Filip Pagowski, oblikovalec

Med gosti in žiranti 5. bienala vidnih sporočil, ki je potekal v Ljubljani še novembra, je bil tudi Filip Pagowski. S predstavitvijo svojih del v Kinu Šiška je očaral del občinstva in dal mladi generaciji, ki je sestavljala večino publike, vzgojno sporočilo, da četudi si mednarodno prepoznaven in uspešen ustvarjalec, še ni treba, da se vedeš kot filmska zvezda. Očaral nas je s preprostostjo in navdušil z ilustracijami in predlogami oblikovalskih rešitev za pomembne azijske naročnike. Skromen, čeprav ima pri triinpetdesetih letih zavidanja vredno mednarodno kariero grafičnega oblikovalca in ilustratorja.

Comme des Garçons, japonska blagovna znamka, ustanovljena leta 1973, je za svojo linijo Play dobila enega najprepoznavnejših znakov na svetu - rdeče srce z očescema, ki ga je oblikoval Filip Pagowski. Prizna, da se je to zgodilo po naključju, tako kot se zgodi veliko dobrih stvari. V bistvu je znak oblikoval leta 2002 v nekem drugem kontekstu naročil podjetja Comme des Gar-çons, a ga takrat niso uporabili. »Zgodi se, da narediš kaj, česar naročnik ne uporabi. A čez tri mesece so me poklicali in rekli, se spomnite srca, ki ste ga narisali? Ga lahko uporabimo kot znak? Seveda sem privolil, kako ne bi. Hkrati nisem imel pojma, kaj bodo z njim naredili, za kakšne namene, za katero modno linijo ga bodo uporabili.« No, sedaj je v Aziji ta znak eden najbolj priljubljenih in hkrati tudi najpogosteje posnemanih, kopiranih, skratka na azijskem trgu obstaja vrsta ponaredkov s tem znakom. Pagowski pravi, da ga to zabava in da je lepo opazovati razcvet priljubljenosti enega samega znaka. Vodilnim v družbi Comme des Garçons je predlagal, naj naredijo razstavo vseh ponaredkov, a jim zamisel ni bila všeč. »Če greš na Kitajskem v najmanjši market, najdeš tam raznovrstno blago, ki ima ta znak.

A ti proizvodi nimajo niti najmanjše zveze z blagovno znamko Comme des Garçons. Preprosto so tam na policah, ker je pač ta znak tako priljubljen.« Naredil je tudi zeleno srce, znak za podlinijo Play. Za Comme des Garçons je začel delati leta 1999, ko ga je iz Londona poklicala nekdanja sodelavka iz New Yorka in ga vprašala, ali bi delal za to čudno, netipično modno hišo iz Japonske. Prvo delo za znamko Comme des Garçons je bila brošura, v kateri ni bilo nič drugega kot le njegove risbe, nobenih besedil, nobenih številk, le podobe. Sodelovanje se je nadaljevalo s kratkim sporočilom, da prihaja na trg nova kolekcija. Pričakoval je, da mu jo bodo pokazali, da se bo lahko na kaj navezoval pri snovanju vzorcev in znakov, vendar ne. Sporočili so mu, da ne želijo, da bi videl novo kolekcijo, ampak naj naredi kaj povsem svojega, kaj, česar ni mogoče z ničimer povezati. »To pa je bil izziv!« pripoveduje Pagowski, »nenadoma sem imel preveč svobode. Lahko sem si izmišljeval, risal karkoli. Zavedal sem se, da jim vse, kar bom naredil, ne bo všeč. Naročili so mi deset risb/podob, naredil sem jih petinšestdeset. Ves teden sem risal kot obseden. Želel sem si zagotoviti to delo, nisem hotel zapraviti priložnosti.« Zavedal se je, da mora slediti temeljni zamisli, da dela enostavno in preprosto, vendar pomensko večplastno. Upal je, da bodo našli tistih deset ustreznih podob iz tega širokega nabora petinšestdesetih. Risbe so jim bile tako všeč, da so sprejeli vse; nekatere so uporabili za modno kolekcijo, druge za oglase, tretje za najrazličnejše čestitke.

