"No, sedaj ko sem se o tem po 20 letih pogovarjal s slovenskimi študenti, se mi je zdelo zabavno, da je moral v Slovenijo priti Bosanec in jim začeti pripovedovati zgodbe iz njihove, slovenske preteklosti, iz njihovega otroštva, da jim Bosanec govori zgodbe iz časa mladosti njihovih staršev."

Bojan Hadžihalilović: "Kako preživeti to ero potrošništva in ostati junak našega časa"

grafični oblikovalec

Izredno zavzet in angažiran predavatelj, kjerkoli na svetu na začetku predavanja opazi študente s priprtimi očmi in brezizraznim pogledom. Na koncu predavanja so ti študentje s široko odprtimi očmi in z nasmeškom na obrazu pripravljeni na akcijo.

V času gibanja new primitives, humoristične oddaje Top lista nadrealista, skupine Zabranjeno pušenje, gledališča Tetovirano pozorište ... in filma Oče na službeni poti so bili leta 1985 Dalida Duraković, Leila Mulabegović in Bojan Hadžihalilović študentje prvega letnika Akademije za likovno umetnost v Sarajevu, smer grafično oblikovanje, in že v prvem letniku so ustanovili oblikovalsko skupino Trio. Med prvimi oblikovalskimi nalogami, ki se jih je lotil Trio, je bilo oblikovanje ovitka za prvo ploščo zdaj legendarne sarajevske skupine Plavi orkestar. Kmalu je mlade oblikovalce opazil Goran Bregović in pri njih naročil ovitke naslednjih petih albumov skupine Bijelo dugme. Trio ni mogel uiti niti očem Ljubiše Ristića; ta je tri oblikovalce povabil, naj oblikujejo vizualno identiteto gledališke prireditve YU FEST v Budvi leta 1987, naredili so tudi plakate za filma Kuduz in Kako je propadel rock'n'roll pa plakat za filmski festival v Sarajevu, oblikovali so časopise Globus, Vreme, Mladina (leta 1995), Lica, Sarajevski dani, Dani, Jevrejski bilten itd. Oblikovali so pesniške zbirke, televizijsko grafiko in televizijske špice, različne propagandne kampanje za podjetja; med vojno so oblikovali znak za železnico BiH, celostno podobo ministrstva za notranje zadeve BiH, čine za vojsko BiH, uniforme za udeležence Olimpijskih iger v Barceloni leta 1992, znak za svetovno človekoljubno organizacijo Zdravniki brez meja, znak za prvi medvojni kino Apollo in tako naprej in tako naprej. Tisto, kar je pustilo najmočnejši pečat in vplivalo na svetovno javnost, je bil projekt razglednic Greetings from Sarajevo/Lijep pozdrav iz Sarajeva/Pozdrav iz Sarajeva, ki so ga začeli leta 1993 v času vojaškega obleganja Sarajeva.

Trio je del preteklosti, Bojan Hadžihalilović vodi kreativni oddelek Fabrike, najuspešnejše bosanske oglaševalske agencije, hkrati je predavatelj na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu na Oddelku za grafično oblikovanje in vizualne komunikacije in gostujoči predavatelj vizualnih komunikacij na sarajevski Akademiji za scensko umetnost in na tamkajšnji Fakulteti za arhitekturo. Je izredno zavzet in angažiran profesor. Ta teden je predaval tudi na Emzinovem seminarju v Ljubljani.

Kaj in kako razmišljajo študentje?

Ko stopim v predavalnico in začnem predavati, so študentje večinoma v »nizkoenergetskem« stanju. Životarijo tja v en dan. Tako z njimi začnem semester z nalogo, ki zadeva trenutek, v katerem živimo. Študentje se na takšno nalogo odzovejo na meji uporništva. In lepo je v njih prebuditi upor. Upor tiči nekje globoko v njih, a ne vejo, kako bi ga izrazili. Morda zaradi otopelosti ali nevednosti, kako izraziti upor in odpor, nanj tudi hitro pozabijo in se sprijaznijo s svojim življenjskim položajem in z razmerami v družbi. Z nalogami navadno detektiramo točke v našem mestu, ki nas motijo ali so pozabljene, zapuščene, opustošene, pa tudi prostore, ki mestu manjkajo, a so jih študentje na potovanjih po svetu videli. Gre za problematiko širokega razpona: od kolesarskih stez do neosvetljenih ulic pa do ulic, trgov in dvorišč, ki so videti kot smetišča in so zapuščeni ... Takšne razmere v mestu meščani namerno spregledajo in gredo mimo, »kot mimo turškega pokopališča«. Tako pravimo pri nas položaju, ko nihče noče nič videti. Mi pa ne želimo, da bi razmere v mestu ostale nespremenjene. V takih primerih sta možnosti dve - ali poskušaš prebuditi oblasti ali pa medije. Moji študentje to delajo neprestano, po svoje so na »permanentni misiji«.

