Dr. Marko Kranjec: „Treba se bo sprijazniti s počasnejšo rastjo, morda tudi ničelno.“

Guverner Banke Slovenije 

Kriza v območju evra se vse bolj zaostruje. Okužba se je razširila tudi na nekatere osrednje države z evrom. Mnogi analitiki zato rešitev vidijo v Evropski centralni banki, ki da bi morala postati posojilodajalec v skrajni sili. Vendar guvernerji, tudi dr. Marko Kranjec, guverner Banke Slovenije, takšnemu reševanju krize vsaj za zdaj ostro nasprotujejo. Vztrajajo, da morajo države svoje finance spraviti v red same in da rešitev ni v tiskanju denarja.

Še poleti se je zdelo, da bo kriza ostala omejena na obrobje, zdaj pa se je razširila tudi v nekatere osrednje države z evrom. Pribitek na državne obveznice raste celo v Avstriji in na Nizozemskem. Se trgi v histeriji odzivajo dramatičneje, kot je potrebno glede na stanje?

Trgi se res odzivajo precej nervozno. T. i. osnove ne kažejo na tako težko stanje. To postaja kriza zaupanja, ki jo je zelo težko zavreti, posebno še, ker se ves svet srečuje z upočasnjeno rastjo in vse kaže, da bo gospodarski zastoj trajal bistveno dlje, kot smo pričakovali. Investitorji so pod vtisom preveč kratkoročnih nagibov. Pričakujejo, da bodo donosi na finančne naložbe tako visoki, kot so bili pred krizo. Banke so pred krizo dosegale visoko, tudi več kot 20-odstotno donosnost na vloženi kapital. Ti časi so mimo. Treba se bo sprijazniti s počasnejšo rastjo, morda tudi ničelno, in tudi manjšo donosnostjo finančnega sektorja. Finančni sektor je v 90. letih in na začetku tega tisočletja rasel izredno hitro. Njegovi dobički so pomenili kar 30 do 40 odstotkov dobičkov vseh korporacij v ZDA. S tem se je popolnoma odlepil od realnega sektorja. Finančni sektor je vzdrževal samega sebe z ustvarjanjem in trgovanjem znotraj sebe in se bo moral nujno zmanjšati. Države, kjer je ta sektor manj razvit, mednje sodi tudi Slovenija, imajo manjše težave oziroma te težave niso nastale pri nas, pač pa so uvožene. Je pa res, da je to prva kriza v zgodovini, ki je prizadela zlasti razviti del sveta. Treba se bo pogovoriti, kako naprej. Je model kapitalizma, vsaj tak, kot je bil zadnjih trideset let, vzdržen ali ne. Po mojem nadomestila za tržno gospodarstvo ni. Še vedno je učinkovitejše od državnoplanskega sistema, zahteva pa seveda ustrezno regulacijo.

Prof. Janez Prašnikar pravi, da se glede na dolgoročne delitvene trende vračamo v kapitalizem 19. stoletja.

Verjetno je bila razlika takrat res velika. Pozneje je zaradi svetovnih vojn in socialnih gibanj prišlo do progresivnega obdavčevanja in socialnih pomoči. Zdaj pa kaže, da bodo spet potrebne spremembe. Gospodarske rasti ne morete pričakovati na enem odstotku prebivalstva. Če so še tako bogati, ne morejo porabiti toliko, da bi zagnali gospodarstvo. Zgodovina zadnjih dvajsetih let kaže, da izginja srednji sloj, na katerem slonita potrošnja in gospodarstvo z ustanavljanjem majhnih in srednjih podjetij. Najrevnejši so obstajali v vseh družbah in jim je seveda treba pomagati. Bolj zbuja skrb to, da si vse manj lahko privošči srednji sloj. Otrok ne more pošiljati na kakovostne šole, vse bolj je prisoten občutek, da se življenje ne bo izboljšalo, zaradi česar tudi ni socialne mobilnosti, občutka, da je s trudom mogoče napredovati na pošten način. To je potencialno zelo eksplozivna mešanica, ki jo bo treba politično rešiti.

Kako ustaviti histerijo trgov in povrniti zaupanje?

