Achim Vanselow, nemški sindikalist: »Ideologija, da se trg uravnava sam, je diskreditirana.«

vodja oddelka za ekonomsko in regionalno politiko pri Zvezi nemških sindikatov za zvezno deželo Severno Porenje - Vestfalija.

Achim Vanselow je po študiju političnih ved na Phillipsovi univerzi v Marburgu več let delal kot raziskovalec na Inštitutu za delo in tehniko v Znanstvenem središču Severnega Porenja - Vestfalije v Nemčiji, nato je bil raziskovalec na Inštitutu za delo in kvalifikacije na Univerzi Duisburg-Essen, od januarja letos pa dela za največjo sindikalno zvezo v državi.

Ali nemški sindikati podpirate množične proteste proti nasilju finančnega kapitalizma, ki so se začeli na Wall Streetu in nato razširili po svetu? Verjamete, da je z njimi mogoče doseči korenite spremembe, ali pa mislite, da obstajajo druge, učinkovitejše metode?

Sindikati v Nemčiji so tako kot številne druge organizacije po svetu podprli gibanje Okupirajmo. Predsednik zveze nemških sindikatov Michael Sommer je dejal, da so protesti popolnoma upravičen znak za preplah. Prepad med revnimi in bogatimi je vse globlji, špekulacije s hrano terjajo življenja, mladi so oropani prihodnosti, peščica dobičkarjev s svojimi pomagači v finančnem sistemu pa ta proces še podpihuje. Vendar samo z ogorčenjem ni mogoče doseči preobrata. Treba se je organizirati – v strankah, sindikatih – in nato z demokratičnimi postopki braniti svoje interese. Verjetno ne zveni ravno privlačno, a s politično romantiko in radikalnimi rešitvami smo imeli v Nemčiji v preteklosti zelo slabe izkušnje.

Banka Credit Suisse je nedavno objavila poročilo o svetovnem bogastvu Global Wealth Report, v katerem ugotavlja, da 29,7 milijona odraslih oseb, ki imajo več kot milijon ameriških dolarjev premoženja, sestavlja manj kot odstotek svetovnega prebivalstva, a ima v lasti kar 38,5 odstotka svetovnega bogastva. Kako spremeniti sedanjo krivično razdelitev svetovnega bogastva? Je to sploh še mogoče ali pa so takšna pričakovanja naivna?

V milenijskih razvojnih ciljih, ki jih je leta 2000 sprejelo 189 držav članic OZN, so opisane ambiciozne namere, med drugim boj proti skrajni revščini in lakoti, osnovno šolanje za vse, ekološka trajnostna naravnanost in ohranjanje miru. Na lanskem milenijskem vrhu v New Yorku so te cilje vnovič potrdili. S tem procesom seveda ne bomo odpravili absurdne socialne neenakosti, ki jo omenjate. In temu procesu lahko tudi marsikaj očitamo, vseeno pa se je vredno potruditi, da bi do leta 2015 dosegli napredek. Rešitve ne bomo dosegli z razpisom za najradikalnejše predloge. Kar smo sprejeli, je zdaj treba tudi uresničiti.

Raziskovalni novinarji so razkrili, kdo se skriva za zloglasnim odstotkom tistih, ki v rokah držijo največji delež svetovnega bogastva. Zanimivo je, da na vrhu lestvice ni finančni sektor, pač pa zdravniki. Vas ta podatek preseneča?

Ne, tega nisem vedel. Superbogati so zelo diskretna vrsta, ki je odnosi z javnostjo ne zanimajo. Nekaterim med njimi se že njihov skromni prispevek družbi zdi skoraj kot kazen. Ni skrivnost, da ima nemška država velike težave z visokimi dohodki. Tako kot v Združenih državah Amerike je tudi v Nemčiji nekaj multimilijonarjev izrazilo pripravljenost, da plačajo višje davke. Osebno bi mi bila dolgoročno ljubša davek na premoženje in višji davek na dediščino kot pa enkratni, izjemni priliv zaradi dolžniške krize.

Tako kot v ZDA je tudi v Nemčiji nekaj multimilijonarjev izrazilo pripravljenost, da plačajo višje davke. Osebno bi mi bila dolgoročno ljubša davek na premoženje in višji davek na dediščino.

