Virantov paradoks

»Natanko tisti ljudje, ki so s svojimi politikami povzročili sedanjo krizo, se zdaj predstavljajo kot rešitelji, ki nas bodo odrešili posledic krize, ki so jo sami povzročili,« pravi filozof, dr. Mladen Dolar. Še pred časom je Dolar z olajšanjem ugotovil, da nam je vladavina Janeza Janše prinesla vsaj nekaj pozitivnega: spoznanje, da surovi kapitalizem v Sloveniji nikoli ne bo deloval. A to spoznanje je sedaj spet vprašljivo. V Evropi levica ni zmogla dati dobrega odgovora, pri nas pa smo imeli opravka z levo vlado, ki je »obetala vsaj malo drugačno paradigmo, pa se je izkazala za povsem neoperativno«. Paradoksalno, pravi Dolar, politiki državo ponovno kažejo kot predrago, prenapihnjeno, vsi politični »programi obetajo krčenje državnega aparata, klestenje njenih funkcij, zraven pa še privatizacijo kot odrešitev od nesposobne in pogoltne države«.

Toda do zadnje »velike krize,« kot jo imenujejo v mednarodnih ustanovah, je prišlo, dodaja Dolar, prav zaradi tega, ker so državne funkcije odpovedale: »Ni bilo minimalnih državnih kontrol nad finančnimi transakcijami in še po treh letih ni videti, da bi kje resno vpeljali takšne kontrole. Glavno geslo je bilo deregulacija, čim več prepustiti trgu, umik države, in prav to je povzročilo katastrofo.« Ravno zato je Dolar zelo skeptičen do retorike, ki problem vidi v birokraciji, v manjšanju birokratskih ovir, pa v varčevanju in odpuščanju. Ker kar tiči za tem, je po njegovem zgolj poskus prevaliti stroške za krizo, ki jo je zakuhal finančni kapital, na prebivalstvo, z manjšanjem pravic in socialnih storitev in z vzpostavljanjem ostrejših pogojev eksploatacije. »Vse to se predstavlja kot nujni, neizbežni, naravni proces, torej ideološki nateg par excellence,« poudarja Dolar.

Nazaj, na stara pota

Dolarjevo stališče pa ni zgolj stališče osamljenega filozofa, je tudi mnenje dela mednarodne skupnosti. Mednarodna organizacija dela (ILO), najstarejša med organizacijami Združenih narodov, je pred dvema tednoma objavila poročilo za leto 2011, prvo poročilo o svetu po »veliki krizi«. In kaj ugotavljajo? Ugotavljajo, da se pravzaprav v navadah držav, podjetij in v »sistemu« ni prav nič spremenilo. V letu 2010 in 2011 smo ponovno videli »business as usual«, mednarodna reformna prizadevanja naj bi popustila in statistike so se spet vrnile na svoja zlovešča, predkrizna pota. Tako ni čudno, da je pred vrati že nova recesija. Avtorji poročila zato države in politike opozarjajo, da »svet po tej veliki recesiji ne bo okreval, če politiki ne bodo ukrepali proti naraščajočim socialnim neenakostim«.

V resnici ugotovitve in poudarki analitikov ILO niso nepričakovani, čeprav so nazorni in zbujajo skrb. Izračunali so, denimo, da so se dobički finančnega sektorja, torej predvsem finančnih špekulantov, v zadnjih desetih letih povečali povprečno za 13 odstotkov, delež plač v BDP-ju, torej predvsem dohodkov, ki so jih prejeli zaposleni, pa je padel za okrog 10 odstotkov. Čeprav je plač razmeroma manj in čeprav je vse več izplačil v obliki dividend, pa so slednje vse manj produktivno uporabljene. Tisti, ki so jih bili deležni, jih niso ponovno investirali, ampak so si jih v še večjem deležu kot prej izplačali. Primer: leta 2000 je bilo v povprečju reinvestiranih okrog 81 odstotkov vseh dobičkov, leta 2010 le še 64 odstotkov. Vse višje dobičke vse bogatejši vse rajši »privatizirajo«. A tudi tukaj se vsa tragedija ne konča. Vsa tveganja, povezana s poslovanjem podjetij, pa se še bolj kot prej prelagajo na skupnost.