Dobro vprašanje, na katero je zelo težko odgovoriti. Koordinacija na ravni EU ni enostavna. Pogledi, razumevanja in interesi so različni. Zaradi tega so nosilci ekonomske politike v zadnjem času dajali signale, da ne vedo, kaj narediti. Trgi pa se na negotovost takoj odzovejo. Tudi s tako nevarnimi instrumenti, kot je instrument za zavarovanje tveganja (credit default swap). Na trgu si lahko stavil, da bo šlo neko podjetje ali pa celo država v bankrot in da boš pri tem zaslužil. Kar je podobno, kot če bi jaz za vašo hišo sklenil zavarovalno polico za primer požara, jo zažgal in zaslužil, čeprav s hišo ne bi imel nič. Špekuliranje na bankrot je tako nevaren instrument, da so ga v EU nedavno prepovedali. To je samo eden od instrumentov, brez katerih bi po mojem lahko čisto dobro shajali. Pozdravljam odločitev bank, da se odpovedujejo investicijskemu bančništvu in se vračajo k primarni vlogi posredovanja prihrankov za financiranje realnega sektorja. Na nedavnem srečanju bančnikov sem znova pojasnil, v čem je bil problem krhkosti finančnega sistema. Banke so dolgoročne projekte vse bolj financirale z izredno kratkoročnimi in nestabilnimi viri - postali so celo večji od primarnega zbiranja prihrankov. Ker so investicijske banke močno medsebojno povezane, je s krizo zamrznil celoten finančni sistem.

Gospodarske rasti ne morete pričakovati na enem odstotku prebivalstva. Če so še tako bogati, ne morejo porabiti toliko, da bi zagnali gospodarstvo.

Se to lahko ponovi tudi z državnimi obvez­nicami?

Po mojem so se države vendarle nekaj naučile, pa tudi regulacija je ostrejša. Bo pa treba ustrezno odgovarjati na težave, ki se pojavljajo na trgih.

Nemčija dopušča možnost več nadzorovanih bankrotov držav z evrom, kar je mogoče sklepati iz internega dokumenta nemškega zunanjega ministrstva. Bi bil nadzorovani bankrot ene ali več držav z evrom sprejemljiv? Ali se mu je sploh še mogoče izogniti?

Ko so se sprejemale odločitve o evru, sta bila spregledana dva ključna vidika: bolj usklajena politika javnih financ, se pravi, da države ne ustvarjajo previsokih proračunskih primanjkljajev, premalo pa je bil upoštevan tudi vidik neravnotežij v plačilni bilanci. V zgodovini evra se je pokazalo, da nekatere države stroške javne porabe povečujejo bistveno hitreje kot druge. In prav te države so danes v težavah: Grčija, Irska, Španija, Portugalska, deloma pa tudi Slovenija. Zaradi tega se je zmanjšala njihova konkurenčnost in povečal primanjkljaj v tekočem računu. Grški primanjkljaj v tekočem računu je pred krizo znašal 16 odstotkov, španski okoli deset, pa tudi slovenski je bil leta 2007 že skoraj pri osmih odstotkih. Ta primanjkljaj je bil financiran z zadolževanjem pri bankah in pri ECB. Države se niso čutile dolžne popravljati politiko naraščanja stroškov in izgube konkurenčnosti, saj so vedele, da bo sledilo avtomatično financiranje. S krizo pa je postalo jasno, da ko trgi izgubijo zaupanje v odplačilno sposobnost, tako reševanje ne pomaga. V območju evra bo ta dva vidika treba bistveno bolj usklajevati.

Ko Nemci začnejo debato o bankrotu posameznih držav, je tak scenarij verjetno le še vprašanje časa ...

Dokumenta nemškega zunanjega ministrstva ne poznam. Sem pa optimist in verjamem, da bo politično narejeno prav vse za to, da se območje evra ohrani. Kaj pa je alternativa? Nacionalne valute z vsemi tečajnimi tveganji, ki iz tega izhajajo? Celo Nemčija kot največje evropsko gospodarstvo je v primerjavi z največjimi gospodarstvi tega sveta nepomembna. Konkurenčna prednost nemške industrije bo prej ali slej izgubljena. Avtomobili se proizvajajo v Aziji, prav tako vlaki in letala. Evropa ima perspektivo samo, če ostane združena. Če razpade, bo postala drugorazredni igralec.

Kljub temu je vse več pozivov, da se območje evra razdeli na dva dela - severnega z močnim in južnega s šibkim evrom.