Egon Zakrajšek, pomočnik direktorja ameriške centralne banke, navaja, da se je samo lani, torej v času krize, iz revščine dvignilo 600 milijonov zemljanov, in optimistično ugotavlja, da je tržni kapitalizem edini sistem, ki omogoča takšno rast in hkrati spoštuje demokratična načela. Ali nemški sindikalisti menite, da obstaja kaka resna alternativa sedanjemu tržnemu sistemu?

Ideologija, da se trg najbolje uravnava sam, je bila v zadnjih letih močno diskreditirana. Ne more in ne sme se dogajati, da se dobiček privatizira, stroški pa podržavijo. Stroškov krize ne smejo naprtiti delojemalcem in socialno šibkim, niti v Grčiji niti drugje. Zveza nemških sindikatov je lani na velikem kongresu o kapitalizmu v ospredje postavila »velika vprašanja« in sprožila široko razpravo o razvoju naše države v prihodnosti. Podobno so naredili tudi drugi sindikati v proizvodnem in storitvenem sektorju. Pravzaprav gre za vprašanje, kje hočemo živeti v prihodnje. V razdeljenem svetu, ki ga bo v interesu hitrega dobička izkoriščala peščica? Najbrž ne. Prihajam iz Severnega Porenja - Vestfalije, industrijskega osrčja Nemčije. V zadnjih 30 letih smo tu doživeli boleče strukturne spremembe. Več sto tisoč delovnih mest so zaprli in te izgube ni mogoče nadomestiti v storitvenem sektorju. Kljub temu smo z 18 milijoni prebivalcev in bruto domačim proizvodom več kot 522 milijard evrov najmočnejša zvezna dežela v Nemčiji, kar se tiče prebivalstva in gospodarstva. Trud se je torej obrestoval. Imamo močno izvozno industrijo, zato nas je leta 2009 kriza še huje prizadela. Kljub temu smo preprečili množično brezposelnost, ker je socialno partnerstvo med sindikati in delodajalci delovalo in smo skupaj našli rešitve, ki smo jih tudi uresničili oziroma uvedli inovativne koncepte, kar zadeva zaposlitev, krajši delovni čas namesto odpuščanja in drugo. S tem hočem povedati, da člani sindikatov od nas pričakujejo sindikalno delovanje, da opravimo svoje delo, ne da abstraktno razpravljamo o novih modelih kapitalizma.

Se strinjate s tistimi ekonomisti, ki pravijo, da iz prezadolženosti držav vodita samo dve poti: odpis velikega dela dolgov in/ali inflacija, ki je dejansko tudi nekakšna oblika odpisa?

Grški primer ponazarja, da je odpis dolgov mogoč. Grčija je prva evrska država, ki je priznala, da ne zmore poravnati dolgov – pa se ni zgodilo nič, ni kaosa. Vrednost delnic nemških bank je po sklepih na vrhunskem srečanju celo zrasla. Ni nobene druge pametne možnosti več in na finančnih trgih so bili očitno že pripravljeni na to.

Kako nemški sindikati gledate na morebitno uvedbo davka na finančne transakcije? Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble pravi, da uvedba tega davka na globalni ravni ni realistična, saj ji v ZDA nasprotujejo. Je potemtakem ta davek v Evropi sploh smiselno uvajati? Če namreč ne bo uveden na svetovni ravni, ne bo imel pravega učinka ...

Zveza nemških sindikatov že dolgo zahteva davek na finančne transakcije v višini 0,1 odstotka in splošno prepoved prodaje brez kritja. V tem davku vidimo dobro možnost za omejitev špekulacij in pošteno zvišanje priliva v državno blagajno z natančno usmerjenimi predpisi. Seveda je treba davek določiti pametno in primerno, da ne bo sprožil obvoza na neobdavčene trge. Njegov cilj morajo dejansko biti špekulativni posli, hkrati pa ne sme ovirati poslov z oprijemljivo ekonomsko podlago in povzročati prevelikih nihanj cen ter nestabilnosti. Za to mora poskrbeti evropska politika in pričakujemo, da bo hitro ukrepala. Poleg tega pa mislimo, da preverjanja bonitete držav ne bi smeli prepustiti ameriškim zasebnim agencijam za ocenjevanje kreditne sposobnosti.

