Gadafijeve spolne sužnje

Polkovnik naj bi bil ves čas na kokainu, spal naj ne bi skoraj nikoli, redno naj bi posiljeval dekleta in imel številne moške spolne partnerje

Prejšnji teden je pariški Le Monde objavil srhljivo izpoved 22-letne Libijke, ki si jo je nekdanji libijski voditelj pri petnajstih domnevno izbral za spolno sužnjo in jo pet let, dokler ji leta 2009 ni uspelo uiti, sadistično posiljeval.

Ker jo je kljub Gadafijevi smrti strah morebitnih posledic, svoje identitete ni želela razkriti, pri Mondu so jo poimenovali Safia, njena izpoved pa, če je verodostojna, priča o vsej izprijenosti diktatorja, njegovih sinov in gostov, med katerimi naj bi bili tudi drugi afriški voditelji. Na gala večerje naj bi bile vabljene italijanske, belgijske in afriške manekenke, pilo naj bi se in divje plesalo, zabave naj bi se vedno sprevrgle v prave orgije.

Svoje 'telesne stražarke' naj bi po tem, ko jih je preizkusil sam, ponujal drugim povabljencem. »Ko sem videla njegovo truplo, sem za hip občutila zadovoljstvo. A rajši bi ga v sodni dvorani iz oči v oči vprašala: 'Zakaj si mi to storil? Zakaj si me posiljeval, pretepal, omamljal, žalil? Zakaj si me silil piti in kaditi, zakaj si mi ukradel življenje?'« je novinarki pripovedovala mladenka, ki je polkovniku leta 2004, med obiskom njene šole, izročila cvetje. Ta naj bi jo bil pobožal po laseh in svojim telesnim stražarjem z glavo namignil, da hoče prav njo.

Nekaj dni pozneje naj bi jo uniformirane stražarke iztrgale od domačih, jo v beduinskem šotoru sredi puščave prignale pred tirana, v zapeljivem perilu je morala zanj plesati, on pa naj bi ji obljubljal, da bo imela na voljo vse, kar si bo želela. Jokala je in si želela domov, vendar za vrnitev v navadno življenje ni imela več nobene možnosti. Na večer vrnitve karavane v Sirt, naj bi jo polkovnik prvič posilil, ob vrnitvi v njegovo rezidenco Bab Al-Azizia v Tripoliju, naj bi spoznala, da ni edina, saj naj bi v majhnih sobicah prebivalo kakih dvajset komaj polnoletnih deklet. Zanje naj bi bile odgovorne tri najbolj surove voditeljeve amazonke, dekleta niso smela imeti stikov druga z drugo, vsak teden naj bi jim neka ukrajinska medicinska sestra jemala vzorce krvi, saj so morale biti v vsakem trenutku dneva in noči pripravljene, da jih odpeljejo v njegove prostore.

Safio naj bi Gadafi sprva hotel kar naprej, nato naj bi jo zamenjala druga dekleta, a k njemu naj bi še vseeno morala vsaj dvakrat do trikrat na teden. Z njo naj bi bil vedno grob, dejala je, da je imela po vsem telesu modrice, sledi ugrizov, tako zelo naj bi bil surov, da je nekoč močno krvavela zaradi raztrganine na dojki. Silil naj bi jo k pitju viskija in kajenju, jemati naj bi je morala kokain, zaradi katerega se je enkrat znašla v bolnišnici.

Junija 2007 naj bi Safio amazonke naučile rokovanja s kalašnikovko in ji pokazale uniformo, v kateri naj bi ob drugih 'telesnih stražarkah' šefa Velike arabske džamahirije spremljala na dvotedenskem uradnem obisku več afriških držav. Nekega večera naj bi ga hotela zavrniti, zato naj bi jo, kot že večkrat prej pretepel. Tak surov odnos naj bi imel tudi do drugih deklet, razen do tistih, ki so se mu prepuščale prostovoljno, bolj krotek naj bi bil s fanti in številnimi moškimi spolnimi partnerji.

Safia pravi, da ni smela imeti rednih stikov s svojimi starši, mama jo je smela obiskati samo enkrat, njunim telefonskim pogovorom naj bi prisluškovali. Očeta je bilo ker je vedel za hčerino usodo tako sram, da o vsem ni hotel niti slišati. Vseeno naj bi ji leta 2009 pomagal, da je, preoblečena v starejšo žensko, po petih letih ušla in pobegnila v Francijo.

Svetovna javnost je že dolgo vedela, da Gadafi ni bil nikakršen filantrop, manj znano je bilo dejstvo, da je že leta 1984 poskušal med intervjujem posiliti takrat 32-letno francosko novinarko Memono Hintermann. Vsaj sumljivo je bilo tudi njegovo razmerje z amazonkami, mnogi se zdaj sprašujejo ali na katero od divjih zabav ni bil povabljen nek dotični Silvio B.

Mondu so v teh dneh mnogi očitali, da postaja tabloid, ker da objavlja nepreverjene 'izpovedi' domnevnih Gadafijevih žrtev, drugi pa se še kar ne morejo nehati zgražati ob spominu na državniški sprejem, kakršnega mu je ob obisku leta 2007 v Elizeju priredil francoski predsednik.