Mateja Vraničar: „Na realnih tleh“

„Katerokoli dajatev bomo povišali zaradi varovanja okolja, vedno bo kdo prizadet in se bodo pojavljala nasprotovanja. Zato se je treba teh ukrepov lotevati premišljeno.“

Zelena davčna reforma pomeni podražitev ravnanj in proizvodov, ki so okolju škodljivi, hkrati znižanje obdavčitve dela, pri čemer naj bi bili ukrepi vsaj na dolgi rok javnofinančno nevtralni. Takšno reformo davčnega sistema spodbujata tako Evropska unija kot OECD, vlada pa je o njej resno začela razmišljati v začetku lanskega leta. Takrat je z namenom preučitve možnosti za zeleno davčno reformo nastala medresorska delovna skupina. Mateja Vraničar je njen vodja. Vlada je po njenih besedah pričakovala, da bi že do letos lahko pripravili konkretna izhodišča za zmanjšanje obremenitve dela ob hkratnem povečanju okoljskih davkov, vendar se je izkazalo, da je to praktično nemogoče.

Zakaj trenutno, kot ugotavljate v poročilu vaše medresorske skupine, ni možnosti za znatno povečanje okoljskih davkov?

Če pogledamo slovenske obremenitve z davki, ki jih po klasifikaciji OECD imenujemo okoljski davki, vidimo, da so te že zdaj precejšnje. Trošarine, taksa na CO2, obremenitev motornih vozil z dajatvami, ki se plačajo ob prvi registraciji, in letnimi dajatvami ... Značilnost zelenih davčnih reform je, da se hkrati ob uvedbi okoljskih dajatev znižajo druge obremenitve, praviloma obremenitev dela. V trenutnih razmerah, ko okoljski davki zmanjšujejo konkurenčno sposobnost gospodarstva države, ki take davke uvede, ocenjujemo, da povečanje teh dajatev ni možno. Dodatni prilivi iz okoljskih dajatev bodo možni šele leta 2013, ko bo povsem zaživela evropska shema trgovanja z emisijskimi kuponi za CO2. Šele takrat se bo odprl prostor za razmišljanje o morebitnem znižanju drugih obdavčitev.

Katerih?

Če se ozremo po drugih državah, vidimo, da gre največkrat za posege na področje dohodnine. Okoljski davki so, poleg tega, da na kratek rok zmanjšujejo konkurenčnost gospodarstva, z vidika posameznika regresivni. To pomeni, da jih močneje občutijo ljudje z nižjimi dohodki. Ravno zato, da se zmanjša učinek regresivnosti okoljskih davkov, se vlade običajno odločijo, da ob uvedbi nove okoljske dajatve znižajo davčno obremenitev dela, torej dohodnino. To storijo na dva načina - ali povečajo splošno olajšavo ali pa znižajo dohodninske stopnje za davčne zavezance z najnižjimi dohodki.

Od leta 2013 naj bi se z dražbami emisijskih kuponov v proračun nateklo približno 100 milijonov evrov na leto. Takrat bi torej že lahko razmislili o posegih v dohodnino?

Da. V okviru medresorske skupine smo sicer razmišljali tudi o znižanju prispevnih stopenj za prispevke za socialno varnost, vendar tu nastane problem načina financiranja pokojninske in zdravstvene blagajne. Če primanjkljaj v pokojninski blagajni iz pobranih prispevkov še lahko pokrijemo s transferjem iz državnega proračuna, pa je zdravstvena blagajna odvisna praktično zgolj od prispevkov. Zato je težko prihodke od trgovanja z emisijskimi kuponi, ki pa bodo prihodki državnega proračuna, usmeriti v eno ali drugo blagajno. Znižanje obremenitve dela se nam zato zdi primerneje urediti drugače.

V Evropski uniji smo dejansko na tretjem mestu po višini okoljskih davkov in dajatev glede na delež v BDP-ju. Če pogledamo natančen razrez teh davkov, vidimo, da smo po davkih na energijo celo na prvem mestu v EU, pri davkih na transport, onesnaževanje in rabo naravnih virov pa smo precej niže. Ali obstaja kaj manevrskega prostora za povečanje davkov v teh kategorijah?

Verjetno da. Davki na transport so predvsem trošarine. In trošarine prilagajamo glede na gibanje cen naftnih derivatov na svetovnem trgu. V času, ko smo pripravljali to gradivo, smo imeli razmeroma nizke trošarine, sicer nekoliko nad minimalnimi, še vedno pa nižje, kot smo jih imeli lani. Zdaj so se trošarine spet nekoliko povišale in nekaj manevrskega prostora mogoče tu dejansko obstaja, vendar razmeroma malo.

Na področju davkov na onesnaževanje okolja in rabo naravnih virov pa je zadeva prvenstveno v pristojnosti ministrstva za okolje in prostor. Na finančnem ministrstvu smo si v preteklih letih prizadevali, da bi se taksa na CO2 glede na zdajšnjo višino precej povišala, vendar so na okoljskem ministrstvu ocenili, da bi bilo povečanje te dajatve možno samo ob hkratni vzpostavitvi nagrajevanja tistih subjektov, ki bi zmanjševali emisije. Pričakujem, da bodo najkasneje v začetku prihodnjega leta uveljavili tako shemo. Kar se tiče ostalih dajatev za obremenjevanje okolja, pa se strinjam z vami, da so bolj simbolne. Tukaj bi bilo dejansko primerno spodbuditi ministrstvo za okolje, da preveri primernost njihovega povišanja. Seveda pa tudi tukaj lahko naletimo na problem zmanjšane konkurenčnosti v primerjavi z drugimi državami, zato je treba biti previden.