Zadnjih 20 let je bila ekonomska stroka enotna v prepričanju, da močna regulacija finančnega sistema negativno vpliva na gospodarsko rast. Ker vemo, kam nas je ta logika pripeljala, se postavlja vprašanje: je močnejšo regulacijo mogoče uvesti samo tako, da se sprijaznimo s počasnejšo rastjo?

Danes je, in to povsem neodvisno od vprašanja zakonske ureditve, nesporno, da bogate zahodne države ne morejo več nadaljevati svojega modela rasti. Že iz ekoloških razlogov je popolnoma izključeno, da bi zahodni model prenesli na ves svet. Na že omenjenem kongresu o kapitalizmu pred letom v Berlinu je Tim Jackson pripravil zelo zanimivo predavanje o blaginji brez rasti. Zdaj ni več vprašanje, ali potrebujemo nov model rasti, temveč, kakšen naj bi bil ta model.

Kaj bi morebiten kolaps grškega bančnega sistema pomenil za evropske in znotraj tega še posebej za nemške banke? Se s strašenjem z bankrotom bank pretirava? Financial Times je nedavno pisal, da naj bi bilo po predvidevanjih EU za dokapitalizacijo evropskih bank potrebnih 90 milijard evrov, kar je bistveno manj, kot so pričakovali trgi.

Za zdaj se res zdi, da so nemške banke dobro kapitalizirane. Težava pa je, da izvemo le drobce resnice o tem, kje se skrivajo nevarnosti in tveganje, zaradi česar se je skrhalo zaupanje. To je del težave. A tudi če je nevarnost za nemške banke manjša, kot smo bili domnevali, to še ne pomeni konca krize. Kaj bo z Italijo? Pa s Španijo? Če tema državama ne uspe rešiti proračunskih težav, bodo Merklova, Sarkozy in drugi spet morali delati nadure.

Grški primer ponazarja, da je odpis dolgov mogoč. Grčija je prva evrska država, ki je priznala, da ne zmore poravnati svojih dolgov – pa se ni zgodilo nič, ni kaosa. Vrednost delnic nemških bank je celo zrasla.

Se nemški sindikalisti strinjate z reševanjem zasebnih evropskih bank z davkoplačevalskim denarjem? Je takšna socializacija bremen še sprejemljiva ali pa bi morali preprosto dopustiti, da kakšna od večjih evropskih bank propade?

Sindikatom ni do tega, da bi bankam zagotavljali javna sredstva za kockanje v globalnem kazinu in za vratolomne bonuse njihovim šefom. Nam je pa veliko do tega, da bi banke dajale posojila podjetjem v realnem sektorju, s čimer bi se izognili likvidnostnim ozkim grlom v njem, saj ta povzročajo zapiranje delovnih mest.

Kdaj pridemo do točke, ko države dosežejo zgornjo mejo varčevalnih ukrepov, ki jo še prenesejo? Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman je zdravljenje Grčije z varčevalno mrzlico primerjal s srednjeveško medicino. Takrat so bolezni zdravili tako, da so iz bolnega telesa puščali kri, danes pa v premožnih državah prevladuje miselnost, da je rešitev za prezadolžene državne blagajne krčenje vseh mogočih izdatkov. Paradoksalno je, da bolj ko se rešuje grška država, bolj tone njeno gospodarstvo. Je šla EU pri zahtevah po krčenju izdatkov predaleč?

Varčevanje ne sme biti samo sebi namen, temveč mora pomagati pri reševanju težav. Če povzroči nadaljnje propadanje države, je neustrezno ali vsaj neustrezno odmerjeno. V grškem primeru bi morali varčevanje dopolniti z ukrepi, ki bi ljudem ponujali perspektivo tudi za čas po krizi. Nemčija je po katastrofi zaradi druge svetovne vojne imela koristi tudi od mednarodne pomoči. Povsem razumljivo je, da grški delojemalci, študenti in upokojenci nočejo sami prevzeti vsega bremena. Žal ima solidarnost z grškim ljudstvom daleč premajhno vlogo v razpravi.

V Nemčiji je število osebnih stečajev po letu 2007, ki je bilo dotlej najhujše leto, spet naraslo.

Kako nemški davkoplačevalci prenašajo dodatne transferje Grčiji in najnovejšo odločitev o odpisu polovice grškega javnega dolga, kar ne bo prizadelo samo poslovnih bank v območju evra, ampak tudi same davkoplačevalce?

