podstrešja in napušče ter tam v nekakšni lastniški brezobzirni oholosti in samoumevnosti lagodno serjejo, presunljivo grulijo in se drenjajo za boljša mesta.
-
8. 10. 2009 | Mladina 40 | Družba
Peter je pač tak individuum, da pri njem prav nič ne gre enostavno, temveč prav vse le z mnogo mukotrpnega mozganja, vedno novimi premisleki in menjavami končne odločitve, skratka, da vsako nedolžno stvarčico izžene v take metafizične globine, kjer vsako spokojno praktično življenje zbledi in postane neulovljivo. No, kam bova šla na večerjo, sem ga pobaral, kajti izbira lokala, pa seveda tudi hrane, je pač njegova...
-
6. 8. 2009 | Mladina 31
Desa Muck je pred desetimi meseci postala vegetarijanka in si v glavnem kuha sama doma. A jo je v nekem trenutku pograbil zanos »nebrzdanega avanturizma«, kot se je kasneje izrazila, v misli ji je skočil suši, ki ga bojda še nikoli ni poskusila, a je že čez dan ali dva to zamisel z rahlim odporom odločno zavrnila. Potem pa jo je pograbila domačijskost, tudi pri nas v Mokronogu imamo čisto v redu...
-
23. 4. 2009 | Mladina 16 | Družba
Enkrat pred leti sem nenadoma spoznal, da je moj prijatelj Zlatko nenavadno podoben mrožu. Nekam na Dolenjsko sva šla gobarit, se dolgo gonila po raznih grapah, vrtačah, globačah in kar je še takih kraških pojavov v gmajnah tam nad Turjakom, pa brez kakšnega posebnega uplena, potem pa dolgo in panično bežala pred nekim pobesnelim kmetom, ki ga je neizmerno razjarilo, ko je odkril, da si kaniva v njegovem koruzišču...
-
19. 2. 2009 | Mladina 7
No, takole, kot sem omenil že ob prejšnjem klepetu, smo na redakciji sklenili, da bi občasno zdrknil s kakšno hecno, zanimivo ali kakršnokoli že osebo na večerjo in da bi tam ob prigrizku in kozarčku predvsem in samo kramljala, na dolgo in široko, a brez vsake smeri in določene teme, zgolj sledeč besedam in mislim, kakor pač same priplujejo.
-
8. 1. 2009 | Mladina 1
No ja, sem rekel sam sebi, sploh pa imam do zmenka še celo uro časa. In kam naj se dam medtem, sem še zavzdihnil v narejeni negotovosti, čeprav sem prav dobro vedel, kam me bodo zanesli koraki. Hja, morda bo najbolje, da se kje tu v bližini počim dol na en pir, sem »končno« in ponovno odkril tisto stalno rešitev, s katero si vedno zapolnim prazni čas.
-
Glede ureditve svojih stanovanj in odločitve, s kakšnimi kosi pohištva bodo zatrpali, oskrunili ali zgolj samo zapolnili svoje kamrice in sobane, imajo ljudje zelo različne želje in nakane. In mnogo, premnogo časa posvetijo mozganju o tej zadevi, pri tem pa izhlapevajo živci ter družinski mir. Moja mama si je, na primer, v tistih letih kmalu »po svobodi«, ko je ostala sama s kar nekaj otroki, tudi...
-
24. 7. 2008 | Mladina 30 | Kultura
Ena izmed najusodnejših beograjskih bab
Ko sem nekoč takole iz dolgočasja listal po nekem srbskem damskem časopisu, sem si rekel, pa poglejmo, kaj si bodo danes izmislili. Ha, so tam na neki strani spraševali bralke, kaj mislite, da pade moškemu najprej v oči na ženskem telesu. In ko so vznemirjene ženskice tuhtale, ali bi se opredelile za joške ali ritke, so jih z veliko mentorske samovšečnosti podučili, da so to pač ustnice.
-
10. 7. 2008 | Mladina 28 | Kultura
Takole dobrodušno sem pikal beograjsko druščino, češ, za tele prihajajoče olimpijske igre smo vam pa Slovenci dobro izpulili tisto Marijo Martinović, sedaj srečno poročeno Šestakovo, ki je kar na lepem postala eden naših glavnih adutov. Ha, ne možete vi ništa bez Srba, so mi odgovarjali nekako porogljivo, čeprav je bilo v globini moč slutiti povsem resen ton.
-
3. 7. 2008 | Mladina 27 | Družba
Beograd – mesto lepotic, da ali ne?
Beograjčani se pogosto in radi hvalijo, da v njihovem mestu kar mrgoli prelepih deklet in žena, da je njihova koncentracija tolikšna kot le malokje na vsem širnem svetu. Pa je to res, me je glodalo, ko sem s foto Bokijem posedal za mizico na pločniku pred neko malo restavracijo na eni najbolj prometnih ulic, srkal hladno pivo in pozorno zrl v ritke in joške, ki so se gugale mimo.
-
26. 6. 2008 | Mladina 26 | Kultura
Oh, kurc, sem rahlo razočarano zavzdihnil, ko sva s foto Bokijem obstala pred zaprtimi vrati Prešernove kleti, saj je ta lokal dolga leta veljal za nekakšno slovensko “ambasado” nepomembnih Slovenceljnov v Beogradu. Medtem ko so se ugledni poslovneži in politiki nažirali na gostijah, kakršnih si niso privoščili niti harambaše, so se vojački JNA, šoferji na dolge proge in razni subjekti, za katere...
-
Spisal zasebni modrijan Blaž Ogorevc
24. 5. 2008 | Mladina 20
Lansko poletje sem se nekaj dni klatil po Dunaju, koliko, pravzaprav ne vem več, saj se mi je njihovo število nekako utopilo v šturmu in pivu. Vendar sem si kljub temu skrbno ogledal marsikatero znamenitost, saj te pogosto precej dolgočasne in nesočne zadevščine v rahli omotičnosti pridobijo nekaj veličastnosti in zanimivosti. Tako sem, bog ve, katerikrat že, zavil tudi v Naravoslovni muzej.