Besni fantje (udarijo znova)

Šolska učilnica in šest dijakov. Premetavanje stolov in miz, sočne kletvice v vsakem drugem stavku, pljuvanje, pretepanje in nazadnje - pretep do smrti. Nasilje kot posledica nemoči. V teh podobah je gledališko delo britanskega dramatika Nigla Williamsa Razredni sovražnik leta 1982 na oder Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) postavil režiser Vito Taufer. Za gledalce in kritike je bila predstava emancipatorno dejanje. V njeni naturalistični surovosti, v brezkompromisnosti, v „razfukavanju stolov“ in v „besnih fantih“ so videli krik po svobodi in izražanje individualnosti.

Na gostovanjih po Jugoslaviji je Tauferjev Razredni sovražnik dobival nagrade in priznanja. V Zagrebu pa si je predstavo ogledal golobradi mladenič, ki je bolj po naključju prišel v gledališče, in odprl se mu je nov svet. „Takrat se mi je prvič zazdelo, da lahko teater s svojimi sporočili in z neposrednostjo vpliva na vsakodnevno življenje,“ pravi danes Borut Šeparović, literarni komparativist in filozof, ki je s projekti gledališke skupine Montažstroj že skoraj tri desetletja angažiran na hrvaški gledališki sceni. In po skoraj 30 letih se je vrnil k delu, ki se ga je takrat dotaknilo - k Razrednemu sovražniku. Uspelo mu je, kar si je zmeraj želel, narediti predstavo v SMG-ju, z igralci tega gledališča.

Na vaji z ansamblom je bilo opaziti, da režiser čuti spoštovanje do izvirne Tauferjeve zamisli tega gledališkega komada, vendar ne toliko, da si ne bi postavil svojih pričakovanj za predstavo, ki je začrtala njegovo življenjsko pot. Njegova predstava Razrednega sovražnika je premišljeno in dovršeno dramaturško koncipirana. Režiser je iz izvirne Tauferjeve predstave izločil le zanj pomembne pasuse, le tiste, ki jih je lahko aktualiziral za sodobne izzive slovenske in občečloveške družbe. Korak za korakom, a neopazno razbija „četrto steno“ v gledališču, nevidno zaveso med igralci in občinstvom, da lahko na koncu igralci planejo med občinstvo in ga „bombardirajo“ z vprašanji o možnosti družbenih sprememb. Drugi, implicitnejši dramaturški lok zadeva igralce, ki so nastopili v Tauferjevi predstavi, kajti prek njih režiser tematizira potenco teatra kot nosilca revolucionarnih sprememb. Zato v drugem delu predstave poslušamo dialoge med igralci prvotne zasedbe. Šeparović je med pripravami govoril z vsemi igralci iz Tauferjeve postavitve Razrednega sovražnika in njihove odgovore dramatiziral v dialogu. Skoznje se bistrijo njihova stališča do „boskurjev“ (slabšalni izraz za prvo generacijo priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, op. a.) in „čefurjev“, do današnjega delavskega razreda, do apatičnosti mladih, revolucije itd. „Na dan so prišle njihove frustracije, hkrati pa dialogi v predstavi kažejo, da je Tauferjevo gledališko delo že leta 1982 anticipiralo nekatere kasnejše dogodke,“ pravi Šeparović, ki skozi te dialoge in s predstavo nasploh kaže ogledalo slovenski družbi z njenimi predsodki, strahovi in zaplankanostjo.

Osrednji lik in povezovalna osebnost predstave je Buto. Za tankočutnega opazovalca družbenih razmer in človeške duše, kar režiser mora biti, je vznemirljivo Butovo spoznanje: „Jaz pa se ves cajt sprašujem in tolčem in nikamor ne pridem.“ Je čudno ustvarjen lik, ki pa izraža duha današnje družbe. Buto je filozofski konstrukt, ki ni artikuliran, kajti artikulira se lahko le v nasilju. Je metafora za sedanje družbene napetosti. Je on iracionalno nasilje, ki smo mu bili priča nedavno, med neredi v Londonu? Je del Anonymusa, mreže vse bolj organiziranih ’jeznih’ in podpornikov revolucije 15. oktobra? Ali ni morda Buto neka varianta Breivika? Ali bi morali biti mi sami Baader-Meinhof? Nas poziva k revoluciji? Je res čas za revolucijo? Živimo res tako slabo? Mora biti revolucija krvava? Vse to so vprašanja, ki jih režiser polaga v usta igralcem.

Povsem gotovih odgovorov na ta vprašanja predstava ne daje, kajti (razrednega) sovražnika danes ni mogoče zlahka identificirati, niti se ni mogoče odločiti za točno določeno obliko boja proti njemu. Je pa Šeparovićev Razredni sovražnik poziv ljudem, naj vstanejo iz dremeža, v katerem živijo, in klic k razsodnosti, da ne bi ravnali kot Buto, ki vidi problem, ga čuti, toda v samoobrambi pred lastno nemočjo pride le do tega, da do smrti pretepe najboljšega prijatelja.

Gledališka predstava:
Razredni sovražnik
Režiser:     Borut Šeparović
Kraj:     Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Premiera:     8. decembra 2011