Po tem, kar vemo zdaj, je šlo doslej v Grčijo za 13,5 milijarde evrov posojil, do leta 2012 pa naj bi se ta znesek povečal na 22,3 milijarde evrov. Nemška država jamči za izgubo. Pri odpisu dolga v višini 50 odstotkov bi to pomenilo okoli 11,2 milijarde evrov. Ne morem govoriti v imenu vseh nemških davkoplačevalcev, a pred vrhunskim srečanjem so politiki, ekonomisti, sindikalisti in mnogi drugi opozorili, da bi nenačrten odpis grškega dolga in s tem morda celo razpad EU Nemčijo stal veliko več kot uravnan postopek.

Delež javnega dolga v Nemčiji znaša dobrih 80 odstotkov bruto domačega proizvoda, kar ni tako nedolžno, kot se morda zdi. Kako zelo pa so zadolžena nemška gospodinjstva? Koliko je bilo na vrhuncu krize razglasitev osebnega stečaja?

Zveza davkoplačevalcev Nemčije izhaja iz podatka, da zadolženost na prebivalca zdaj znaša 28.100 evrov, delež pri jamstvih za reševalne ukrepe – pred odločitvijo na vrhu v Bruslju – pa 3600 evrov. Število osebnih stečajev je po letu 2007, ki je bilo dotlej najhujše leto, spet naraslo. Za lani ima podjetje Creditreform podatke o 139.800 osebnih stečajih, kar je 7,6-odstotno povečanje v primerjavi s predlani. Strokovnjaki predvidevajo, da se bo negativno gibanje še nadaljevalo.

Kljub gospodarski krizi je stopnja brezposelnosti v Nemčiji najmanjša v zadnjih 20 letih. Kako je to mogoče? Koliko je pri ohranjanju delovnih mest pomagala država s financiranjem kratkoročnih programov zaposlovanja?

Nemški »zaposlitveni čudež« je splet pozitivnega učinka institucionalnega okvira tako imenovanega nemškega modela, s socialnim partnerstvom vred, garanja vpletenih na vseh ravneh in sreče. Kriza je prizadela zlasti izvozno gospodarstvo in s tem najvitalnejše dele nemškega gospodarstva z močnimi, pogajalsko spretnimi in politično prodornimi sindikati ter organizacijami delojemalcev. Vse to je omogočilo boj proti krizi z metodo, osredotočeno na delovna mesta. Prizadetim podjetjem je bilo po izkušnji s pomanjkanjem strokovno usposobljenih delavcev po zadnji krizi leta 2002 in 2003 zelo veliko do tega, da bi obdržala strokovnjake – in so bila za to pripravljena plačati. Pred krizo so zaposleni delali za polni delovni čas, kar je bil učinkovit blažilec. Ni bilo treba takoj odpuščati delavcev, temveč so najprej skrajšali delovnik. Zakonodajalci so na začetku leta 2009 sprejeli več začasnih uredb, da so olajšali zaposlovanje za krajši delovni čas. Takšno zakonsko ureditev so udeleženci v pogajanjih o kolektivni pogodbi podkrepili s pogodbenimi določili. Z nadomestilom za krajši delovni čas so si podjetja kupila nekaj časa. Sreča pa je bila, da se je pravočasno spet začela konjunktura in pripomogla k povečanju naročil v številnih nemških podjetjih, ki so občutila krizo, in zato ni bilo treba odpuščati.

Nemško gospodarstvo je bilo na dobri poti k okrevanju, toda po zadnjih podatkih gospodarska rast stagnira. Kje vidite razloge za to? Pa tudi, kako se nemški sindikati in gospodarstveniki pripravljate na novo recesijo?