Leta 2000, leto po tem, ko se je začelo dobro sodelovanje z družbo Comme des Garçons in lastnico Rei Kavakubo, je dobil naročilo, naj za newyorški teden mode pripravi risbe za žensko linijo oblačil. Tema je bila revival punk gibanja, Comme des Garçons pa ni oblikoval črnih, ampak bele obleke, hlačne kostime, majice itd. Pagowski je za to new-yorško kolekcijo pripravil črno-rdeče podobe oči, trepalnic, rdečih ustnic z britvico ... Vodstvo je bilo navdušeno. Vendar je Comme des Garçons zaradi teh vzorcev izgubil nekaj pomembnih klientov v Savdski Arabiji, ki so nasprotovali podobam ustnic z britvico in so ta oblačila umaknili iz trgovin. Pagowski pripoveduje: »Ampak pri družbi Comme des Garçons so bili na to ponosni. Ta njihov odziv kaže, kakšne vrste naročniki so - zelo avanturistični, in gospa Rei Kavakubo, ki vodi podjetje, je stara dvainsedemdeset let. Neverjetna je in delati z njo je užitek in tudi zabavno. Imam dobre odnose z vodstvom podjetja in upam, da bomo še kar nekaj časa sodelovali. Drug drugega spoštujemo in cenimo ustvarjalnost drug drugega. V teh dvanajstih letih sodelovanja smo se dobro spoznali, vedo, kaj lahko pričakujejo od mene, in sam sem izdelal sistem, da lahko delam kontinuirano in predložim svoje zamisli, predloge in ne čakam, da mi pošljejo naročilo.« Zdi se, da je Pagowski vzpostavil z blagovno znamko Comme des Garçons idealno razmerje naročnik - oblikovalec. Vendar to ugotovitev skromno dopolni s pojasnilom, da imajo zelo dober oddelek za oblikovanje, da zelo pametno vodijo ta del posla in pametno poslujejo. So izredno profesionalni in hkrati zelo sofisticirani. Navsezadnje je na Japonskem toliko dobrih grafičnih oblikovalcev, da ni prav težko sestaviti dobre ekipe.

»V takšnem sodelovanju nastanejo boljši rezultati in tudi sam delaš bolje. Če naročniki nič ne znajo, nič ne vedo o oblikovanju in o kulturi nasploh in jih to niti ne zanima, se težko motiviram. Vedno morajo biti impulzi obojestranski. Če imaš naročnika z dobro energijo, si tudi sam ustvarjalnejši. Prednost pri delu z azijskimi naročniki je v tem, da je njihova tradicija vizualna in tudi veliko ljudi je zelo vizualnih.« Ne glede na to, ali dela za japonske, kitajske ali tajvanske naročnike, opaža, da je ta vizualnost nekje globoko v njih in se v novem tisočletju spet prebuja in prihaja na plano. So veliko občutljivejši in bolj prefinjeni, kar zadeva vizualno, kot Američani, ti potrebujejo precej več razlage kakor Azijci. »Azijski naročniki tudi natančno vedo, kaj želijo, in vedo, zakaj hočejo, da prav ti delaš zanje. V ZDA je povsem drugače, tam sicer dobiš službo, a v Aziji je vse bolj čisto v odnosih, tudi bolj neposredno. Dobro te plačajo in te hkrati spoštujejo. Zame ni pomemben le denar, ampak prav tako to, kako me obravnavajo, kako ravnajo z menoj. To, da me spoštujejo in da spoštujejo moje delo, je pomembno. Po mojih izkušnjah se morajo Američani še veliko naučiti na tem področju medčloveških odnosov - kako se vesti do ljudi, s katerimi sodelujejo.« Predvsem gre za to, da ljudi ne izžemaš in nato izžete zavržeš. V ZDA se porajajo težke razmere, pripoveduje Pagowski in poudarja, kako so uredniki na Daljnem vzhodu širše izobraženi kot v Ameriki, še posebej, ker se zavedajo, da so daleč od osrednjih svetovnih kulturnih središč. Zato še bolj sledijo toku dogodkov in razvoju znanosti in misli, detektirajo, kaj se dogaja, in se sami izobražujejo. Tisti, ki živijo v New Yorku, pa mislijo, da izobraževanja ne potrebujejo, saj živijo v središču dogajanja in že zaradi tega geografskega dejstva tako ali tako vse vedo, zgolj zato, ker prebivajo v New Yorku. »Ampak jasno, da to ni dovolj!! Zato sem zelo vesel, da imam možnost delati za azijske naročnike, pa četudi si za to nisem nikoli posebej prizadeval. Pred letom 1999 niti pomislil nisem na to; oni so prišli k meni in to je zame še posebej pomembno.«

»Naša generacija je bila zelo dobra, eden izmed nas je bil Radovan Jenko in iz naše skupine jih je veliko, ki so zelo uspeli in so danes pomembni grafični oblikovalci. Ampak seveda takrat, ko smo študirali, se tega nismo zavedali.«

Drugo japonsko podjetje, ki je odkrilo Pagowskega, je družba Medicom; naročila mu je vzorce za tkanine, iz katerih je naredila vrsto izdelkov, med drugim torbe, nahrbtnike, neseserje ... Odkrili so ga tudi Kitajci, bolje nekdanji olimpijski prvak v gimnastiki Li Ning, ki je postal narodni junak in kmalu ustanovil svoje podjetje (zdaj je četrto na svetu) za proizvodnjo športne opreme. Ob dvajsetletnici delovanja je najel Pagowskega, da mu oblikuje podobe/vzorce/znake za linijo športne opreme. Povabili so ga v Peking na slovesnost ob predstavitvi te jubilejne linije športnih oblačil, pripravili so tudi razstavo risb športne kolekcije in nekaj zgodnejših Filipovih del.