Pri teh pozivih gre pogosto zgolj za akademska razmišljanja, včasih pa tudi za komentar držav, ki niso članice območja evra. Pred kratkim sem se udeležil mednarodne konference ob 150-letnici največje ruske banke, kamor so bili povabljeni trije zelo ugledni analitiki: Nouriel Roubini, Raghuram Rajan in Charles Wyplosz. Razumljivo je, da so njihove ideje privlačnejše, če so pesimistične. Čeprav te analize temeljijo na resnih podatkih, jih je treba gledati v zelo relativni luči. Evro ni le ekonomski, temveč tudi političen projekt. EU je šla v svoji zgodovini že čez veliko kriz, pa je vse preživela. Pred nosilci ekonomske politike je dolgotrajen proces usklajevanja, a sem optimist in verjamem, da bo na koncu le prišlo do rešitve. Prepričan sem, da bo evro obstal, ker za to obstaja dovolj velika politična volja. Ne pozabite pa, da smo v največji krizi nasploh. Morali bomo iti čez katarzo in sistem postaviti na drugačne temelje. Kako - o tem pa raje vprašajte gospoda Žižka.

Če bi Grki delali do takšne starosti in s takšno produktivnostjo kot Nemci, njihovih težav ne bi bilo.

Nekateri pravijo, da bi Grčija in še nekatere druge države morale zapustiti območje evra, saj bi si tako lahko povrnile konkurenčnost. Je to res in bi se z vrnitvijo k nacionalni valuti znašle še v večjih težavah, kot so danes?

Kolikor vem, doslej še nihče ni naredil resnega scenarija o posledicah takšnega izstopa. Lahko pa o tem, kaj bi se zgodilo, vsaj domnevamo. Vzemiva za primer Italijo. Da bi postala izvozno bolj konkurenčna, bi morala devalvirati nacionalno valuto. To pomeni, da bi se vse premoženje državljanov znižalo, breme dolga do tujine pa bi se bistveno povečalo. Italijansko gospodarstvo bi se povsem sesulo. Hkrati pa bi države, ki bi ostale v območju evra, z izstopom Italije izgubile velik trg. Če bi po drugi strani iz območja evra izstopili Nemci, bi vrednost njihove nacionalne valute močno narasla, posledica tega pa bi bil padec konkurenčnosti nemškega gospodarstva. Skratka, tako tisti, ki bi se evru odrekli, kot tisti, ki bi ga ohranili, bi bili v bistveno slabšem položaju, kot so danes. Potrebno je prehodno obdobje, v katerem se bodo težave ustrezno rešile. V primeru Grčije, Irske in Portugalske se to deloma že rešuje s programi mednarodnih finančnih ustanov. Tu gre tudi za vključitev odpisov zasebnega sektorja. Glede na sedanjo rast in obresti na trgu je nerealno pričakovati, da se bo grški dolg zmanjšal in država prestrukturirala brez večjega odpisa. Primarno pa je, da Grki znižajo stroške in da pride do interne devalvacije. To so na primer storili Latvijci. Ker so imeli 20-odstotni primanjkljaj v plačilni bilanci in 20-odstotni primanjkljaj v proračunu, so zato, da bi obdržali fiksni tečaj, zmanjšali zaposlenost in plače. Z interno devalvacijo so znova postali konkurenčni. Tega procesa ni lahko izpeljati, zahteva ogromno odrekanja. Grki so živeli v precejšnjih iluzijah. Imeli so trinajsto in štirinajsto plačo, pokojnine pa so plačevali celo tistim, ki so bili že dlje časa pokojni. Tako kot v grškem je tudi v slovenskem javnem sektorju še veliko rezerv. Pri nas smo se rezom na tem področju doslej izogibali, a tako ne bo šlo več dolgo.

Grki so si močno zategnili pas, pa jim na zeleno vejo ne uspe prilesti. Bolj ko varčujejo, bolj tone njihovo gospodarstvo.

Situacija se ne poslabšuje, je pa dejstvo, da rezultati še niso vidni. Razumem ogorčenost gibanj Mi smo 99 odstotkov ali Okupirajmo Wall Street. Ampak naloga ekonomske politike je, da državljanom dopove, da kratkoročna žrtev pomeni dolgoročno ohranjanje delovnih mest, nepripravljenost na žrtev pa, da bodo težave samo še večje.

