Rambo Amadeus: „Turbofolk je nekritična uporaba tehnologije“

„Entertainment je orožje, spremeniti pa ga moramo v edutainment, spoj izobraževanja in zabave.“

Antonije Pušić (1963), sodi med najzanimivejše ustvarjalce postjugoslovanske scene. S svojimi satiričnimi besedili o vsakdanjih težavah ljudi in o neumnostih lokalne politike ter s kombiniranjem zahodnjaške glasbe in etno motivov je odločilno vplival na generacije reperjev v Srbiji, Bosni in tudi na Hrvaškem. Ko je Antonije Pušić leta 1988 iz črnogorskega Hercegnovega prišel v Beograd, si je nadel ime Rambo Amadeus, zvrst glasbe, ki jo je izvajal, pa označil za „turbofolk“. Od takrat je vseh minulih 20 let Pušić z umetniškim likom Ramba in s „turbofolkom“ svojevrsten kronist dogajanja na območju nekdanje Jugoslavije, saj z besedili in glasbo „komentira“ spremembe v balkanskem entertainmentu in pravzaprav drži ogledalo balkanskim družbam. Z njim smo se pogovarjali ob izidu novega albuma, ki ga bo decembra predstavil v Ljubljani. Njegova življenjska zgodba je zanimiva, njegovo analiziranje dogajanja v minulih 20 letih na Balkanu pa pronicljivo svojstveno. Zdi se, da je lik Ramba Amadeusa, ki uteleša „nezavedno“ v sodobnem balkanskem okolju, tudi svojega avtorja že dodobra pregnetel.

Rojeni ste v Hercegnovem v Črni gori. Sodili bi, da tako kot v drugih obmorskih mestih tudi v Hercegnovem lega mesta vpliva na oblikovanje bolj kozmopolitskega pogleda ljudi na svet. Ali od tod izvira vaše upiranje razmejitvam po nacionalnih in etničnih črtah?

Deloma že. Sicer pa izhajam iz družine izobražencev, ki mi je dala najmočnejši kozmopolitski pečat. Oče je arheolog v pokoju. Delal je v muzeju v Hercegnovem, kjer je oblikoval arheološko zbirko in soustvarjal tudi galerijo umetnostnih del. Našel je nekaj pomembnih arheoloških najdb iz mlajše kamene dobe in iz srednjega veka. Menda sta dve njegovi knjigi tudi v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Mama je profesorica književnosti, za hobi pa se ukvarja s slikanjem. Sicer smo bili precej navadna socialistična družina. Starši so nas vzgajali v duhu: ne laži, ne kradi, ljubi svojega bližnjega, ne seri itd. Veliko smo se pogovarjali med seboj. Nobena tema za nas ni bila tabu. Za veliko noč smo barvali pirhe, mirno pa bi jih, če bi kdo to predlagal, tudi za božič.

Hercegnovi je del Boke Kotorske, ki je večnacionalna in seveda tudi multikonfesionalna. Ljudje se preštevajo, vi pa se niste nikoli opredeljevali glede nacionalne pripadnosti.

Ljudska štetja na Balkanu, še posebej v Boki Kotorski, so se mi vedno zdela „simpatična“. Ljudje se namreč po videzu sploh ne razlikujejo. Srbi, Črnogorci, Makedonci, Hrvati in Slovenci, vsi smo videti podobno. Lahko sicer bereš telefonski imenik in po imenih in priimkih sklepaš, kar želiš sklepati. V prvih dneh vojne na začetku predprejšnjega desetletja sem odšel v najbližjo ambulanto, v zdravstveni dom, in jih prosil, naj mi vzamejo kri, da bi ugotovil, kaj sem po narodnosti. Pojasnil sem jim, da nočem biti strahopetec, ampak junak, moja krvna slika pa naj pove, sem jim dejal, na kateri strani naj se bojujem. Laborantka me je poslušala in mi odvrnila: „Vi očitno pričakujete, da bom našla kakšno srbsko krvno celico s črnogorsko kapo na glavi?“ Njen odgovor mi je zadostoval. Odšel sem v štab najbližje vojaške enote in jim pojasnil, da na podlagi svojega krvnega izvida res težko izberem stran, v imenu katere bi uničeval skupno državo. Tako sem ostal Jugoslovan.

Marsikatera vaša pesem, še posebej s konca osemdesetih let, je prežeta z zgodovinskimi temami. Zdi se, da se jim resen ustvarjalec z območja nekdanje Jugoslavije ne more izogniti.

Ne verjamem v umetnost, ki bi nastajala pod steklenim zvonom. Ne verjamem v pop-ljubezensko zgodbo, ki bi nastala sredi vojne, in ne verjamem komediji, ki je nastala v času vojne. Verjamem v umetniški postopek, ki melje in prežvekuje resničnost in o njej ponuja refleksijo. Pravi umetniki so kronisti časa ali pa, to je druga možnost, anticipirajo obrise novega obdobja, tudi hudih časov.

Vaš album M-91 je slutnja vojne?

Leto pred vojno sem izdal „psihološko-propagandni“ album M-91. Čeprav smo se ob njegovem nastajanju noro zajebavali, vsebuje slutnjo vojne, a sam vanjo vse do zadnjega nisem mogel verjeti.

Med vojno ste bili „nevtralni“, večina glasbenikov pa je vendarle tulila v nacionalistične rogove.

