Marko Mandić, gledališki in filmski igralec

V trilogiji soloperformansov Ekstrakt Mandić, Viva Mandić in Mandićstroj, zadnjem delu, ki je poleti nastal v režiji Bojana Jablanovca v produkciji neodvisnega gledališča Via Negativa (od decembra bo predstava na ogled v Mali Drami), Marko Mandić, igralec ljubljanske Drame, tematizira naravo igralskega poklica. Ponuja premislek o „bistvu“ igralca onkraj vlog in oblačil, ki si jih nadene v predstavah. Občinstvu postavi na ogled igralca samega, „stroj za proizvodnjo emocij“. Neizprosno razgali vse osebne in poklicne izzive, včasih tudi travme, s katerimi imajo opraviti igralci, ko morajo - vsak dan znova - s svojimi upodobitvami dramskih junakov pričarati gledalcem različna razpoloženja in se spuščati po čustvenih rollercoasterjih. Igralci ne morejo „sleči“ kože svojih nekdanjih vlog. Koščki preteklih „življenj“ iz predstav ostajajo in živijo v njih, prisotni so tudi v njihovih prihodnjih vlogah in njihovem zasebnem življenju. Zato je trilogija pravzaprav krik igralca, tudi Mandića, na odru navadno „prezrtega“, čeprav je on tisti, ki se ponuja na pladnju, „samega sebe muči, se sili v različne skrajnosti, v umetniško shizofrene situacije“, kot pravi.

Zato je trilogija zgodba o igralcu. V njenem prvem delu Mandić meri s samozadovoljevanjem na odru moč in potenco igralca, v drugem dobesedno spije kozarec znoja (umetniškega življenja), ki ga je v dobri uri njegovo telo spustilo v plastični ovoj, v tretjem delu pa upodobi izseke 37 vlog, ki jih je odigral v minulih 15 letih. Vse to zato, da bi si odgovoril na vprašanja, ki si jih igralec vedno znova postavlja: zakaj vse to počenjam? Komu je vse to namenjeno? Čemu pravzaprav služim? Odgovori „zase, meni, sebi“ ga ne prepričajo. So površni, preveč plehki, a vse kaže, da boljših ni. Ostaja pa nenehno igralčevo iskanje najboljše izrazne poti. Zanj je pomemben vsak premik na odru, gib roke, vsak izgovorjeni zlog, intonacija in zven besed. To iskanje je tisto, kar igralca žene naprej. „Kalupi pričakovanja so izoblikovani in delujejo. Razjebati vse te ustaljene stvari in začeti znova pa je prekleto težko,“ pravi Mandić, ki je sicer znan po brezkompromisnem iskanju v gledališču. Njegovo iskanje vznemirja gledališko in širšo skupnost; ta ga zmerja in hvali. Je ekshibicionist, narcis, norec, intelektualec, žival, egoist in perfekcionist - vse to mu nalepijo. In, resnici na ljubo, vse to tudi je.

Mandić se zaveda svojega statusa v slovenskem gledališču, potrjujejo pa ga tudi priznanja. Je dobitnik pomembnih gledaliških nagrad: leta 2002 je prejel nagrado Sklada Staneta Severja, štirikrat Borštnikovo nagrado za igro, letos poleti pa za vlogo v predstavi Ma & Al v režiji Ivice Buljana na splitskem poletnem festivalu nagrado judita. Leta 2007 je bil na Berlinalu izbran za „shooting star“ (vzhajajočo zvezdo). Nagrade in priznanja potrjujejo izjemnost njegovih konkretnih vlog, podatki o številu predstav, v katerih nastopa, pa govorijo o njegovi igralski kondiciji. Marko Mandić je v 15 letih na slovenskih odrih odigral 58 različnih vlog, veliko glavnih, kar je samo po sebi priznanje za 37-letnega igralca. Med njegovimi filmskimi vlogami, več kot deset jih je bilo, omenimo tiste v filmih Barabe v režiji Mirana Zupaniča, Pokrajina št. 2 Vinka Möderndorferja, L... kot ljubezen Janje Glogovac. V poklicno gledališko areno je pred 15 leti vstopil suvereno. Žirija je leta 2009 ob nagradi Prešernovega sklada zapisala, da se je pojavil kot svetal žarek, nabit z energijo in mladostno, skoraj še otroško čustvenostjo, ki je pretresla avditorij: „Čista duša, ki se odpira v svet, da bi s svojo zgodbo segla do vsakega gledalca.“