Roubini trdi, da bi bil nesistematičen zlom območja evra podoben udarec, kot je bil bankrot banke Lehman Brothers, če ne še hujši.

Sedanje težke situacije ne bi dajal v isti koš z bankrotom te investicijske banke. Lehman Brothers se je potopil zaradi likvidnostnih težav, zato ker je pretežno s kratkoročnimi viri financiral dolgoročne špekulativne naložbe, ob izgubi zaupanja pa se je likvidnostni problem spremenil v problem solventnosti. Danes v območju evra vidim glavne težave v neravnotežju proračunov in plačilnih bilanc, pa tudi v nizki gospodarski rasti, ta problem pa ni rešljiv le s finančnimi injekcijami, pač pa zahteva tudi strukturne spremembe. Zahodni ekonomisti so to krizo dolgo obravnavali kot ciklično, češ da se bomo vrnili v normalno stanje. Sam pa mislim, da ne bomo prišli v normalno stanje, ampak da se bomo morali sprijazniti z bistveno nižjimi stopnjami rasti in ambicijami za prihodnost. Vsi bomo morali varčevati, hkrati pa pospeševati inovativnost. V tem pogledu bi pozval slovenske banke, naj pospešijo predvsem kreditiranje inovativnih projektov manjših in srednjih podjetij. Nekateri analitiki razmišljajo o ideji, da bi se pri takih kreditih začasno sprostile zahteve po kapitalskem tveganju. Da bi se torej zahtevala manjša utež tveganja, s čimer bi razbremenili kapital bank in spodbudili rast in zaposlovanje. Naše gospodarstvo ima zelo neugodno strukturo: prevladujejo velika, zastarela in okorna podjetja, ki se težko prilagajajo na nove okoliščine. Veliko strukturnih sprememb smo v Sloveniji zamudili, ker smo branili obstoječe stanje. Poleg tega so ta podjetja kredite pogosto dobivala bolj po zvezah kot po ekonomski logiki. Grešil je ves finančni sektor. Redki so bili tisti, ki so opozarjali, da 30- ali 40-odstotna rast kreditov pomeni tveganje za stabilnost. No, zdaj smo vsi spoznali, da je te stvari treba po potrebi tudi preprečevati, da se ne ustvarjajo baloni.

Vse več politikov in analitikov se zavzema za krepitev vloge Evropske centralne banke pri reševanju krize. Britanski premier David Cameron pravi, da bi morali ECB uporabiti kot „močno strelno orožje“ pri obrambi evra, pri čemer gre za možnost neomejenega bančnega odkupa obveznic ranljivih članic evroobmočja, novi predsednik ECB Mario Draghi pa meni, da je vloga ECB predvsem v sidranju inflacijskih pričakovanj in da morajo države svoje finance spraviti v red same.

Temu, kar pravi Draghi, nimam kaj dodati. Lahko rečem samo to, da je ECB doslej vpeljala že vrsto nestandardnih ukrepov. Leta 2008 smo vpeljali neomejeno likvidnost po fiksni obrestni meri, kar se še vedno izvaja. Nato nakup kritih obveznic finančnih institucij in države. Lani maja pa smo začeli še odkup državnih obveznic na sekundarnem trgu, kar se še vedno izvaja, čeprav resda v omejenem obsegu. To, da bi odkupovala obveznice neposredno od držav in jim s tem zagotavljala likvidnost, je po statutu ECB in zakonodaji EU prepovedano. Poleg tega pa menim, da ECB k rasti najbolj prispeva prav z zagotavljanjem cenovne stabilnosti.

Ekonomist Uri Dadush opozarja na nevarnost inflacijskega fundamentalizma. Namreč da se območje evra preveč krčevito otepa zmerne inflacije, s čimer upočasnjuje izhod iz krize.

Mnenja akademikov o tem, kaj je primerna stopnja inflacije, se razlikujejo. Definicija ECB pa je znana: stabilnost zagotavlja inflacija pod, vendar blizu dvema odstotkoma. Sam denarno politiko razumem kot sposobnost brzdanja inflacijskih pričakovanj. Lahko, da se komu zdi inflacija pod dvema odstotkoma prenizka, ker da se z njo ne zagotavlja ustrezna rast. O tem je pisal celo glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada Olivier Blanchard. Toda zavedati se moramo, da inflacijskih pričakovanj ni prav lahko zadržati pri štirih ali petih odstotkih. Poleg tega gre tu tudi za zaupanje instituciji.