Torej vam uspe, da študente iz nizkoenergetskega stanja spravite v visokoenergetsko?

Ko danes delaš s študenti, moraš poleg tega, da jih izobražuješ, najti tudi način, kako zbuditi njihov upor, saj je ta lahko ustvarjalen. Z arhitekti delamo vsebinsko, razpravljamo o arhitekturi, z igralci raziskujemo vedenje in odnose med ljudmi, stališča, na katera moramo opozoriti. Včasih igralci s svojim performansom pokažejo na kak problem v mestu in družbi. S študenti oblikovanja pa opravljamo stalno poslanstvo, ali tako, da mesto na neki način lepšamo ali da načenjamo teme, o katerih nihče ne govori. Njihova študijska naloga je končana šele, ko akcijo, ki so jo izpeljali na mestnih ulicah, fotografirajo, dokumentirajo in napišejo kratek opis, kaj se je dogajalo, ter vse skupaj skomunicirajo skozi medij. Danes je to navadno spletni portal. Šele po vsem tem dobijo oceno. To je nekakšen vizualnokomunikacijski eksperiment, recimo temu tako. V bistvu pa se študentje s to nalogo odzovejo na svoje življenje. Tisto, kar me skrbi, pa je, ali bodo ob vsej poplavi doktorjev, magistrov in študirajočih sploh dobili delo in službo. Po svoje sem odgovoren za njihovo prihodnost in skrb ni neupravičena. Le kako bo vsa ta množica diplomirancev našla delo? Še posebej v naši panogi - grafično oblikovanje je postalo kot nekakšno splošno dobro. Vsi imamo računalnike, vsi obvladamo raznovrstne programe, znamo natisniti svoj izdelek ... Ali bo torej akademsko izobraženi grafični oblikovalec še našel svoje mesto v družbi? Bo, ampak le s samopromocijo, z izvirno predstavitvijo, s celostno akcijo za družbo, za mesto in okolje, kjer živi. Vidim, da med oblikovalci prevladuje mnenje, da dokler ne dobiš konkretnega naročila, ne delaš in ne obstajaš kot oblikovalec. A to seveda ni res! Moraš znati samega sebe zaposliti, se izzivati, si izmisliti naročilo. Če je tako, pa moraš imeti močnejši občutek za odgovornost, moraš prekleto dobro vedeti, kaj hočeš, kaj delaš, zakaj delaš in kakšen je cilj. Vendar nas ne zanima anarhija v smislu, kot je mladino v šestdesetih letih ali v času punka, ko je bila anarhija »in«. Ne zanima nas ta vrsta upora! Ne nagovarjamo študentov, naj mečejo kamenje v pročelja institucij, ampak naj delajo v dobro prebivalstva. Morda to zveni preveč utopistično.

Ne, ni utopistično! Ste med redkimi, ki imajo družbeno odgovornost vgrajeno v postulat svojega dela in misli. To današnja družba potrebuje! In ker je tega premalo, je moral priti 15. oktober oziroma svetovno gibanje, ki zahteva globalne družbene spremembe. Pa saj so tudi vam v BiH politiki ukradli državo!

Ja, seveda so! Le z eno razliko, da smo mi na dnu dna že 20 let. In na to smo se po svoje navadili. Namreč navadili smo se, da se na državo sploh ne moremo zanašati, da nam ne služi, da se ne moremo zanesti na sistem, kakršenkoli že je. Ko državljan to spozna, vzame v svoje roke odgovornost za neki svoj sistem. Da pa se to ne prevesi v anarhijo, moramo biti posamezniki zelo odgovorni. Hkrati moraš spremljati trende v svetu in vedeti, kaj je dobro za Bosance kot Bosance, saj gre za posebnosti lokalnih skupnosti. Primer z oblikovalskega področja - ne moreš z istim plakatom nagovoriti družbe v Ljubljani in Sarajevu. Pa četudi obstajajo obči, univerzalni znaki, sporočila, ki se jih vsi zavedamo in jih razumemo. Nekdo, ki se danes ukvarja z vizualnimi komunikacijami, ni treba, da je revolucionar, mora le slediti evoluciji današnjega trenutka, današnjega življenja.