Čeprav so finančni dobički narasli in čeprav so se ti vse bolj stekali v potrošnjo najbogatejših, je med letoma 2000 in 2008 polovica vseh držav, v ILO so jih pregledali okrog 100, znižala svoje najvišje dohodninske stopnje, dve tretjini pa sta znižali tudi davek na dobiček. Države so v strahu, da jih bo kapital zapustil, začele tveganja prenašati na srednji in nižji sloj. V ZDA so bile direktorske plače leta 2005 trikrat višje kot leta 1990, dobički korporacij so se podvojili, realna plača delavca pa je ostala praktično na isti ravni. Rezultat je, da je v tem trenutku na svetu rekordno število revnih - v ZDA že skoraj 50 milijonov - na svetu in v ZDA pa rekordno število bogatašev. In ti trendi »tekme za konkurenčnost«, pišejo avtorji poročila ILO, ki so se v letih 2008 ali 2009 umirili, se v letih 2010 in 2011 spet nadaljujejo. Tudi v Sloveniji. Brez socialnih transferjev bi leta 2010 v Sloveniji kar četrtina prebivalstva, 24 odstotkov, živela v revščini.

Novo sproščanje

Čeprav je krizo v Sloveniji poglobila prav razprodaja državnega premoženja, torej privatizacija in nižanje davkov in bremen za najbogatejše, v tokratni predvolilni tekmi zmaguje Gregor Virant s svojo listo in programom, v katerem si prizadeva prav za to: za »debirokratizacijo«, za popoln umik države iz gospodarstva, za nižanje davkov na dobičke, za višanje podjetniških olajšav, za tanjšanje države, za zapiranje agencij in za oženje javnega sektorja. »Resetatorji«, pisci Virantovega ekonomskega programa, so celo prepričani, da je Slovenija zašla v razvojno blokado zaradi tega, ker je v devetdesetih letih okusila premalo tržnega sistema, ker nismo zadihali s »polnimi pljuči«, ampak smo ga vzeli s figo v žepu. Zaradi tega njegova skupina sedaj Sloveniji predlaga enkrat že videno »Janševo« politiko zmanjševanja bremena premožnejšim, ki jih spet imenujejo »produktivnejši del«, in debirokratizacijo ali, kot je ta proces imenovala Janševa vlada, »sproščanje.«

Ustanovitev podjetja na enem mestu in v enem dnevu je ponovno reklamirana kot korak naprej pri višanju konkurenčnosti, ne da bi pri tem upoštevali tudi vse negativne plati deregulacije: ustanavljanje slamnatih podjetij, fiktivnih stečajev, sporno odpuščanje delavcev prek navideznih firm, kanaliziranje denarja s preprodajo hitro ustanovljenih podjetij v davčne oaze ... Podobne programske teze, češ da je država predraga in pogoltna, da je javni sektor prevelik, da so državna podjetja breme, da je treba dobičke prerazporediti, si sicer Virantova lista deli predvsem s SDS. A prav Virant je s svojimi najbolj skrajnimi stališči dejansko presenečenje in »zvezda« teh parlamentarnih volitev. Čeprav mu je marsikdo napovedoval kratko slavo, je njegova državljanska lista v anketah javnega mnenja vse bolj popularna. Po zadnji javnomnenjski raziskavi, to so opravili na Centru za raziskovanje javnega mnenja (CRJM) na Fakulteti za družbene vede, si Viranta za predsednika vlade želi že kar 37 odstotkov vprašanih, drugouvrščenega Jankovića 28 odstotkov in Janeza Janšo 24 odstotkov. Podobna so tudi razmerja moči v drugih javnomnenjskih raziskavah Ninamedie, Mediane in Dela, kjer je Virantova lista po moči pred SDS ali izenačena z njo.

