Slovo zadnje prave levičarke

Sedeminosemdesetletna Danielle Mitterrand, za mnoge prva alterglobalistka, je odšla. Francozi so izgubili prvo „première dame de France“, ki ni sprejela vloge kitajske vaze v Elizejski palači, temveč je hotela početi kaj koristnega. Za njo žalujejo marsikje po svetu, denimo v Kurdistanu, kjer se po njej imenujejo ulice in šole. Francoski politiki z levice in desnice v torek kar niso mogli nehati izjavljati, da je umrla velika ženska, borka za pravice zatiranih, upornica, ki ji v sodobni Franciji ni bilo enake.

Rojaki so obraz Danielle Mitterrand bolje spoznali maja 1981, ko je François Mitterrand v drugem krogu predsedniških volitev premagal dotedanjega predsednika republike Valéryja Giscarda D’Estainga. Kmalu so spoznali, da nova prva dama ne bo le neslišna stanovalka pozlačenih elizejskih salonov, leta 1986 je namreč ustanovila svojo fundacijo France Libertés, prvo vidnejše združenje, ki je obsojalo krivičnost izobilja na eni in revščine na drugi strani. Med obema soprogovima mandatoma je v Indiji, Maroku, na Filipinih, v Salvadorju, Mehiki in pri Kurdih v Turčiji, stran od uradne diplomacije, posredovala v konfliktih in vselej stala na strani odpornikov.

Med drugo vojno se je pri sedemnajstih priključila odporniškemu gibanju, tam spoznala bodočega moža, ki ga je kasneje, ko je postal prvi mož v državi, s svojimi akcijami večkrat spravila v neroden položaj. Mitterrand je zaradi njenega zavzemanja za Kurde nekemu novinarju dejal: „Vi imate za ženo Francozinjo. Žena predsednika Republike pa je Kurdinja. Predstavila mi je pogumnega kurdskega odpornika, tako mi je rekla, potem pa sem izvedel, da sem se srečal z nevarnim teroristom!“. A zaustaviti je ni hotel, družil ju je boj proti vsem oblikam krivice. Leta 2010 je dejala, da njen mož ni mogel biti povsem svoboden človek, saj se je moral uklanjati diktatu MDS in finančnih trgov, sama pa bila povsem svobodna: „Svobodo in pogum mi je zavidal; ker nisem imela svoje vloge, sem počela tisto, česar predsednik ni zmogel“, je dodala. Tudi po moževi smrti v začetku leta 1996 je vladam rahljala živce: ko so te iz države izganjale nezakonite priseljence, jih je v zbirnih centrih obiskovala, saj naj bi šlo za pomoči potrebne, pa naj so politiki menili tako ali drugače.

Danielle možu ni nikoli obrnila hrbta, niti tedaj, ko je precej pred javnostjo izvedela za njegovo drugo družino, za hčer Mazarine, ki jo je imel v dolgotrajnem razmerju s kustosinjo Anne Pingeot. „To je njegovo zasebno življenje,“ je dejala. Na pogrebu je s sinovoma stala ob njiju, svetu je pokazala dostojanstvo, širino duha in materinsko milino.

Levičarska vest

Danielle Mitterrand je bila bolj na levi od svojega moža, nekoč je izjavil, da je njegova levičarska vest. Kadar socialisti niso vedeli, kako naprej, je imela mati Korajža zanje vedno odgovor. Postala je eden od stebrov alterglobalizma, z leti je postajala vse radikalnejša. Celo sodelavcem iz fundacije je znala zabrusiti, da so desničarji, zato so jo morali nekateri zapustiti.

V zadnjem televizijskem intervjuju, dober mesec pred smrtjo, je dejala, da je imela lepo življenje; z možem naj se ne bi nikoli, niti ko je bilo najhuje, dolgočasila. Ponosna je bila na usklajenost svojih misli skozi vse življenje. Vidno utrujena je za današnje mlade dejala, da jih je bilo žalostno gledati, kako so bili brezoblični, kako jih je sistem ukalupil in kako jih je enoumje ohromilo. Še enkrat, še stokrat bi se pridružila revoluciji, nenasilni seveda. Prepričana je bila, da so sedanji dogodki pravzaprav revolucija: protestniki tvegajo svoja življenja, a niso nikakršni teroristi, terorizem naj bi nad njimi zganjale države. Ljudje naj bi hoteli živeti drugače, bolj pošteno, manj razsipno, države pa jih pretepajo s pendreki.

Danielle Mitterrand je znala kljub temu, da je spoznala najpomembnejše ljudi svojega časa, ohraniti skromnost in čut za soljudi, prebivalci četrti, kjer je v ulici Bièvre v petem pariškem okrožju stanovala več kot štirideset let, tudi takrat, ko je bil njen mož gospodar Elizeja, pa pripovedujejo, da je bila vselej pripravljena pomagati, vsakomur naj bi naklonila vsaj iskren nasmeh.

Zadnja prava levičarka našega časa bo pokopana v grobu svojih staršev, skoraj petsto kilometrov od svojega moža.