Kako potekajo vaje na javnih površinah?

Ko delamo študijske naloge, se obnašamo, kot da bo ta naloga javna, da to ni le vaja, ampak bo delovalo v pravem življenju. Pogosto se zgodi, da moram s študenti na ulico, ko delamo takšne naloge, in ko pristopijo policisti in želijo izvedeti, kaj mladina počne, jih moramo prepričati, da je to študijska vaja. Skušam jim razložiti, zakaj to delamo, da želimo dobro, in jih prosim, da ne legitimirajo študentov, ampak le mene.

In kakšni so njihovi odzivi?

Super. Policija je zelo korektna. Ha, ko imajo krivca za akcijo (to sem jaz, profesor), so pomirjeni. Zadnje leto se je zgodilo pet- do šestkrat, da so me legitimirali, zapisali moje osebne podatke, a mi nikoli niso poslali položnice za plačilo globe.

Pa odziv javnosti?

V eni izmed akcij nam je uspelo skomunicirati nalepko 10 x 5 cm, na kateri sta bila dva P, ki sta pomenila parking in papak. Te nalepke so ljudje začeli množično tiskati in jih lepiti na avtomobile, ki so bili parkirani na najbolj nemogočih lokacijah v mestu. Saj pri nas je čisti Divji zahod, ko gre za »kulturo« parkiranja. Zato lahko razumemo, da je nalepka naletela na tako množičen odziv pri publiki. Meščani so lepili te nalepke in jezili voznike neustrezno parkiranih avtomobilov. Jezilo pa jih je predvsem to, ker je bilo nalepko zelo težko odstraniti. Poleg tega, če v Sarajevu komu rečeš, da je papak, je to huda žalitev. Papak je sarajevski izraz za nekoga, ki se obnaša primitivno, divje, ki preprosto ne pripada mestu in njegovi urbanosti.

V Ljubljani ponovno razstavljate razglednice, ki ste jih ustvarili med obleganjem Sarajeva. Zakaj se niste odločili za novejša dela?

To so izbrali organizatorji. In res je, razstavljali bomo iste razglednice, kot smo jih leta 1993 v Ljubljani v času bienala BIO, ko smo dobili tudi nagrado. Morda pa odločitev, da po 20 letih Ljubljani spet pokažemo te razglednice - Lijep pozdrav iz Sarajeva -, ni tako slaba; da jih vidi tista publika, ki jih morda med vojno leta 1993 ni videla, predvsem pa, da jih vidita mlajša in najmlajša generacija. Razstavljamo izvirne plakate, ki so bili narejeni med vojno, saj spomin neusmiljeno bledi. Naj povem primer iz vaših logov, kako zelo spomin bledi. Nedavno sem predaval na zasebni visoki šoli za oblikovanje v Ljubljani. Bilo je odlično; po tri, štiri dni skupaj sem imel delavnice. No, lani sem užival v tem, da sem jih malo provociral. Sicer sem bil na začetku nekoliko razočaran, ker študentje niso imeli pojma o NSK-ju, niso vedeli, kdo so Irwini, kaj je Novi kolektivizem, o Laibachu so vedeli nekaj malega, približno toliko kot vedo o Laibachu moji študentje v Sarajevu. Niso poznali pomena in pomembnosti tega gibanja za slovensko družbo, niti njegove vloge v kontekstu razpada Jugoslavije. Tudi niso imeli dosti pojma o slovenski samostojnosti oziroma osamosvajanju. To me je presenetilo, a hkrati vem, da je to nevaren sindrom novih generacij nasploh. Saj teh mulcev sploh ne zanima prejšnje stoletje (20. stoletje), imajo celo manjši odpor do njega. Ko sem to ugotovil, sem začel te svoje slovenske študente voditi na razstave in jim razlagati. Sam zelo dobro pomnim ta del slovenske zgodovine, ker je bila pomembna tudi za nas v Bosni. Recimo NSK je bil zgled, kako se je treba obnašati do državotvornosti in tradicije, pa četudi se je pri NSK-jevcih vse skupaj gibalo na ozki in nevarni meji med nacionalnim ponosom in zatajitvijo nacionalnega.

Ja, interpretacije NSK-ja so bile in še vedno so zelo različne, tudi nasprotujoče si.