Zakaj si je torej javnost za odrešitelja in upanje izbrala prav politika z ukrepi, ki bodo poglobili socialne razlike? Zakaj v že omenjeni javnomnenjski raziskavi CRJM kar 68 odstotkov vprašanih podpira protestnike, ki sedaj po vsem svetu demonstrirajo proti finančnim špekulacijam, zakaj kar 77 odstotkov prebivalcev meni, da je treba kapitalizem kot družbeni sistem temeljito reformirati, hkrati pa se ti isti ljudje navdušujejo za skupino ljudi, ki želi zožiti državo in okrepiti moč trgov, ki bogati bogatejše in osiromaši siromašne? Antropologinja dr. Vesna V. Godina odgovarja, da »Virantov paradoks« ni prav nič nov, ampak je na Slovenskem že kar star. Po njenem ne gre za diskontinuiteto, ampak kontinuiteto. V Sloveniji, pravi, ljudje ali ne razumejo ali jih ne zanima, kaj kandidati govorijo ali kakšne posledice bo to imelo za njih. »Kot vedno, volivci iščejo zavetnika, očeta, osebo, ki jim vliva prepričanje, da bo znala poskrbeti zanje.«

Fašizacija političnega prostora

Po njenem »žal« Slovenci vso svojo zgodovino niso bili posebno natančni, ko je šlo za to, kakšne ukrepe so tisti, ki so jim vladali, uporabljali, kot jim je bilo tudi čisto vse-eno, v kakšna ideološka polja so spadali. Zato tudi danes ti vidiki niso pomembni. »To sem povedala tudi Hanžku, ko me je vabil v svojo stranko: da namreč žal njegova stranka ne more zmagati, ker ljudem govorjenje o trajnostnem razvoju ne pomeni nič. In da bo na teh volitvah treba dati glas tistemu, ki bo imel možnost, da ustavi voz, ki drvi v propad. In to žal ne bo njegova stranka,« razlaga Godina, zakaj je sama potem podprla Zorana Jankovića. Dobri argumenti, program, trajnostni razvoj so v Sloveniji popolnoma irelevantni. Na volitvah v Sloveniji se po njenem ne zmaga z idejami in pametjo, ampak po logiki nezavednega. »Nekaj takega kot Hitler v Nemčiji. Zato tudi govorim o tihi fašizaciji slovenskega političnega prostora. Za zmago je treba imeti voditelja, ne program, znanje in argumente.« In Virant je takšen človek, ki po njenem izžareva očetovske lastnosti. In ker je Virant drug in predvsem zelo drugačen človek, ljudje po njenem mnenju tudi ne vidijo, »da je Virant pravzaprav novi Janša, ki zastopa isto politiko«.

Navdušenje nad Virantom verjetno res ne pomeni, da je kdorkoli navdušen nad njegovim programom. Tudi filozof dr. Boris Vezjak opozarja, da smo za vsebino njegovega programa slišali bistveno pozneje, za tem, ko je Virant že vodil v javnomnenjskih analizah. Čeprav si mnogi Virantovo priljubljenost razlagajo, češ da gre za nov obraz, je ta razlaga slaba, saj novi obrazi v tej tekmi nimajo nikakršne podpore. »Fenomen Virant« je po Vezjakovem prej pojasnljiv s tremi razlogi: Prvič, Virant daje vtis apolitičnosti, Virant naj ne bi bil ideološko kompromitiran in daje vtis, da ga politika kot politika ne zanima, zaradi česar je sprejemljiv za leve, desne in sredinske volivce. Drugič, Virant obljublja in daje vtis učinkovitosti, »polom leve koalicije pa je v očeh državljanov sledil predvsem zaradi domnevne gospodarske neuspešnosti, občutka brezizhodnosti in skrajne neodločnosti Boruta Pahorja. Virant se sedaj ponuja kot rojeni tehnokrat in nas prepričuje, da ima stvarne rešitve za vse težave«, pravi Vezjak. Tretji element sta spravljivost in nekonfliktnost, s čimer naj bi sam poosebljal vse tiste lastnosti, ki jih volivci na desnici pogrešajo pri Janši in njegovi politiki.