Ampak če se vse podira, ali ni smiselno razmisliti o ekstremnih ukrepih?

Izredne razmere zahtevajo izjemno razmišljanje. Če se bo pokazala potreba, bo izjemno razmišljanje prišlo na dnevni red. V tem trenutku pa se mi zdi vse, kar je ECB naredila, ustrezno. Ministri pridejo in gredo, akademiki pišejo članke, ki so si med seboj nasprotujoči, ECB pa mora ohraniti svojo usmeritev na cenovno stabilnost. Kar pa seveda ne pomeni, da se ne zavedamo realnosti.

Je kaj na govoricah, da namerava ECB posoditi denar Mednarodnemu denarnemu skladu, ki naj bi ga nato posojal ranljivim državam in jih tako reševal pred bankrotom?

To slišim prvič in se mi ne zdi realistično. Dejstvo je, da se Mednarodni denarni sklad financira predvsem s kvotami. Bilo bi prvič v njegovi zgodovini, da bi mu denar posodila centralna banka.

Ampak zakaj ameriška centralna banka lahko vodi ekspanzivno denarno politiko, ECB pa tega kljub dramatičnemu zaostrovanju krize ne more?

Ne pozabite, da je dolar rezervna valuta in da je dolgo užival privilegiran status. 65 odstotkov vseh deviznih rezerv je v dolarjih, zato si FED to lahko privošči, vendar ne povsem brez posledic. Zaradi tega se pojavljajo težave v drugih delih sveta z ustvarjanjem balonov, sama politika t. i. kvantitativnega sproščanja pa tudi ni dala rezultatov.

Standard & Poor’s naj bi v kratkem objavil nove bonitetne ocene za 30 najpomembnejših bank na svetu, tudi za nekaj evropskih. Kako ranljive so po vaši oceni evropske banke?

Nekatere težav sploh nimajo, so pa tudi takšne, ki so močno izpostavljene do perifernih držav in jih bo zato očitno treba dokapitalizirati. Predvsem pa se bo finančni sektor moral skrčiti. Prišlo bo do odpuščanja zaposlenih, pa tudi do opuščanja produktov, ki so jih banke uporabljale, da so lahko med seboj trgovale in ustvarjale dobiček na papirju. To namreč ni bil realen dobiček. Pričakujem, da bo finančni sektor največja žrtev te krize.

Edino pravilno, saj je tudi njen glavni krivec.

Se strinjam. Vsa baselska pravila o obvladovanju tveganj slonijo na predpostavki, da so državni papirji najmanj tvegani. Toda zaradi krize zaupanja v projekt evra in sposobnost držav, da se prestrukturirajo, se je pokazalo, da so lahko tudi državne obveznice zelo tvegane. Paradoksalno je, da imajo danes obveznice nekaterih podjetij v realnem sektorju celo nižji pribitek kot državne obveznice. Ko bodo države uredile svoje finance, in prepričan sem, da jih bodo, se bo stvar spet normalizirala. Zanimivo je, da je v ZDA in Veliki Britaniji večji del posojil države finančnemu sektorju že vrnjen. Veliko hujši je sekundarni udar te krize, pri čemer mislim na padec rasti, brezposelnost, revščino in izgubo premoženja. Ne bi bil presenečen, če bomo doživeli izgubljeno desetletje. Da bo torej razviti svet rasel tako počasi, kot zadnjih deset let raste Japonska. Slovenija je v tem pogledu tudi del razvitega sveta. Naša majhnost je hkrati prednost in pomanjkljivost. Prednost je v tem, da lahko poiščemo tržne niše, pomanjkljivost pa, da smo kot bilka, ki jo veter lahko obrača sem in tja. Naš največji problem je pretirano zanašanje na državo. Pričakujemo, da bo reševala gospodarske probleme, česar pa seveda ne zmore. Največ, kar lahko naredi, je, da v okviru proračuna izvaja neko politiko in strategijo. Najbolj prodorni slovenski podjetniki pravijo: Ne računam na državo! Po mojem je to edini pravi pristop.