No, saj. Ves čas sem bil prepričan, da NSK-jevci to počnejo z dobrimi nameni, pa četudi je Laibach v Sarajevu zaradi svoje drže in performansov učinkoval kot čisti fašizem. Prepričeval sem se, da je to umetniški koncept in nič drugega. No, morda pa je bilo na neki poseben način oboje na delu - eno in drugo. Vse se je izredno jasno nanašalo na idejo totalitarizma, ki smo ga preživljali zadnjih 50 let. Še vedno se sprašujemo, ali je bil to totalitarizem, ali enoumje, ali pa zgolj zaverovanost v nekaj, kar je bilo le vizija nečesa. No, sedaj ko sem se o tem po 20 letih pogovarjal s slovenskimi študenti, se mi je zdelo zabavno, da je moral v Slovenijo priti Bosanec in jim začeti pripovedovati zgodbe iz njihove, slovenske preteklosti, iz njihovega otroštva, da jim Bosanec govori zgodbe iz časa mladosti njihovih staršev. Zanimalo me je, zakaj pravzaprav tega ne vedo. Predvidevam, da zato, ker jim tega nihče ne pripoveduje. No, sedaj se postavi vprašanje, zakaj Slovenci ne želijo govoriti o tem obdobju. Navsezadnje pa mi je bilo v zadovoljstvo, da sem slovenske študente toliko sprovociral, da so izrazili svoje mnenje in se odzvali tudi na današnji čas. Delavnica je bila nenadejano posvečena NSK-ju, to ni bil namen, bila je posledica ugotovitve, da o tem nič ne vedo. Ob tem sem predaval tudi o grafitih, tako so se na vajah nekateri odločili, da bodo po mestu delali grafite, drugi so ostali znotraj drugačnih okvirov pri svojem delu, a v bistvu so kritično spregovorili o slovenski vsakdanjosti, četudi ne povsem brez nacionalnega predznaka, in to ne glede na to, ali je bila tema vojska v Sloveniji ali sama državotvornost ali kako se Slovenija predstavlja svetu in kako se ta nanjo odziva.

»Njuno sporočilo je cinično v antičnem pomenu besede. Ne da bi se odreklo zapeljevanju in lepoti znakov, nam razkriva del resničnosti. Kot takšno predstavlja sporočilo upanja.« — Oliviero Toscani — legendarni kreator slavnih Benettonovih reklam, ob razstavi razglednic Pozdrav iz Sarajeva v Milanu, leta 1995

Mislim, da je naša naloga, da na napakah naše preteklosti gradimo ustvarjalni boj in kritiko oblasti. Danes moraš imeti instinkt, da se boriš na pameten način, ne z anarhijo ali z brezglavim pretepanjem s policijo. Študente učim, da tako, kot se borijo za svoje življenje in posel, se morajo boriti za boljši svet okoli sebe in morajo nenehno opozarjati na nepravilnosti.

Kaj vse med vojno človeka spodbudi, da je ustvarjalen?

Tega je veliko. Najprej, v takšnih okoliščinah, kot je bilo življenje v Sarajevu med letoma 1991 in 1995, ko so mesto oblegali srbska vojska in ostrostrelci, misliš, da je vsak dan poslednji v tvojem življenju. V Sarajevu je bilo to dejstvo. Nikoli nisi vedel, kaj se bo zgodilo, kadar si zapustil zgradbo. Ali te bo zadel snajper ali granata. Po nekaj mesecih nisi vedel, ali boš preživel zaradi lakote ali bolezni, ki lahko tej sledi. Med vojno sem imel 30 kilogramov manj, kot jih imam danes. No, tako - prvi nagon je bil, da preprosto nekaj pustiš za seboj, saj te morda jutri ne bo več. Drugi nagon je ta, da braniš to, kar je tvoje, ne življenje, to je zadnje, ampak mesto in ljudi, ki ustvarjajo življenje v mestu. To je bila neverjetna strast in obsedenost - kakšno veliko željo imaš, da obraniš svoje mesto. V takšnih okoliščinah ga ljubiš bolj kot kadarkoli prej. Veš, da se godi krivica! V sebi imaš prepričanje, da bo mesto živelo večno in da smo v nekem trenutku dolžni, da ga obranimo, da mu na kakršenkoli način pomagamo.

Zame je bilo fascinantno, kako so te naše razglednice in plakati učinkovali in kako so jih vsi svetovni mediji objavljali, jih citirali, pisali članke o njih.

