Jagnje in koala

Že pred časom smo ob odlično obiskanih ljubljanskih koncertih Trickyja in zasedbe Massive Attack ugotavljali, da je britanska downtempo glasba iz devetdesetih v Podalpju očitno pustila močan pečat. To se je še enkrat potrdilo minuli teden, ko je ljubljanski Kino Šiška obiskal dvojec Lamb in ponovno zmobiliziral številno občinstvo.

Producent Andy Barlow in pevka Lou Rhodes sicer nikoli nista dosegla popularnosti svojih bristolskih kolegov. Leta 2004 sta za pet let celo prekinila skupno pot in se ponovno združila pred dvema letoma, a kljub temu ne puščata dvoma, da njuna glasba na plesnih chartih konec devetdesetih ni pristala le po zaslugi takratnih trendovskih smernic.

Zdi se celo, da današnja publika pogreša čase, ko sta glasbeno ponudbo krojili izvirnost in drugačnost, ne pa uniformiranost, ki jo v zadnjem desetletju narekuje glasbena industrija. Lamb s svojim izrazom, ki se deloma močno opira na dediščino podtalnih plesnih muzik, na prvi posluh sicer ponuja nekoliko zahtevnejše vsebine, toda glasen odziv napolnjene dvorane je dal vedeti, da to za priljubljenost ni nobena ovira.

Po napovedih je Lamb tokrat predstavljal predvsem svojo svežo ploščo 5, s katero se produkcijsko vrača k svojim začetkom. Skladbe so ponovno preprostejše, intuitivne, navdih po novem črpajo tudi v aktualnih, atmosferičnih postdubstepovskih muzikah, kljub temu pa jih še vedno zaznamuje tudi prepoznavna, mojstrsko ukrojena in na dolgi rok obstojna pop estetika.

No, koncertna različica je pokazala, da Barlow ne skriva tudi svojih klubskih korenin, saj je skladbe s sprotnim intenzivnim ukrivljanjem prepoznavnih sekvenc nadgrajeval v udarnejšo in bolj dinamično podobo. In čeprav ga je priložnostno zaneslo v vrtoglavo, celo hrupno pretiravanje, Rhodesove to ni zmedlo, saj je bila s svojim opojnim glasom ves čas njegov umirjeni kontrast. Tudi zato je bilo Barlowovo pogosto pozivanje občinstva k poskakovanju povsem nepotrebno. Čeprav njuna glasba ne skriva plesnih apetitov, tempo vendarle narekujeta hipnotičnost in pop senzibilnost, ki bolj kot k plesu pozivata v zamaknjeno pozibavanje. Iz te zamaknjenosti publike ni uspelo prebuditi niti energičnemu basistu Jonu Thornu, hkrati pa to še zdaleč ne pomeni, da smo bili obiskovalci uspavani. Dobrega odziva so bile deležne tako nove skladbe kot tudi starejše uspešnice, ob tej priložnosti zapakirane v svežo in bolj dinamično podobo.

Korekten nastop, v katerem je Rhodesova zven slovenske besede hvala primerjala z „avstralskim medvedkom“ koalo, je minil po pričakovanjih, za njegov vrhunec pa je poskrbela v epske razsežnosti mojstrsko raztegnjena odlična skladba Trans Fatty Acid. Motiva za ponovno združitev Lamb tako ne kaže iskati v obiranju sadov pretekle slave, pač pa v iskreni želji po novem ustvarjanju in koncertiranju. Obenem pa smo se ponovno lahko prepričali tudi o tem, da britanske downtempo glasbe nikakor še ne kaže odpisati.