Kakšna je bila dosedanja strategija? Da bomo razvijali silikonsko dolino, da bomo svetilnik Evrope ... to so bolj pobožne želje kot realni cilji.

Pred časom ste predlagali dvig stopnje DDV-ja za eno odstotno točko. Ali še zagovarjate to idejo?

DDV je zelo donosen, a regresiven davek, se pravi, da bolj obremeni tiste z nižjimi kot one z višjimi dohodki. Res je, da sem imel pred časom idejo o dvigu DDV-ja, vendar nimam narejene analize posledic, da bi lahko ocenil, ali je to danes še pametno storiti. Po mojem bo potrebna kombinacija med zmanjšanjem javne porabe pod 45 odstotkov in delnim povečanjem davkov, tam, kjer je to možno. Najprej bi stabiliziral javno porabo. Pregledal bi pravice, predvsem tiste, ki niso upravičene. Pa da ne bo narobe razumljeno, da se zavzemam za znižanje podpore tistim, ki so je potrebni. Socialna država mora biti! Motijo pa me tisti, ki se po državno pomoč pripeljejo z mercedesi. Poleg tega pozivam k čim bolj učinkovitemu črpanju evropskih sredstev. Danes sem bral izjavo ministra za promet, ki pravi: Mi lahko drugi tir zgradimo tudi s svojimi sredstvi. Oprostite! Zame to pomeni, da minister ne upošteva nacionalnega interesa, saj zagovarja slabo delo svojega ministrstva, ki za ta projekt ni sposobno pridobiti evropskih sredstev. Pa to ni edini primer. Če država ne izkoristi evropskih sredstev, ki jih ima na voljo, je to skoraj kaznivo dejanje! Absurdno je, da se nekdo zabava po diskotekah, namesto da bi se ukvarjal z izvajanjem projekta.

Se strinjate, da je Slovenija v kreditnem krču?

Ne bi rekel, da gre za kreditni krč, ampak za zmanjševanje obsega kreditiranja. Banke podjetjem kredite v večjem delu odobrijo, zavrnejo jih približno tretjino. Ko smo pregledali, zakaj so jih zavrnile, smo ugotovili, da se podjetja pogosto ne strinjajo s ponujenimi pogoji, pa naj gre za roke, zavarovanje ali ceno kredita. Poleg tega je treba upoštevati, da so banke še vedno v fazi čiščenja svojih bilanc, se pravi zmanjševanja izpostavljenosti do terjatev, ki se ne vračajo. Tu ne gre le za gradbeni sektor, finančne holdinge in nepremičninski sektor, ampak tudi za marsikatero industrijsko podjetje.

Čiščenje bančnih bilanc lahko traja še leta ...

Saj zato pa pravim, da imamo verjetno opraviti z izgubljenim desetletjem.

Problem bi lahko rešili z dokapitalizacijo bank.

Dokapitalizacija ustvari razmere za malo bolj aktivno kreditiranje. Toda če v realnem sektorju ni donosnih projektov, ne pomaga nobena dokapitalizacija. Ne morem se strinjati s politiki, ki pravijo, da moramo banke prisiliti v kreditiranje. Saj banke so v poslu prav zato, da kreditirajo! Ne morejo pa kreditirati na slepo, samo zato, da bi se zagnalo gospodarstvo, krediti pa ne bi bili vrnjeni. Potem je bolje, da država neposredno subvencionira takšne projekte.

Kako, če sploh, lahko centralna banka spodbudi kreditiranje podjetij?

Bankam smo pomagali s tem, da smo nedavno spremenili obračun za likvidna sredstva. Po novem so depoziti prebivalstva v veliko večjem deležu razumljeni kot stabilen vir, s čimer smo bankam sprostili okoli 800 milijonov likvidnostnih sredstev, da lahko kreditirajo podjetja. Pri zniževanju kapitalskih zahtev pa nas deloma omejujejo tudi zunanja pravila. Kot veste, je Evropska bančna agencija NLB izpostavila kot banko, ki nima dovolj kapitala, in zato pričakuje, da bo do julija 2012 zagotovila ustrezen kapital. Politika ščitenja nacionalnega interesa, ki jo je vodila ta, pa tudi vse pretekle vlade, je bila po mojem zgrešena. Pred krizo bi lahko dobili ustrezne zasebne investitorje, država pa bi v NLB zadržala zgolj nadzorni delež, s čimer bi se izognila stalni dokapitalizaciji. Zdaj se sicer tudi razpravlja v to smer.

