Sigur Rós: Inni

+ + + + +

Potem ko so konec devetdesetih let zvedave elektronske in postro-ckovske muzike začele kazati prve znake iztrošenosti, se je dobršen del njihove publike znašel na pragu islandskih glasbenikov, ki so napovedovali nove, sveže smernice. Del se je močno zgledoval po britanskih IDM-producentih, del je stavil na postrockovsko zapuščino, še več pa je bilo tistih nekje vmes.

Islandci so takrat (po osebnih preferencah) redno obveščali svetovno javnost o novih glasbenih podvigih svojih kreativcev, ki so se pojavljali kot gobe po dežju. Vsem novim imenom je bilo tako rekoč nemogoče slediti, toda v prav vseh priporočilih je v oči bodlo eno ime - Sigur Rós. Z eterično glasbo nenavadne druščine so se omamljali pripadniki najrazličnejših nazorov, zato ni naključje, da je zasedba v naslednjih letih zrasla v enega najbolj priljubljenih sredinskih bendov. Na njeno glasbo so najprej prisegali zapriseženi alternativci, že z drugim albumom Ágætis byrjun (1999), ki je postal islandski album stoletja, pa je zasedba nase opozorila tudi mainstream. Toda drugače od severnoameriških in britanskih zvezdniških rockovskih bendov je skupina Sigur Rós s svojo glasbo in pojavnostjo vendarle preveč ekscentrična, da bi dosegla najširše množice. Zdi se, da tak položaj zadržani četverici povsem ustreza. Albume še vedno snema v samoti islandskega pravljičnega, gejzirjev, škratov in vil polnega podeželja, odmaknjena od oči številnih privržencev in pričakovanj založnikov.

Potem ko se je postrock do sredine minulega desetletja skoraj povsem poslovil, je tudi zasedba Sigur Rós izgubila del starih fenov, ki so se pritoževali nad njenim nenehnim spogledovanjem s patosom. Resnici na ljubo je to verjetno ena najbolj jokavih zasedb, toda njena že skoraj bolestna melanholičnost je prijetna in očarljiva, celo optimistična. Po sedemnajstih letih obstoja in petih studijskih albumih se je skupina fenom odločila ponuditi nekakšen »best of« v obliki trojnega koncertnega avdio- in videodokumenta Inni. Material zanj je bil posnet na londonskem koncertu leta 2008 in ponuja izvrsten vpogled v vse faze ustvarjanja skupine. Z njim se Sigur Rós ne potrdi zgolj za enega najizvirnejših, samosvojih in zanimivih sodobnih bendov, pač pa tudi kot ena najprepričljivejših koncertnih zasedb. Pojavi se vtis, da je četverica čarobno, sanjavo razpoloženje, ki ga krojijo dramatični godalni aranžmaji, zgoščeno dronanje in opojna, krhka melodika, izpilila do perfekcije. In če te v živo še niste doživeli, je trojni plošček Inni bržkone najlepši približek temu, kar Sigur Rós ponuja na koncertih. Po svoje ponudi celo dodatno dimenzijo. Izjemno intenzivnost in zatopljenost v živo muziciranje Islandcev razkrije priloženi film, ki je presežek sam po sebi.