Paradiž, imenovan Bolgarija

Grki iz severnega dela države pa nakupujejo le še v Bolgariji

Zategovanje pasu zaradi dolžniške krize je življenjske razmere delavstva v grških mestih, zlasti v Atenah, v zadnjem letu znatno poslabšalo. Zaradi izgube zaposlitve ter znižanja plač in socialnih prejemkov si nekateri ne morejo več privoščiti niti svežega mleka, kaj šele zelenjave in mesa. Vse več mladih družin se zato zateka po pomoč k staršem na podeželje.

Tisti, ki živijo na severu države, v bližini bolgarske meje, v zaledju Soluna ali v mestecih Sidirokastro in Seres, imajo nekaj več sreče. Z avtomobili in avtobusi se ob koncu tedna odpeljejo čez mejo in preplavijo tržnice in trgovine obmejnih bolgarskih mestec Petrič in Sandanski v okrožju Blagoevgrad, kjer hrana, oblačila in tehnično blago stanejo skoraj štirikrat manj kot v Grčiji. V kraja s po nekaj več kot 30 tisoč prebivalci se prek mejnega prehoda Kulata-Promahonas že dve leti valijo kolone enodnevnih grških »turistov«, ki pokupijo vse, kar je na voljo; prtljažniki so ob vrnitvi polni paprike in paradižnika, na zadnjih sedežih se prevažajo škatle z gospodinjskimi aparati, igračami, gradbenim materialom in tehničnim blagom. Grki v nekaterih trgovinah poskrbijo za 80 in več odstotkov prometa. A zviševanje stopnje davka na dodano vrednost, zniževanje pokojnin in tedenske podražitve naj bi Grke kmalu pripeljale do tega, da bodo imeli bolgarske plače in londonske cene.

Grki v nekaterih trgovinah poskrbijo za 80 in več odstotkov prometa.

Bolgari so se novim razmeram kajpak prilagodili; od nekdaj so sanjali, da bodo nekoč živeli kot Grki, zdaj pa so vsepovsod izobesili napise v grščini, evro je postal glavno plačilno sredstvo tega območja ob bolgarsko-grško-makedonski tromeji. Grki polnijo gostilne, na črpalkah za evro za liter kupujejo gorivo za svoje avtomobile, nekaj upokojencev se je v Petrič tudi za stalno preselilo. Petinšestdesetletni Kostas Vangelis, ki je tam najel prostorno stanovanje, pravi, da si s pokojnino, ki znaša od 700 do 800 evrov, v Solunu ne bi mogel privoščiti takšnega življenja, bilo naj bi vsaj dvakrat dražje. Poleg tega so njegovi rojaki poskrbeli, da v mestu lahko govori kar grško, saj se je tja zaradi 10-odstotne stopnje DDV preselilo že skoraj dva tisoč grških podjetij.

Bolgarski trgovci so s takšnim položajem kajpak zadovoljni, gostilničarji si v času obedov manejo roke, celo zobozdravniki so prišli na svoj račun, saj k njim prihaja vse več grških pacientov iz srednjega in nižjega sloja. Klinike Grkom storitve zaračunavajo po enakih cenah kot domačinom, le da so njihove storitve za domačine pogosto nedostopne. Krajevnemu prebivalstvu pa seveda ne more biti vseeno, ko Grki, kljub krizi, veseljačijo, bolgarski upokojenci pa morajo mesec preživeti s komaj 100 evri pokojnine.