Pa je v teh časih na trgu sploh mogoče dobiti svež kapital?

Trenutno se to ne ve. Treba bo iti na trg. Druge banke so v podobni situaciji.

Banke po Evropi so večinoma reševale države.

Saj jim je pomagala tudi naša država s politiko zadolževanja in nalaganja depozitov v banke. Ampak banke bo treba kljub temu dokapitalizirati.

Zakaj ne bi država NLB dokapitalizirala tako, da bi v lastniški delež spremenila depozite, ki jih ima naložene v tej banki?

O tem se morate pogovoriti z ministrom za finance. Poleg tega stvari niso tako enostavne. Država bo kredite morala vrniti.

Kaj pa pobude, da bi Banka Slovenije za kapitalsko krepitev poslovnih bank porabila svoje rezerve?

Banka Slovenije ima lastna tveganja, za katera je oblikovala te rezerve. Tako delajo vse centralne banke.

Ker se EU obeta nova recesija, verjetno ni druge rešitve, kot da ECB in Evropska bančna agencija zahtevata obvezno dokapitalizacijo evropskih bank.

Po mojem bodo evropski regulatorji poiskali takšno dinamiko dokapitalizacije bank, ki bo zagotavljala zaupanje v banke, hkrati pa ne bo preveč obremenjevala državnih proračunov.

Sloveniji se je po padcu pokojninske reforme in vlade znižala bonitetna ocena, cena zadolževanja se ji je močno zvišala, poleg tega pa so opozicijski poslanci minirali interventni zakon, s katerim bi proračunu prihranili skoraj tristo milijonov. To gotovo niso dobra znamenja ...

Signali so res slabi. Letos smo predvidevali porast aktivnosti za več kot odstotek, vendar bomo zelo zadovoljni, če bo do tega res prišlo. V kakšni kondiciji smo, se vidi po pribitkih na državne obveznice, ki so sorazmerno visoki. To je gotovo signal, da je treba resno začeti s strukturnimi reformami in stabilizacijo. Če nova vlada ne bo hitro ukrepala, se percepcija Slovenije ne bo izboljšala. Stališče centralne banke je znano: treba je zamašiti luknje v sodu, zaradi katerih ta pušča. Pas moramo zategniti čisto vsi!

Je dvig donosnosti slovenskih obveznic nad psihološko mejo sedmih odstotkov predvsem posledica dogajanja v Italiji ali gre dejansko za odsev zdravja naših javnih financ?

Razlogov je več. Deloma je to posledica nervoznosti finančnih trgov, deloma bližine velike države, deloma pa seveda tudi doma narejenih problemov.

Kako operativna se vam je zdela vlada Boruta Pahorja?

Odvisno, katero ministrstvo mislite. Nekatera so bila bolj, druga pa precej manj operativna. Bistveno je, da manjkajo ključne strukturne reforme in da nimamo gospodarske strategije. Kakšna je bila dosedanja strategija? Da bomo razvijali silikonsko dolino, nanotehnologijo, da bomo svetilnik Evrope ... to so bolj pobožne želje kot realni cilji. Pametneje bi bilo imeti strategijo v smereh, kjer dejansko lahko kaj prispevamo. Do krize smo menili, da ima perspektivo finančno posredništvo, nastajala so številna borzna posredniška in svetovalna podjetja, v katerih so se zaposlovali čisti začetniki, ki naj bi svetovali pri naložbah denarja, kar se je izkazalo za meglo. Po drugi strani pa smo zanemarjali predelovalno industrijo, čeprav ima ta tradicijo. Naš odnos do tujega kapitala je izrazito odklonilen. Pričakujemo, da bo denar prišel brez pogojev. Takšnih pravljic ni nikjer! Zanašamo se na državo, ki da bo rešila vse probleme. Toda če bi se vsi zaposlili v javnem sektorju, s tem ne bi rešili brezposelnosti. Pri nas strategije, ki bi bila dejansko izvedljiva, sploh nimamo. Marko Kos mi je povedal, da imamo več inženirjev zaposlenih v javni upravi kot v industriji. Postali so birokrati, njihova tehnična znanja pa nikomur ne koristijo. To zbuja skrb.