Eden od možnih načinov povečanja razpoložljivega denarja v proračunu je tudi ukinitev okolju škodljivih subvencij, ki jih izplačuje država. Koliko denarja trenutno država porabi za take subvencije?

V tem trenutku je to težko reči. Okoljsko ministrstvo je naročilo posebno raziskavo o okolju škodljivih subvencijah, zato bi morda oni znali bolje odgovoriti na to vprašanje. Definitivno pa je treba biti pozoren na to, da spodbujanja do okolja prijaznega ravnanja ne izničujemo s subvencioniranjem okolju škodljivih praks.

Ena bolj očitnih okolju škodljivih olajšav je vračanje dela trošarin avtoprevoznikom. Kolikšne dohodke državni proračun izgubi zaradi tega?

Lani smo na ta račun izgubili približno 40 milijonov evrov. V tem primeru gre sicer za enega od tistih elementov, kjer moramo zelo natančno tehtati med konkurenčnostjo slovenskega gospodarstva in dodatnim obremenjevanjem okolju škodljivega ravnanja.

Bi lahko morebitno državno poroštvo za gradnjo TEŠ 6 opredelili kot nekakšno državno subvencijo, ker bi omogočilo najem ugodnega bančnega posojila?

V tem primeru bi bilo bolje, da govorimo o državni pomoči, ne o subvenciji, saj ne gre za denarno izplačilo iz proračuna. Sicer pa je bil zakon o poroštvu zastavljen tako, da samo poroštvo ne bi predstavljalo državne pomoči. Poroštvo bi TEŠ morala tudi plačati, zato tega ni mogoče šteti za državno pomoč.

Čeprav bi država pomagala pri najemu ugodnejšega posojila, kot bi ga dobili brez poroštva?

Da. To posojilo daje pod ugodnejšimi pogoji Evropska investicijska banka. Državno poroštvo je v tem primeru zahtevano zaradi obsega posojila, ne zaradi tega, ker je posojilo najeto pri EIB. Če bi bil kredit nižji, tudi državno poroštvo ne bi bilo potrebno. Glede na pravila, ki obstajajo o dovoljevanju državnih pomoči, pa velja, da če se za to poroštvo zagotovi cena, ki je tržno primerljiva, se to ne šteje za državno pomoč. Z vidika okolja pa bi morali projekt presojati po tem, ali bo prinesel manjšo obremenitev okolja glede na obstoječe stanje.

Zakaj odlašate z uvedbo dajatve na CO2 pri pogonskih gorivih? Predvideno je bilo, da bo začela veljati prvega novembra, pa ste jo prestavili na prihodnje leto.

Spet gre za presojo, kje je prava meja med uravnoteženostjo skrbi za konkurenčnost gospodarstva in skrbjo za okolje. Pričakovali smo, da bo pristojno ministrstvo hkrati z uvedbo CO2 takse na pogonska goriva pripravilo shemo pomoči slovenskim avtoprevoznikom za subvencioniranje nakupa do okolja prijaznejših vozil. Glede na skrčene proračunske možnosti pa v letošnjem letu tega ni bilo mogoče zagotoviti, zato smo v vladi ocenili, da bi uvedba dajatve na CO2 brez dodatne protiuteži pomenila hud poseg v konkurenčnost slovenskih avtoprevoznikov in da tak ukrep ne bi bil primeren.

Bi izpostavili še kakšno okolju škodljivo subvencijo, o katere ukinitvi bi bilo treba razmisliti?

Zagotovo bi bilo treba premisliti o smiselnosti uporabe nižje stopnje DDV-ja na nekatere kemične pripravke, predvsem v kmetijstvu. Tu imam v mislih pesticide, umetna gnojila ...

Kmetje bodo vse prej kot navdušeni.

Katerokoli dajatev bomo povišali zaradi varovanja okolja, vedno bo kdo prizadet in se bodo pojavljala nasprotovanja. Zato se je treba teh ukrepov lotevati premišljeno, z ustreznimi prehodnimi obdobji in ponujanjem ustreznih alternativ.

V poročilu medresorske skupine zelo poudarjate, da je ob izvedbi zelene davčne reforme nujno zagotoviti stabilen vir javnofinančnih prihodkov. Kako to zagotoviti z okoljskimi davki, pri katerih je tako v interesu države kot skrbnice okolja kot v interesu tistih, ki davke plačujejo, da bi bilo davčnih prilivov iz tega naslova čim manj?

Kakorkoli obrnete, se emisijam CO2 tudi v prihodnje ne bomo mogli povsem izogniti. Po letu 2013 bomo prešli na sistem, v katerem bo za praktično vsak izpust treba kupiti emisijske kupone. Pričakovati je, da bodo prilivi sprva zelo visoki, nato se bodo zaradi izboljšanja tehnologij znižali in se na koncu ustalili na določeni ravni. Zato je treba računati na to dolgoročno nekoliko nižjo raven prihodkov iz okoljskih dajatev, ne pa na to, ki ji bomo priča v začetnem obdobju po uvedbi.

ajnc" data-c-date="2. 12. 2011" data-m-url="/arhiv/201148/" data-m-number="48" data-c-kwd="/?kw=14|Intervju">