Državni svet in druge nepotrebne institucije

»Z ustreznimi ustavnimi in zakonskimi spremembami bomo ukinili nepotrebne institucije kot denimo državni svet. Ukinili bomo tudi vrsto nepotrebnih uradov in agencij,« je ena izmed petih zavez za boljši politični sistem Državljanske liste Gregorja Viranta. In Virant ni edini, ki je v predvolilnem času to napovedal. Stranke in liste kar tekmujejo v napovedih, kdo bo ukinil več ožje države. Predsednik SLS Radovan Žerjav je pred dnevi napovedal razpustitev vseh državnih institucij, ki niso nujne za gospodarsko rast. Ko bo ta dosežena, bi jih počasi, po potrebi, ponovno ustanavljal ...

Za začetek se je treba vprašati, zakaj te napovedi ustrezajo volivcem. Katere so nepotrebne državne institucije in katere potrebne? Si želite vedeti, preden boste oddali svoj glas ali niti to ne? Trenutno se še ne ve, čeprav privablja glasove. Gotovo pa gre pričakovati konkretizacijo teh napovedi vsaj pri resnejših kandidatih za vstop v državni zbor. Sploh, ker gre za napovedi, pogojene s spremembami ustave. Tudi te se napovedujejo z enako lahkotnostjo. Vsak tretji stavek vsebuje besedno zvezo »spremenili bomo ustavo«. Pri ukinjanju državnega sveta, kot tudi pri številnih drugih posegih, ki jih obljubljajo pred letošnjimi volitvami, brez sprememb ustave ne bo šlo. V praksi se napovedujejo tako številne in pomembne spremembe, da že spominjajo na predloge o »drugi republiki«, ki jih je pred časom ponujala SDS. Tudi če bi šlo za same potrebne in domišljene predloge sprememb ustave, bi te potrebovale dovolj široko podporo. Pa ne samo v državnem zboru, ampak predvsem oziroma najprej med ljudmi. Ustava namreč ni zgolj ovira pri razvoju države, pač pa oblika najvišjega konsenza o temeljnih pravilih igre v tej državi. Prvi pogoj za zbiranje glasov 60 poslancev bi ob vsaki spremembi ustave zato moralo biti dovolj visoko soglasje za spremembo v stroki in ne nazadnje tudi v javnosti. V državnem zboru v ta namen deluje ustavna komisija, ki si sme ali mora v posameznem primeru pomagati s strokovno skupino ustavnih pravnikov. Ustavni pravnik dr. Andraž Teršek pravi, da je predvsem očiten problem neuporabe ustave kot pravnega vira, za delovanje države pa ne prepozna »predloga o taki spremembi ustave, ki bi bila nujna«. Nekdanji ustavni sodnik in profesor na ljubljanski pravni fakulteti dr. Ciril Ribičič sicer vidi nekatere spremembe ustave, ki so upravičene, a opozarja, da »morajo biti te nujne, ne samo potrebne«. S takšnimi popravki se po njegovem mnenju ustava posodablja in izboljšuje, ne ruši: »Pri nekaterih strankah je čutiti, da bi rade spremenile ustavo zato, da bi v njej odpravile ovire za bolj lahkotno in manj nadzorovano vladanje. V tem vidijo nekatere stranke večjo učinkovitost političnega sistema!«