Pomemben razlog za takšen razvoj dogodkov so zagotovo negativni zunanji dejavniki: evrska kriza, gospodarske težave v ZDA in pešajoče poslovanje s Kitajsko. Vendar je opaziti tudi ugodne premike: pomembne panoge, kot so strojegradnja in inženiring pa elektroindustrija, so optimistične. Povpraševanje po nemških strojih in električnih aparatih je še vedno veliko. Trenutne konjunkturne napovedi so dejansko povezane z veliko negotovostjo, ker nihče ne ve, kako bo čez pol leta. Lahko se zgodi, da se bodo zaradi naše črnogledosti res uresničile neugodne napovedi. Pozitivno je, da nas težave niso presenetile tako kot leta 2008, temveč so vsi udeleženci imeli dovolj časa, da se pripravijo. Podjetja, ki se bojijo nihanja, so povečala delež lastnega kapitala. Sindikati, kot je IG Metall, imajo na voljo učinkovite koncepte in orodja za boj proti krizi, ki so se že izkazali v praksi. Vzpostavlja se na primer mreža svetovalcev, ki bodo hitro in učinkovito priskočili na pomoč sindikatom in članom svetov v podjetjih s težavami. Tudi vodstva podjetij so pridobila izkušnje in zdaj na primer vedo, kako hitro in učinkovito skrajšati delovni čas, kako v kriznih primerih zaposlene vključiti v razpravo o strategiji reševanja podjetja, kakšni instrumenti so na voljo in tako dalje. Izhodišče je zato veliko ugodnejše kot jeseni 2008.

Ena od večjih težav zahodnega sveta je staranje prebivalstva in s tem gospodarstva. Kako se s tem spoprijeti?

Staranje in upadanje števila za delo zmožnih ljudi (minus 8 do 12 milijonov do leta 2050) je nepovratno. Prav zdaj poteka tako imenovani starostni preobrat, to pomeni, da bomo odslej na trgu delovne sile imeli več starih kot mladih delojemalcev. Takšna usmeritev bo popustila šele po letu 2030, ko bodo trg delovne sile zapustili ljudje iz rekordno številnih generacij. Že dolgo se razpravlja o možnih rešitvah. Mednje sodi tudi podaljšanje delovne dobe in več delovnih dni na leto, pa tudi večje priseljevanje. Obstajajo številni koncepti in orodja za spoprijem z demografskimi zasuki. Pri kolektivnih pogodbah poznamo pozitivne primere v kemični in jeklarski industriji. Konceptov in zamisli ne manjka, šibki smo pri uresničevanju. Število družb s posebnimi ukrepi za starejše delavce je zadnja leta celo upadlo. To je škoda, saj raziskave kažejo, da so posebni ukrepi za starejše, kot so starostno mešane delovne skupine, učinkovita metoda za povečanje relativnega prispevka starejših k produktivnosti. Drugi orodji sta še prožen delovnik in vključevanje starejših v usposabljanje. Kakorkoli že, v raziskavah trga delovne sile še vedno ugotavljajo hude težave starejših delavcev na trgu, to velja zlasti za slabo izobražene.

Je sistemske reforme, kot sta pokojninska in zdravstvena, mogoče izpeljati brez socialnih nemirov? Kolikor vem, je Nemčija nekatere nujne reforme izpeljala že pred začetkom krize. Je to eden od razlogov, da sedanja kriza nemškega gospodarstva ni tako močno prizadela?

Reforme pokojninskega in zdravstvenega sistema so v Nemčiji še vedno izjemno vroča tema. Primer je upokojitev pri 67 letih: s stališča zveze sindikatov bo takšna upokojitvena starost za številne delojemalce pravzaprav pomenila nižjo pokojnino. Manj kot polovica ljudi, ki se je upokojila leta 2009, je dosegla spodnjo upokojitveno starost 65 let. Vse več upokojencev, ki izpolnijo predpisano starost, se mora sprijazniti z odbitki. Še višja starost bi pomenila še hujše težave. Razmere na trgu delovne sile so za starejše delavce veliko zahtevnejše, kot trdi vlada. Kritični dejavniki so prikrita brezposelnost starejših, močno povečanje števila starejših na nestandardnih delovnih mestih (za določen čas, za krajši delovni čas), nizke plače, nezanesljiva zaposlitev in pomanjkljiva zdravstvena oskrba. Zveza sindikatov zahteva, da je treba z zvišanjem starostne meje na 67 let počakati, dokler se razmere na trgu delovne sile za starejše ne izboljšajo. Potrebujemo dodatne ukrepe za boljšo zdravstveno oskrbo in usposabljanje, da bodo starejši zaposleni vendarle dosegli upokojitveno starost in dobivali pokojnino brez odbitkov. Potrebujemo tudi prožnejši prehod med zaposlitvijo in upokojitvijo. Kot vidite, nas čaka še veliko dela.