Zgodba Filipa Pogowskega se je začela v drugi polovici 20. stoletja na Poljskem, ko je privekal na ta svet. Njegovi straši so Teresa Pagowska, slikarka, in Henryk Tomaszewski, grafični oblikovalec, oba sta bila profesorja na Akademiji lepih umetnosti v Varšavi. Tomaszewski je ključna osebnost poljskega grafičnega oblikovanja druge polovice 20. stoletja, tako rekoč ustanovitelj znamenite »poljske šole« in oče poljskega plakata. Akademija lepih umetnosti v Varšavi je zaradi Tomaszewskega postala pojem v svetu grafičnega oblikovanja. Med njegovimi študenti najdemo osebnosti iz vse Evrope, tudi Pierra Bernarda, ki je med ustanovitelji znamenite francoske oblikovalske skupine Grapus (1970), pri Tomaszewskem so študirali slovenski oblikovalci Ivan Marko, Libero Petrič in Radovan Jenko, ki je bil sošolec Filipa Pagowskega. Filip pripoveduje, da ni bilo najlažje biti sin in študent Henryka Tomaszewskega. »Hec je bil v tem, da je oče seveda vedel, kaj vse delam. Nisem se mogel pretvarjati, da delam več, kot sem v resnici, saj je imel pregled nad mojim življenjem. Živel sem doma pri očetu in materi. Ko sem na primer nekaj noči žuriral s prijatelji, je oče to vedel, ni pa vedel, da so žurirali tudi moji študijski kolegi. Jaz sem zaradi tega dobil nižjo oceno, kolegi pa ne. Kljub temu so bila to dobra leta in tudi naša generacija je bila zelo dobra, eden izmed nas je bil Radovan Jenko in iz naše skupine jih je veliko, ki so zelo uspeli in so danes pomembni grafični oblikovalci. Ampak seveda takrat, ko smo študirali, se tega nismo zavedali. Še sanjalo se nam ni, da smo morebiti 'prvorazredno blago'.«

Pagowski je Poljsko zapustil leta 1980, mesec, preden so v Gdansku ustanovili Solidarnošč. Naključje je hotelo, da sta se revolucionarno vrenje na Poljskem in njegov odhod časovno ujela. Pravi, da je šel od doma, ker je življenje doma postalo zapleteno. »Šel sem, ker sem si želel kaj novega, sit sem bil svojega statusa študenta, prav takrat sem končal četrti letnik akademije, le še leto je ostalo do diplome. Študiral sem pri očetu, živel sem s starši, nenadoma je bilo vsega preveč in želel sem živeti po svoje, želel sem potovati.« Po Evropi in Ameriki je potoval že pri šestnajstih letih. Tokrat je bil njegov cilj New York. Najprej je iz Varšave šel v Pariz in tam dobil službo. Vedel je, da če bo šlo kaj zelo narobe, se še vedno lahko vrne in konča študij. Po enem letu je živel že povsem novo življenje in niti pomislil ni več, da bi se vrnil v Varšavo. »Res je, takrat sem se bal, kaj bodo rekli starši. Telefoniral sem jim iz Pariza in jim povedal, da se ne bom vrnil, da grem v New York. A so dobro prenesli novico. Mama se je super odzvala in je rekla: Slišim, da so zime v New Yorku ostre, ti bom poslala zimski plašč. Po tem njenem odzivu sem vedel, da je vse OK.« V New York je prispel brez denarja, spal je na podstrehah, spoznal nekaj ljudi, nekaj časa živel v gledališki garderobi ... Spet ena izmed zgodb evropskih ustvarjalcev v Velikem jabolku. Takrat je bil New York drugače vznemirljiv, kot je danes, vel je veter pop kulture in mladina je »razganjala« mesto. Pagowski je najprej sodeloval pri glasbenih videih v začetku osemdesetih let, ko sta se ta medij in njegova industrija šele razvijala in nihče ni prav dobro vedel, kaj bo iz tega nastalo. Iz videa je šel v animacijo in delal za MTV, nato je začel risati ilustracije, ko pa je dobil naročilo revije New Yorker, je njegova kariera dobila pospešek.