Vaše razglednice so zagotovo na neki poseben način pomagale Sarajevu v tistih težkih časih. Svetovno javnost so opozorile, da v tem obleganem mestu, ki mu evropska in ameriška politika ne znata ali nočeta pomagati, živijo neverjetno ustvarjalni ljudje, uporni, vztrajni in duhoviti.

Zna biti, da je bilo res tako. Ampak da se bova prav razumela, ko delaš kaj takega, ne veš in ne misliš, da delaš kako veliko stvar. Takrat delaš, ker moraš, ker je to tvoja dolžnost. Pa najsibo fotograf, oblikovalec, igralec, pesnik ... kdorkoli. Naj povem primer: ko smo prvič zapustili Sarajevo, mislim, da je bilo leta 1993, nekaj mesecev, preden smo prišli v Ljubljano na BIO, smo s seboj vzeli razstavo (razglednice in plakate) in smo jo le za en dan postavili v Zagrebu. Prvi človek, ki je prišel na našo razstavo, je bil Boris Bućan. Zame je bilo to fantastično, bil sem navdušen, Bućan je bil in ostal moj idol. Po moji presoji je največji in najpomembnejši grafični oblikovalec v teh naših krajih, na ozemlju nekdanje Jugoslavije. No, Bućan nas je pozdravil in dejal, da bi si rad ogledal razstavo sam, seveda sem se umaknil. Razstavo si je ogledoval približno pol ure, brez kakršnekoli besede, potem me je objel in rekel: naredili ste zelo lepo stvar, ampak nihče pri nas ne bo naredil nove Guernice. To me je prvi hip prizadelo, tuhtal sem, saj oblikovanje nima te vrste moči, in tudi Bućan je po mojem mislil prav to. Drugo, kar je želel povedati, je bilo, da nam ni uspelo narediti takšnega temeljnega dela, kot je Picassova Guernica. In res, če gledamo sedaj nazaj to vojno obdobje, kaj vidimo na tem področju? Najprej, oblikovalci se ne moremo primerjati s slikarji in pri svojem delu tudi ne prevzemamo takšnega poslanstva. To prepuščamo drugim ljudem. Ampak tudi drugi, veliki slikarji na našem območju, niso ustvarili nič podobnega, niso naredili slike vseh slik.

Tudi v drugih umetniških zvrsteh ne?

Ne. Tudi na filmu ne! Obstaja film, nagrajen z oskarjem - Nikogaršnje ozemlje -, ki je otožna, a lepa metafora. Ampak kaže na to, kar je dejal Bućan, da se genialna dela ne ustvarjajo tako, da si jih pripravljen ali željan ustvariti in da si na pravem mestu ob pravem času, ampak se ustvarjajo v zelo posebnih konstelacijah. Picassova slika Guernica je bila posvečena manjšemu dogodku glede na celotno drugo svetovno vojno. A ta dogodek je bil strašen, z zemljo je bilo zravnano majhno baskovsko mestece. Morda v tem tiči moč slike. To mestece bi bilo pozabljeno, če mu Picasso ne bi bil posvetil svoje slike. Lepota in tragedija sta v tej žrtvi malega mesta, ki je postalo svetovna metafora.

V tridesetih letih 20. stoletja je bila mentaliteta evropske družbe zagotovo drugačna, kot je danes. Kljub strašnim dogodkom, ki so se napovedovali, je vladala drugačna etika kot danes. Morda je prav to omogočilo nastanek slike, kakršna je Guernica, in seveda tudi njeno refleksijo.