Toda Marko Mandić v mladosti ni sanjal samo o igralskem poklicu. Navduševal se je nad arhitekturo in notranjim oblikovanjem. Za njegovo rojstvo je zaslužen Vegrad, kjer je bil oče inženir tehnologije, mama pa gradbena tehnica. „Če ne bi bilo Vegrada, se ne bi nikoli spoznala. Mama, Dobrnčanka, je v šestdesetih letih delala na gradbišču Julino Brdo v Beogradu, z očetom, ki je po rodu Srb iz vasi Vilovi pri Novi Varoši, južno od tedanjega Titovega Užica, pa ju je seznanila prijateljica, dobila sta se na borovničevem soku in leto 1968 je naredilo svoje,“ pripoveduje Marko, sicer ponosen na svoj priimek s polstrešico. „Zdi se mi, da po letu 1991 kar naenkrat nikogar več niso pisali z mehkim ć, kot da se je v medije zalezla neka paranoja, ki pa se je sčasoma preobrazila v svojevrsten šlamperaj. Občasno še vedno odzvanja. Vsaj na javnih državnih prireditvah, ki jih prenaša televizija, bi se lahko dosledneje trudili.“ Se pa nasmeji ob ugotovitvi, da sta z ženo, Pio Zemljič, igralko SLG Celje, sinovoma dala stari slovenski imeni: France in Voranc.

Na velenjski gimnaziji je bil Marko med pobudniki Gimnazijade, odmevnega kulturniškega srečanja slovenskih gimnazij. Sam zase pravi, da si je tam pridobil tudi nekaj organizacijskih veščin in zavest o samoiniciativnosti, kar mu je kasneje prišlo zelo prav. Posebej še leta 1996, ko sta se z igralskim kolegom Urošem Fürstom tik pred diplomo na AGRFT odločila za odhod v New York na Inštitut Leeja Strasberga. „Zdelo se nama je koristno razširiti obzorje in pridobiti nova znanja. V New Yorku sva želela opraviti intenzivni tečaj Strasbergove metode igranja (ki od igralca v bistvu zahteva, da se približa igranemu liku prek osebnih izkušenj, op. a.), nato pa se vrniti v Slovenijo, končati zadnji semester, diplomirati in se ’lansirati v višje sfere’.“ Za enoletni študij v New Yorku je bilo treba napraskati denar. S položnicami sta hodila od vrat do vrat podjetij in ustanov, ker pa tega denarja ni bilo dovolj, sta ob študiju še kelnarila. Ker sta se na inštitutu izkazala, so ju s posredovanjem znanega ameriškega dramatika Israela Horovitza oprostili šolnine za zadnji semester. Za Mandića, kot pravi ob spominih na tisti čas, je bil študij v New Yorku „nekakšna izčrpna revizija vsega, kar smo se naučili v Sloveniji. Pokazalo se je, da je naša akademija izredno dobra, predvsem zaradi širokega pristopa k igralstvu, ne pa oprijemanja ene in edino zveličavne metode.“

Mlada igralca sta že leta 1996, pred odhodom v New York, šokirala ljubljansko občinstvo s predstavo Indijc hoče u Bronx Israela Horovitza v režiji Mateje Koležnik. To je bila drzna, fizična, glasna in agresivna predstava, ki je s temi prvinami za dobro desetletje zaznamovala Mandićev igralski karakter. Njegova agresivnost na odru, tudi fizična, je njegov zaščitni znak. „Moje telo je mogoče včasih na meji histeričnega telesa, nervoznega. Tega se zavedam. Sicer pa tudi zasebno precej gestikuliram in se premikam. Nisem nirvana, ki bi počasi iz sebe spravljala misli, občutke in besede.“ Gibi telesa so zanj pomembni. Tudi zato, ker ima po njegovem zahodna civilizacija preveč shizofren odnos do telesa, saj ga vseskozi izrablja v propagande namene, povzdiguje ga z medijsko poplavo telesa, hkrati pa ga na vsakem koraku zatira in se ga sramuje. Tudi do golote nima nobenih zadržkov. V številnih predstavah na sebi ni obdržal obleke. Zanalašč je brezbrižen do varuhov morale. S sebi lastno mimiko in z gestikuliranjem v pogovoru opozarja, da „so zdaj na pohodu konservativne sile, ki bi goloto najraje ukinile. Golo telo je legitimna stvar in človek se ga ne sme sramovati ne v družini in ne zunaj nje. Ogromno človeških frustracij izvira prav iz odnosa do svojega telesa.“