Apolitičnost, strokovnost, učinkovitost, etičnost in spravljivost so gotovo Virantova blagovna znamka. A vse omenjene lastnosti so pri njem tudi privid. Virantu je priljubljenost zrasla v času zadnje vlade Janeza Drnovška, kjer je opravljal funkcijo državnega sekretarja pod vodstvom notranjega ministra Rada Bohinca. Javnost je tedaj opazovala njegove nenehne spopade z Bohincem, v katerih je Virant grozil tudi z odstopom. Tako smo si lahko ustvarili vtis, da gre pri njem za visoko načelnega in apolitičnega strokovnjaka. A ozadje je bilo drugačno. Virant je namreč v politiko vstopil v času desne vlade Andreja Bajuka, ko je ta s sporno politično čistko zamenjal praktično vse visoke uradnike. V Drnovškovi vladi je Virant nato kot edini sekretar ostal zaradi Drnovškove odločitve. Kot se spominja tedanji generalni sekretar vlade Mirko Bandelj, so Viranta »ohranili«, ker je bil »dobra zveza in okno do Janeza Janše, če smo se hoteli kaj dogovoriti z opozicijo«. Virantova »neodvisnost« in navidezna načelnost sta bili torej zgolj posledica političnega dogovora med levico in desnico.

Tretji poskus?

Toda ali bo sedaj Slovenija zaradi te fatamorgane sprejela tudi njegov neoliberalni gospodarski program? Nevarnost, da bi Slovenija šla po »neoliberalni« poti marsikatere druge postsocialistične države, ki je v kapitalizmu hotela biti bolj papeška od papeža, se je prvič pojavila takoj ob osamosvojitvi, drugič pa ob reformah vlade Janeza Janše leta 2005. Ekonomist dr. Jože Mencinger pravi, da je bila »verjetnost, da bi Slovenija ob vstopu v tranzicijo sprejela tržni fundamentalizem, vendarle majhna, saj je lahko v vseh sestavinah tranzicije ignorirala takrat veljavne dogme in izbirala svoja pota«. Slovenija je svojo socialdemokratsko pot izbrala zaradi relativne razvitosti, samostojnosti gospodarstva, zaradi proporcionalnega volilnega sistema, ki je preprečil radikalizacijo in ki je omogočil sobivanje nove in prilagodljive stare politične in gospodarske »elite«.

Tudi v drugo vpeljava neoliberalnih reform ni uspela. Uvedba Janševih reform jeseni 2005, ko je tedanja vlada razglasila spremembo »temeljnih sistemskih parametrov« in spremembo »gospodarske in družbene paradigme, kot je veljala vse od osamosvojitve«, ni bila tako resna grožnja, meni Mencinger, saj je danes očitno, da je šlo prej za naključno združbo vlade in »mladoekonomistov«, ki so potrebovali samopromocijo, da bi izrinili »staroekonomiste«. Tisti poskus uvajanja »pravega kapitalizma« je hitro spodletel že zaradi arogance avtorjev, nato pa so projekt dotolkli še sindikati. Iz tistega se še vse do danes vleče vprašanje, kdo je takrat z reformo koga potegnil za nos. »Mladoekonomisti« oblast ali oblast »mladoekonomiste«? Ne glede na odgovor, pozneje so si drug drugemu seveda hitro postali odveč in hvalospevi premieru so se danes spremenili v zmerjanje, prej namenjeno »staroekonomistom«.

Sedaj očitno sledi še tretji poskus. Bo uspelo v tretje, z Virantom in SDS, morda celo z Zoranom Jankovićem, ki prav tako stavi na višanje konkurenčnosti gospodarstva?

Čas spektakularnih posegov v gospodarski sistem, pravi Mencinger, je zagotovo minil. »Viranta sicer obkroža nekaj resetatorjev, ki morda celo verjamejo, kar govorijo; po njihovem so najbrž celo svetovno finančno krizo povzročili ostanki samoupravljanja in družbene lastnine. Številk, ki kažejo, da so zdajšnja dogajanja v Sloveniji povsem evropska, pa ne gledajo,« pravi, Janše in Jankovića pa na drugi strani razlikovanja med ekonomskimi šolami sploh ne zanimajo. Minimalna država, odpuščanje javnih uradnikov, krčenje javnih plač naj bi bili tako le všečna predvolilna gesla, ki naj bi volivcem pokazala, kje so njihovi »sovražniki«. Ta, je prepričan Mencinger, bodo po volitvah hitro izginila. Slovenija bo zato še naprej drsela po različnih lestvicah ekonomske svobode, napredek na lestvicah splošnega in socialnega napredka pa bo bolj kot ne še naprej spregledan, napoveduje Mencinger, sam sicer podpornik liste Zorana Jankovića.

Z drugimi besedami: tokrat gremo na volitve v upanju, da kandidati svojih programov ne bodo uresničili.