Točno! Od tridesetih let 20. stoletja do danes se je očitno intenzivnost sočutja zmanjšala, etična načela so se spremenila, empatija je usahnila. Nekaj smo izgubili. Morda tudi ni bilo želje, da bi se po vojni na območju razpadle Jugoslavije zgodil umetniški akt, podoben Picassovi Guernici. Morda je treba o tem vprašati kake pametnejše ljudi od mene. Ampak res je, da smo v tistem trenutku postali drug drugemu tuji in apatični. Seveda imam v mislih nekdanje jugoslovanske republike, in namesto da bi bili sočutni in si pomagali, smo se odmaknili. Moram pa poudariti, kadarkoli smo med vojno gostovali v kateri izmed nekdanjih jugoslovanskih republik, smo se počutili kot v varnem zavetju. Razen seveda v Srbiji. Tja v tistem obdobju niti nismo želeli iti. No, sedaj, po 20 letih, grem v Srbijo in je vse v redu. Hkrati je zanimivo, da smo prav v Ljubljani leta 1993 doživeli napad skinhedov; vdrli so na našo razstavo v IDCO-ju in jo demolirali. To se mi je zdela krivica! Razmišljal sem, ali so skinhedi tako neumni, da jih moti naša razstava, da so se legitimirali kot fašisti, pokazali, da so na strani fašizma. A hkrati mi je ta njihova akcija leta 1993 potrdila, da delamo prav, saj so jih naša dela tako zelo provocirala, da so se morali znesti nad njimi. Tako so dokazali, da smo mi na strani antifašizma. Tudi to je ena izmed stvari, o katerih se pogovarjam s študenti in jih učim o antifašizmu. Tisti, ki se s tem ne strinjajo, lahko mirno zapustijo moja predavanja.

Se je to kdaj zgodilo?

Ne, nikoli. Učim jih, da se mora antifašizem ukoreniniti globoko v njih. To mora biti danes zanje vodilna ideja.

Vodite svoje sarajevske študente na festivale?

O ja, v današnjem času nas povezujejo tudi festivali, kot je Magdalena v Mariboru. Magdalena je super festival, ki mu uspe v petih dneh zbrati vse mulce iz nekdanje Jugoslavije in tudi malo širše. To so zame najdragocenejši trenutki vsakega leta. Lani ni bilo Magdalene in moji študentje so kar trpeli zaradi tega. Medtem se je pojavil podoben festival v Beogradu, imenovan Mikser, kjer tudi vlada fantastična energija, popolnoma drugačna energija in to je drugačen Beograd. To ni Beograd, katerega me je bilo strah, pred katerim sem bežal in vseh 20 let nisem imel nobene želje, da ga obiščem. Pred vojno sem imel tam veliko poznanstev in prijateljev. A nenadoma je vse to izginilo. Mikser je Beogradu vrnil to energijo, hkrati pa na tem festivalu reflektirajo svoje razmere - ukvarjajo se s seboj, s Srbijo, z okoljem, v katerem živijo, s celotno regijo in seveda tudi z oblikovalsko stroko. Nenehno se preizprašujejo in jih ni strah govoriti o tem, kaj se je dogajalo v preteklih 20 letih. Ugotovil sem, da moramo verjeti v te mlade sile, ki bi lahko premagale apatičnost novih generacij.

Ali so oblikovalci med krivci za to neznosno potrošniško družbo in s tem za pohlep, ki je pripeljal do svetovnega finančnega zloma?

Kot obstajajo dobri in slabi ljudje, obstajajo dobri in slabi oblikovalci. In seveda obstajajo oblikovalci, ki so se prilepili na te greedy bastards, na te pohlepne barabe, katerih konec je že tu nekje. Mislim, da je konec teh kapitalističnih iger, s katerim smo bili na specifičen način soočeni skozi marksizem. Takrat smo bili prepričani, da živimo v pravičnem svetu in da oni onstran naših meja živijo v svetu pohlepa. Na neki duhovit način se je to izkazalo za resnično. Marxova napoved, da bomo nekoč živeli v družbi, kjer bomo imeli vsi vsega dovolj za življenje, se mi zdi, da se bo počasi uresničila, da družba kljub vsemu gre v tej smeri. Kdaj se bo to uresničilo, čez deset ali čez 200 let, tega pa ne vem.

Svojim študentom govorim, naj nikoli v življenju ne delajo za politične stranke, razen v dveh primerih, če so lačni ali če so pripadniki te stranke in verjamejo v njeno poslanstvo. Tudi če delajo za velike mednarodne korporacije ali za tobačno industrijo, se morajo zavedati, da delajo zanje, to pomeni biti del tega pohlepa. Naj delajo zanje, če se s takšno politiko strinjajo, to je njihova izbira. Stvar je preprosta. Sami s seboj moramo biti iskreni, dojeti moramo, v kakšnem trenutku živimo. Naša generacija se je še učila iz knjig in se vzgajala ob njih, danes otrokom internet ponuja na milijone informacij, in to je podoben problem kot kako preživeti to ero potrošništva in ostati junak našega časa.

(za naslovnice Mladine leta 1995, ki jih je oblikovala skupina TRIO, je Mladina na mednarodnem marketinškem festivalu v Portorožu dobila Zlato vrtnico, nagrado za kreativnost)