„Kalupi pričakovanja so izoblikovani in delujejo. Razjebati vse te ustaljene stvari in začeti znova pa je prekleto težko.“

Mandić ima v predstavah rad igro plusa in minusa. Živcira ga gledališče, ki je le gledališče besede. Temu se upira in ga skuša preseči tudi v svoji dramski govorici, ki je pogosto zaznamovana s svojevrstno zaletavostjo in včasih eksplozijo besed. „Enostavno čutim, da po mirnem govorjenju moram malo zavpiti, zakričati, da bi se potem spet umiril. Tako pač čutim menjavanje ritmov in se pri tem, priznam, pogosto držim neke šablone, ki jo včasih uporabljam čisto podzavestno. Pomagam si tudi s povišanimi glasovi. Šablone se oprimem, se vanjo zatečem, ko se ne počutim čisto varno ali pa svobodno v izrekanju besedila. Ko sem malo zgubljen, zakričim, da se lahko spočijem ...“

Marko Mandić je zaposlen v Drami. Toda nove razvojne poti gledališča išče tudi s projekti v neinstitucionalnih gledališčih. In na tujih gledaliških odrih. Ko so ga leta 2007 na Berlinalu razglasili za „shooting star“, eno izmed vzhajajočih zvezd iz novih držav članic EU, je ostal takšen, kakršen je. Danes v šali pravi, da gre za nagrado „shoot the star“ (sestreli zvezdo), saj igralec nikdar ne ve, kaj mu bo priznanje prineslo v njegovem okolju. Zavist in sebičnost sta v tem okolju naravni „danosti“. Pa se ne obremenjuje s tem. Dela. V nemški TV-nadaljevanki Im Angesicht des Verbrechens (Pred obličjem zločina), ki je bila razglašena za najboljšo nemško nadaljevanko leta 2010, je skupaj s še osmimi igralci prejel nagrado za posebne dosežke v igranem TV-programu. Igral je Josko Bodrova, vodjo Brigade, majhne enote znotraj ruske ilegale. Govoril je nemško z močnim „ruskim“ naglasom. Pred snemanjem je moral preveriti, ali je sposoben v pristni ruščini povedati stavek ali dva. Preskusila ga je maskerka iz Drame, Rusinja, in mu svetovala, naj v Berlin sporoči, da lahko. Sicer pa, se zasmeje Mandić, v „igralstvu velja pravilo, da nikoli ne reci, da česa ne znaš, pa dobiš vlogo“. A ni zmeraj tako. Pred tremi leti se je potegoval za eno izmed vlog v filmu Pot nazaj avstralskega režiserja Petra Weira (Piknik pri Hanging Rocku, Gallipoli, Društvo mrtvih pesnikov). „Scenarij smo lahko prebrali le v loži izredno dragega hotela. Ob enem soku, tako drag je bil, sem se ves večer prebijal skozi varovani scenarij. Tudi avdicija je bila v tem hotelu. V nekem apartmaju. Lepo je šla skozi. Režiser je bil navdušen. ’It was a touching performance. Very impressive,’ mi je zagotavljal in se odločil za druge. No, nikoli ne veš, kaj ti odpre naslednja vrata ... Čakam, da me Lina Todd (agentka za iskanje igralcev, op.a) spet pokliče.“

Za zdaj ostaja Mandić na slovenskih odrskih deskah. Sodeloval bo sicer tudi v projektih na tujem, a doma ima še „kaj povedati“. Čeprav je član ansambla Drame, ne gleda zviška na ustvarjanje v „podeželskih“ gledališčih, kjer tudi lahko nastajajo fenomenalne predstave. „Na živce mi grejo superiorna pozicija elit in mnenja, da smo mi, ki smo v Drami, najboljši, drugo pa je vse kurac od ovce,“ pojasnjuje svoj odnos do razvrščanja gledališč na Slovenskem.

Solo performans:
MandićStroj
Režiser: Bojan Jablanovec
Kraj: SNG Drama
Predstave: 15., 17., 19., 21., 30. decembra