Dr. Barbara Rajgelj:"Daleč smo še od simbolne enakosti"

Katera je bila glavna tema torkovega Antifa seminarja?

Izhodišče tokratnega Antifa seminarja, ki se je izjemoma s FDV preselil pred Borzo, je bila teza, da v političnem, medijskem in znanstvenem prostoru pri vprašanju enakosti in enakopravnosti gejev in lezbijk nismo priča zgolj eksplicitnim izrazom sovraštva in izključevanja s strani konservativnih sil, ampak je nelagodje s homoseksualnostjo prisotno tudi na levem polu slovenske javnosti. Ker je v tem delu javnosti splošno sprejeta norma, da se drugega ne izključuje, so načini utemeljevanja pravne in simbolne neenakosti bolj prikriti in izmuzljivi. Zadrege se tako kažejo v izmikanju temi ter v zmanjševanju njenega pomena. Med podporniki sprejema družinskega zakonika je zelo pogosta tudi pokroviteljska in pomilovalna drža tipa: dajmo pravice vsaj otrokom, saj niso sami krivi, da so rojeni v istospolni družini. Nelagodje se kaže tudi v nevidnosti in nerazkritosti gejev in lezbijk, ki v levem političnem polju ni nič manjša kot v desnem, kar priča o tem, da politične stranke, univerze, sindikati in druge domnevno progresivne institucije niso varno okolje za neheteroseksualne.

“Tako kot je rasist tisti, ki si oddahne ob spoznanju, da sinova partnerka ni temnopolta, je homofob tisti, ki si oddahne ob spoznanju, da sinov partner ni moškega spola.”

Zavedati se moramo, da je diskriminacija tudi to, da nimamo nič proti homoseksualcem, a si vseeno želimo, da bi bili naši otroci, sestra, brat heteroseksualni?

Ne bi rekla, da gre za diskriminacijo; vsakdo ima pravico do svoje predstave o idealnem poteku svojega življenja in življenja svojih bližnjih. Zagotovo pa je tako osebo mogoče opredeliti kot homofoba. Tako kot je rasist tisti, ki si oddahne ob spoznanju, da sinova partnerka ni temnopolta, je homofob tisti, ki si oddahne ob spoznanju, da sinov partner ni moškega spola. Ampak dokler vsem priznavamo enake pravice, je takšna želja zunaj dometa prava, zagotovo pa je dokaz, da smo še daleč od simbolne enakosti.

Menite, da bo v primeru referenduma ali nesprejetja družinskega zakonika nestrpnost še naraščala? Ali pa je vse skupaj vendarle pripomoglo k dialogu in sprejemanju?

Vsekakor si referenduma v nobenem primeru ne želim, saj upam, da ga bo ustavno sodišče prepovedalo. Zaradi njegove izvedbe bi po mojem mnenju lahko nastale protiustavne posledice. Če pa bo do tega vseeno prišlo, se zdi, da racionalnih argumentov za zavrnitev kompromisne različice zakonika ni več, prav zato pa se lahko zgodi, da bodo napadi nasprotnikov postali še bolj neracionalni, brutalni in sovražni, kot so bili doslej. In tega se bojim.

Kako se boj za socialno enakost, ki se bije te dni pred borzo, in boj za enakopravnost gejev in lezbijk lahko stikata in podpirata?

Prizadevanji za več enakosti in več svobode sta dve plati iste medalje: nihče ne more svobodno živeti svoje identitete v eksistenčni negotovosti, hkrati pa je svoboda pogoj za ustvarjalno, solidarno in etično delovanje vsakega posameznika; takšno delovanje je tudi nujno za oblikovanje družbenih razmer, ki vsakomur omogočajo socialno in ekonomsko varnost. Ali poenostavljeno: inovativnega gospodarstva in pravičnega socialnega sistema zagotovo ne poganjajo srednjeveške teme in principi.