Pri odgovoru na to vprašanje moram biti jasen, kajti mojo „nevtralnost“, kot pravite, večkrat prikazujejo v napačni luči. Odločitev za takšno držo je bila zame zelo preprosta, pravzaprav banalna. Rodil sem se in odrasel v SFRJ, in ko je skupna država začela razpadati, ko so pripadniki etničnih skupin želeli vsak svojo državo in se je vsak na podlagi svoje biocenoze odločil o tem, kakšna naj bi bila videti, sem tudi jaz ravnal biološko. SFRJ je bila moje biološko okolje. Sem pač otrok Jugoslavije, in ker nisem etnično „čist“ pripadnik nobenega izmed narodov, je SFRJ ostala moj dom. Tako kot so drugi izbrali svoje domovanje, sem tudi jaz svoje. Ne dovoljujem pa, da bi kdorkoli trdil, kot zdaj počno mnogi analitiki, da je bilo moje stališče moralnejše, kot je bilo stališče kateregakoli izmed nacionalnih junakov, ki so peljali svoje ljudstvo v vojno. Razumevanje, da sem bil veliki gentleman in frajer, preprosto ni pošteno. Želel sem le ohraniti svojo biocenozo, v kateri sem se dobro počutil. Takšnih, kot sem bil jaz, je bilo tri milijone, kar ni malo, in če bi nas bilo 11 milijonov, bi bila druga pesem.

Rambo Amadeus je rodil „turbofolk“, mešanico elektronskih ritmov in narodnih viž, ki je zajela celotno nekdanjo Jugo. Kakšna je vaša definicija turbofolka?

Nekritična uporaba tehnologije. To je turbofolk. Tutsiji in Hutujci se v Ruandi bojujejo že celo večnost, toda šele z avtomatskim orožjem so se začeli iztrebljati. Uporaba avtomatskih pušk je turbofolk. In ni isto, če ima jedrsko energijo Švica ali pa Severna Koreja, ker bo Švica z njo zgradila predor za preučevanje delcev atoma, Severna Koreja pa bo naredila bombo. To je turbofolk. Turbofolk ni pevka v šoferskem bifeju na ibarski magistrali. Turbofolk nastane, ko jo vzameš, ji najameš stilista, jo postaviš v prime time na televizijo, ji postaviš ozvočenje z 200.000 vati, jo daš na devet metrov visok oder in ji organiziraš koncert pred 100.000 ljudmi. To je turbofolk.

Proizvodnja plastenk je turbofolk. Kaj je bilo narobe z vračanjem steklenic v sedemdesetih letih? Nič! Najbolj normalna stvar. Odneseš pet praznih steklenic piva in prineseš nazaj polne. Odneseš mleko, vrneš steklenico. V čem je bil problem? Plastična flaša je turbofolk. Turbofolk je, ko predsednik Francije ne more doživeti orgazma, če v tem času letala njegove francoske armade ne bombardirajo države v bližini. Da bi se počutil močnega, mora rušiti. In turbofolk je, ko si ruski magnat zgradi 300 metrov dolgo jahto, tako veliko, da ne more z njo v pristanišče. Citiral bi Putina: bogataš, ki misli samo na svojo rit in na svoj dobiček, ne misli pa na mater Rusijo, je ščurek in ne človek.

Kritični ste do novih tehnologij in veliko pozornosti namenjate okoljevarstvenim temam, to pa omogočajo sodobne tehnologije.

Pred leti sem napisal nekaj pesmi na to temo in sprožil ekomanijo. Ko mi je uspelo, sem se umaknil. Zdaj me bolj zanima energetska učinkovitost. Če namesto za 15 tisoč evrov lahko pridobite energijo za tisoč evrov, ste ogromno privarčevali. Pravi moški pač mora misliti na denar.

Sicer pa je najpomembnejši stavek v tem stoletju izgovoril Slavoj Žižek, ki je nedavno v New Yorku dejal, da je treba demokracijo in kapitalizem ločiti drugega od drugega. Podpišem in dodajam: v SFRJ smo si želeli demokracijo, vsilili pa so nam kapitalizem. Lahko bi ostali socialistični in imeli demokracijo, toda dobili smo le kapitalizem. Kapitalizem pa je slab, je državni sovražnik št. 1. Kapitalizem je pošast, kupuje politike, ki so marionete velikega kapitala.

Na naslovnici vašega zadnjega albuma je Meštrovićev spomenik osvoboditeljem Beograda ob koncu 1. svetovne vojne. Kakšno sporočilo nosi?

Ko je Meštrović napravil spomenik, mu ga mestni očetje niso dovolili postaviti v središču mesta, ker upodablja golega človeka. V bran so ga vzeli beograjski intelektualci in umetniki. Spomenik so nato vendarle postavili na Kalemegdanu ... Vsaka vojna poteka s tistim orožjem, s katerim se služi denar. Z meči so se vojskovali, ko so kmetje s srpi želi žito. Ko so v Angliji izumili tekoči trak, so napravili tudi mitraljez maksim, stroj za množično ubijanje. Ko so izumili telefon in globalne komunikacije, so izumili atomsko bombo za globalno vojno. Z računalnikom, zadnjim večjim izumom, pa se danes zasluži 70 odstotkov vsega denarja na svetu. Zato tudi vojne potekajo prek računalnikov. To je vojna z informacijami. Šovbiznis ima prav tako opraviti z informacijami. Zato sem dal osvoboditelju Beograda namesto meča v roke kitaro, svojo kitaro brez prečk, ki jo igram na koncertih. To je moje umetniško sporočilo: informacije so orožje, entertainment je orožje, spremeniti pa ga moramo v edutainment, spoj izobraževanja in zabave.