Smiseln, čeprav se zdi nesmiseln

Čeprav državni svetniki zadnje čase prepogosto s svojimi odločitvami kar silijo k aspiracijam po ukinitvi državnega sveta, je ta pač del veljavnega parlamentarnega sistema pri nas. Gre za določeno obliko korekcije državnega zbora, ki bi jo bilo z ukinitvijo državnega sveta treba izpeljati drugače. Teršek pojasnjuje, da bi državni svet moral »pomeniti drugi dom in protiutež strankarski politiki pri sprejemanju zakonodaje. Imeti bi moral večjo in aktivno vlogo pri snovanju in sprejemanju zakonov«. In da bi njegov veto moral prisiliti državni zbor v nove razmisleke o zakonih in nova prepričevanja, dogovarjanja. Ne kot velja sedaj, ko prinese samo dodatno glasovanje v državnem zboru. Ribičič v nasprotju s politiki, ki so od včeraj, navaja prvega slovenskega ustavnega pravnika dr. Leonida Pitamica, ki je v knjigi Država leta 1927 zapisal, da je ljudska predstavniška zbornica »navadno na nizki stopnji strokovnega znanja, zato naj se njeni zakonodajni sklepi revidirajo po strokovno sposobnejšem in preudarnem senatu, ki se tudi ne bo dal vedno voditi po strankarskih vidikih, ki so pogosto odločilni za ljudsko zbornico«. Ob tem dodaja, da je drugi parlamentarni dom lahko zelo pomemben nadzor in omejitev za prvi dom, ki ga po navadi preveč obvladujejo stranke in izvršilna oblast.

Pavšalne napovedi sprememb ustave in ukinjanja državnih institucij po lastni presoji bi morale prej odbijati volivce kot pa jih privabljati. Dišijo oziroma smrdijo po avtoritarnosti.

Glede na nekatere odločitve državnega sveta v zadnjih letih, morda desetletju, sicer ni mogoče zatrditi, da gre za »strokovno sposobnejše in preudarno telo«. Čeprav je upravičeno vprašanje, kateri izmed obeh domov je bolj sposoben oziroma preudaren. Prav zaradi vprašljive sposobnosti in preudarnosti državnega zbora bi si bilo treba prizadevati za čim bolj strokoven in preudaren državni svet kot korekciji prvega. Kot pravi korekciji. To pa bi bilo mogoče doseči le s preoblikovanjem državnega sveta in seveda ne z njegovo razpustitvijo. »V tem trenutku državni svet ni takšen organ, kot bi moral biti. Brez sprememb, ki so več kot na mestu, ne bo več mogoče prepričljivo zanikati vtisa, da je postal organ, ki ni nujen,« pravi Teršek. To pa po njegovem mnenju niso razlogi za ukinitev državnega sveta, pač pa za reformo.

Ne ukiniti, ampak preoblikovati

Tako Ribičič kot Teršek vidita rešitev v zamenjavi sedanjega predstavništva interesnih skupin z lokalnim oziroma regionalnim predstavništvom. Zamisel ni nova, o tem se je veliko govorilo že med večnim, a nikoli dokončanim procesom regionalizacije Slovenije oziroma ustanavljanja pokrajin. Pa tudi pred tem so nekatere politične stranke, recimo LDS in SDP (Socialdemokratska prenova Slovenije), že ob nastajanju ustave zagovarjale drugi dom kot zbor regij oziroma zbor pokrajin. »Prav zato državnega sveta, ob vseh njegovih slabostih, ne gre obravnavati kot ostanka preteklosti, temveč kot zametek prihodnosti,« pravi Ribičič. S predpostavko seveda, da je regionalizacija Slovenije v prihodnosti neizbežna in projekt vsaj srednjeročen. Morda bi tako župani oziroma lokalne oblasti nasploh dobili besedo, ki si je želijo in je bodo imeli precej manj, odkar funkcija poslanca ni več združljiva s funkcijo župana. Z reformo bi verjetno lahko rešili tudi problem, ko je, kot se kaže v zadnjih letih, državni svet postal talec interesnih skupin in lobijev in smo zato v nekaterih trenutkih imeli dva takšna talca. Poleg državnega zbora kot talca strank še državni svet kot talca interesnih skupin. Ribičič opozarja, da je s tega vidika ukinitev nelogična že danes: »Potem ko so župani izključeni iz državnega zbora, je še posebej vprašljivo ukinjati državni svet, v katerem imajo večino, kar 22 sedežev, lokalne skupnosti.«

Tudi argument racionalizacije in pocenitve državnega aparata se v primeru napovedi ukinjanja državnega sveta zdi bolj izgovor kot kaj drugega. V nasprotju s poslanci državni svetniki namreč niso profesionalci, funkcijo opravljajo nepoklicno. Potem je tu še argument zavlačevanja zakonodajnega postopka, ki prav tako ni resničen. Državni zbor lahko posamezni zakon pripravlja več let, državni svet pa ima na voljo sedem dni, da vloži zakonodajni veto. »Torej tudi o nekem resnem zavlačevanju ne moremo govoriti,« meni Ribičič, ki se poleg tega sprašuje, ali je Hrvaška kaj bolj demokratična in učinkovita od Slovenije, odkar je ukinila drugi, županski dom.