»Nekdo mi je namignil, naj telefoniram v uredništvo New Yorkerja. Poskušal sem priti do glavne urednice, toda do nje je bilo težko priti. Pred tem sem govoril s številnimi tajnicami in nekako mi je uspelo dogovoriti se za sestanek. Čakal sem v velikem preddverju, čez čas je pristopil fant, ki je skrbel za vso komunikacijo, in povedal, da je urednici zelo žal, da ne utegne. Kakorkoli, bil sem dovolj zbran, da sem pustil pri njem svoj portfolio in tri leta kasneje so mi telefonirali. Od tistega dne sem delal za New Yorker skorajda vsak teden. Bilo je vznemirljivo, včasih stresno, neredko za ilustracijo nisem imel več kot le štiriindvajset ur. Včasih tudi le nekaj ur čez noč, ampak to je fantastična revija z dobrimi članki in bilo je navdušujoče delati z urednico Tino Brown.«

Naročilo, naj oblikuje vabilo na zabavo revije New Yorker, ga je odpeljalo v oblikovalske vode, počasi je začel delati tudi znake, logotipe, plakate. Ko je Tina Brown zapustila New Yorker in ustanovila novo revijo Talk, ga je povabila k sodelovanju, tako je bila med prvimi ilustracijami za to revijo risba, ki je upodobila čustva Newyorčanov ob dogodku 11. septembra 2001, ko so po mestnih vogalih prižigali sveče v spomin na žrtve iz WTC-ja. Poleg New Yorkerja so bili njegovi naročniki tudi založba Random House, Diane von Furstenberg, Barneys NY, Saks Fifth Ave, Flaunt, The New York Times, The Los Angeles Times, pariški Le Monde, publikacije Visionaire itd. »Za New York Times sem nekajkrat delal stran Op. Ed., a veliko nisem delal zanje, ker sem imel slabe izkušnje z njimi. Bilo je odvisno od art direktorjev, z nekaterimi sem sodeloval bolje, z drugimi slabše. Delo zanje je bilo težko, včasih je bilo treba narediti ilustracijo v uri in pol. To je bilo zelo stresno, prenaporno, da bi to delal redno. Nekateri prijatelji so tako veliko zaslužili, dobili so velik denar, saj so na začetku pri New York Timesu izplačevali visoke honorarje, precej boljše kot nekaj let kasneje, ko so se honorarji znižali, tempo dela pa je ostal enak in začelo se je kruto izkoriščanje. Kapitalizem pač! Zdi se, da je delo za New York Times ugledno, pomembno za tvoj CV, da naredi vtis na publiko in naročnike. Vendar je to le videz.« Pripoveduje, da se je na začetku kariere lotil marsičesa, se nekaj časa intenzivneje ukvarjal z glasbo, tudi didžejal; na začetku devetdesetih let se je preizkusil celo na modnih brveh in kot nepoklicni maneken predstavil moško kolekcijo znamke Comme des Garçons na newyorških modnih revijah. Ob koncu devetdesetih let, ko ga je Rei Kavakubo najela kot oblikovalca, sploh ni vedela, da je njeno podjetje z njim že sodelovalo v neki drugi obliki. Odkrila je njegovo delo in ga želela angažirati na podlagi rezultatov dela in ne socialnih vezi. Gospa Kavakubo je zaznala tisto »nekaj«, kar se skriva v delih Pagowskega, da gledalca preprosto osvojijo. So enostavna in hkrati kompleksna, poetična in hkrati vsakdanja. V zamisli in v sami risbi tiči odgovor, od kod tak uspeh. »Delam ročno, a v teh časih se pač ne moreš izogniti računalniku. Začnem z ročno risbo, jo skeniram in z računalnikom dodelam. Vedno sem risal. Vsak ustvarjalec želi razviti svoj jezik, svoj besednjak. In moj besednjak je, da imam rad čopič, rad imam linije, predvsem resnične stvari in ne sintetične iz računalnika. Ja, računalnik je koristen, a pogrešam svoj dobri stari fotokopirec, ki je bil moj najboljši prijatelj pri delu.« Pagowski že od začetka kariere (leta 1980) dela sam, nikoli ni bil vezan na noben studio. Zdi se, da je le tako lahko razvijal svoj prepoznavni jezik, se igral, iskal linije in podobe, ki so zelo drugačne od vsega videnega. Sodi med ustvarjalce, ki se ne bojijo naključij pri delu, ampak jih jemljejo kot del procesa, sodi med tiste, ki razumejo, da je napaka lahko produktivna, da je nepopolnost tisto, kar ustvari pravo umetnino.

Letos je bil Pagowski v Ljubljani že drugič, prvič je bil tu leta 2009, ko se je udeležil prvega Poster festivala in bil med mentorji študentske delavnice. Letos je na Poster festivalu Razkriti obrazi fašizma sodeloval tudi s plakatom. Prepričan je, da festivale in bienale občinstvo potrebuje, ker ga izobražujejo, in če se prirejajo pregledi, delavnice, predavanja itd., se oblikovanje po svoje tudi demokratizira.