Soočenjski déjà vu

O tem, kako že tedne gledamo isto soočenje

Ne glede na to, kolikokrat smo med letošnjo predvolilno kampanjo slišali, da so imeli kandidati tokrat na voljo manj časa za priprave na volitve, si nismo mislili, da se bodo teme v TV-soočenjih izčrpale tako hitro. Je že res, da je soočenj odločno preveč in da se teme tako na nacionalki kot na POP TV redno ponavljajo, a dejstvo, da vsak teden vsakič znova premlevamo Virantovo nadomestilo, TEŠ 6 in serijo floskul o spodbujanju gospodarstva, nas že pošteno mori.

Na nacionalki sicer svoja soočanja prodajajo kot bližnjico, kako izbrati kandidata, ne da bi prebrali njihove volilne programe. Pogruntavščina Slavka Bobovnika, ki jo je v četrtek ponovila še Tanja Gobec, nas na prvi pogled morda res osvobaja od škandalov in puhlic, a po drugi strani dokazuje, da so soočenja o političnih programih za marsikaterega politika, pa tudi voditelja, prevelik zalogaj.

V četrtkovem soočenju na POP TV se je tako zdelo, da se bo Edi Pucer kar zlomil od vsega hudega. Osredotočanje soočenj na programe strank namreč pomeni, da morajo biti izpraševalci izjemno dobro pripravljeni in podkovani o najrazličnejših temah, od gospodarstva do okoljevarstva, zato je postavljanje podvprašanj že skoraj umetnost. Za zdaj je to uspelo suvereno izpeljati Katji Šeruga in Tanji Gobec, Slavko Bobovnik in nazadnje še Edi Pucer pa sta bolj ali manj pogorela, čeprav jima ob takšnih kandidatih tega skoraj ne moremo preveč zameriti.

Na POP TV so v četrtek po Kmetiji soočili „strokovnjake“ na dveh področjih: pravosodju in energetiki. V prvi rundi smo tako morali gledati Francija Matoza, človeka, ki je nedavno zganjal medijski vik in krik, ker po naključju diagonala njegove mize na sodišču ni zadoščala njegovim potrebam ravno takrat, ko je na sodišču v primeru Patria zagovarjal predsednika stranke, pri kateri danes kandidira. Da je Matoz strokovnjak za diamantni piling in kalimerovsko jokanje, smo vedeli, je pa vseeno malo hecno, da je taisti cirkusant, ki je namerno kršil odvetniški kodeks, zdaj tisti, ki v soočenjih pametuje o domačem pravosodnem sistemu in se poteguje za mesto pravosodnega ministra.

Podobno smešno je, da se v drugi rundi Radovan Žerjav, pri katerem kandidira nekdanji direktor šoštanjske termoelektrarne Uroš Rotnik, v svoji znani maniri, ko iz ljubega mira začne kričati „za božjo voljo, pa kaj se mi gremo“, spravlja na Darjo Radić, češ da je bila slaba gospodarska ministrica, ker ni takoj prišla do informacij o TEŠ 6, ki jih je skrival njegov kandidat Rotnik.

In glede na to, da o „novih obrazih“ ni ne duha ne sluha ter da za zdaj še nismo dobili občutka, da bi kdo ponujal kaj noro dobrega in novega, se nas spet loteva občutek, kot da smo se znašli še pred enim od premnogih izsiljenih referendumov. Navsezadnje se nam že na Misiji Evrovizija ne da več glasovati.