Manj je več?

Precej bolj preprosta pa je, enako kot za ustanavljanje, pot ukinjanja državnih agencij, uradov in podobnih institucij, o katerih ustava ne govori. »V našem delovnem načrtu je zapisano, da bomo ukinili vsaj 50 odstotkov uradov,« je pred časom na Odmevih na TV Slovenija dejal Radovan Žerjav. To bi po njegovem pomenilo rešitev za gospodarstvo. Teršek se strinja, da je primerna kritika, »da vse javne agencije niso nujno potrebne in da svojega dela ne opravljajo dovolj učinkovito in družbeno koristno. Ne smejo pomeniti golega ukrepa za omogočanje dostopa določenih ljudi v javni upravi do javnih funkcij, nazivov in boljšega zaslužka«. Spremembe so zato po njegovem mnenju nujne, a morajo biti izraz pristne želje, da se odstrani sistemski balast. In biti morajo izvedene tako, da se bosta dejansko povečali učinkovitost in kakovost dela, kar bo hkrati tudi manjše breme za proračun in davkoplačevalce.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič: »Državnega sveta, ob vseh njegovih slabostih, ne gre obravnavati kot ostanka preteklosti, temveč kot zametek prihodnosti.«

Napovedi o ukinjanju »nepotrebnih« državnih institucij, ne da bi pojasnili, za katere gre (in zakaj so nepotrebne), in nerealne napovedi ukinjanja več kot polovice teh ustanov, pa očitno ne izhajajo iz pristne želje po odstranjevanju sistemskega balasta. Gre bolj za dopadljive predvolilne napovedi, pogosto povezane tudi s tezo, da gre za nujen ukrep, če želimo pomagati gospodarstvu, ki da je edino, ki lahko v družbo spet prinese blaginjo. Takšne pavšalne napovedi sprememb ustave in ukinjanja državnih institucij po prosti presoji bi morale prej odbijati volivce kot pa jih privabljati. Dišijo oziroma smrdijo po avtoritarnosti. »Morda ne gre za avtoritarnost, gotovo pa gre za to, da se hočejo odpraviti omejitve, brez katerih je oblast samovoljna, ne pa učinkovita. Ne gre pa podcenjevati tudi teženj, da bi po vzoru madžarske ustave spreminjali po ideološki podobi zmagovitih političnih strank,« meni Ribičič. Namesto tega bi bile po njegovem mnenju smiselne spremembe ustave glede ustavnega sodišča, referenduma in tudi glede znižanja starostne meje za volitve. Prav slednje, pravi, so bistvene, saj volitve pomenijo trenutek, ko ima oblast v rokah ljudstvo in je zato manj nenačelnih kalkulacij političnih strank, ki ta trenutek še ne vedo, ali bodo v opoziciji ali na oblasti: »Zato je to najboljši trenutek, da lahko iz kolikor toliko nevtralne pozicije ocenijo, kateri predlogi so za državo dobri in kateri slabi.«

Sploh pa bi bilo ob napovedih nesistemskih in številnih sprememb ustave in pavšalnih napovedih ukinjanja državnih institucij treba pogledati nekoliko širše. Se zamisliti o dolgoročnih posledicah takšnega početja. Od ukinjanja institucij in enega predstavniškega doma je le korak do ukinitve komisije za preprečevanje korupcije ali pa institucije varuha človekovih pravic. In le še dodaten korak do ukinitve institucije predsednika republike ali prvega doma, državnega zbora. Namesto tega se volivci v mislih igrajo z napovedmi politikov, da se bo s krčenjem ožje države dvignil življenjski standard. Kaj je tu narobe?