Visoka cena kolonizacije

Šestega novembra je minilo natanko sto let, odkar je Italija razglasila prevzem nadzora nad Tripolitanijo in Cirenajko, današnjima libijskima pokrajinama, ki sta takrat spadali k Otomanskemu cesarstvu. Italija, katere deli so se leta 1861 v enotno državo združili razmeroma pozno, od takrat je torej minilo šele 150 let, je prve težnje po libijskem ozemlju pokazala že na berlinskem kongresu leta 1878, kjer sta se Francija in Velika Britanija pogodili, da bo prva zasedla Tunizijo, druga pa Ciper. Potem je leta 1902 s Francijo podpisala tajni sporazum, s katerim so Francozi v zameno za zasedbo Maroka soglašali z italijansko zasedbo Tripolitanije, pokrajine, ki je pozneje dala ime današnjemu libijskemu glavnemu mestu, Tripolisu. Ko je marca 1911 vlada italijanskega premiera Giovannija Giolittija pri vladah nekaterih evropskih držav začela poizvedovati, kako se bodo odzvale na morebitno zasedbo, je zmotno mislila, da bo libijski pokrajini branilo le štiri tisoč otomanskih vojakov, poleg tega je bila prepričana, da ju bo zlahka zavzela, saj naj bi bili tamkajšnji prebivalci bolj naklonjeni italijanski kakor turški nadvladi. V Italiji se je vnela tudi žgoča razprava med desnico in levico, opozicijska socialistična stranka je vojni načeloma nasprotovala, še bolj ji je nasprotoval Benito Mussolini, takrat še levičar. Na ultimat, ki so ga Italijani Turkom postavili 26. septembra 1911, je otomanska oblast ob posredovanju Avstro-Ogrske odgovorila, da se strinja z nadzorom nad pokrajinama, vendar morata ti ostati v okviru Otomanskega cesarstva. Giolitti je temu 29. septembra 1911 napovedal vojno.

Italijanska Severna Afrika

Potem ko so si Francozi prisvojili Alžirijo, Tunizijo in Maroko, Britanci pa Egipt in Ciper, je Italija leta 1910 v Tripolitanijo poslala arheološko odpravo pod vodstvom grofa Sforze, ki pa za nalogo ni imela raziskave kamnin, temveč naj bi za potrebe vojaških operacij do potankosti kartografirala ozemlje. Čeprav so Libijci hitro spoznali pravi namen „raziskovalcev“ in celo pripravili kongres več krajevnih vodij klanov, Libija v času, ko je zahajajoče Otomansko cesarstvo iz nje odpoklicalo več uradnikov, ni bila kos italijanski premoči. Rim je Istanbulu v več opozorilnih pismih grozil, da bo moral v Libiji vojaško posredovati, saj naj bi italofobni Turki preganjali predstavnike italijanske manjšine. Čeprav so Turki evropske države zaprosili, naj posredujejo v pogajanjih med državama, so se te v pričakovanju, da se bodo po razpadu Otomanskega cesarstva polastile njegovih ozemelj, odločile v tem sporu ostati nevtralne.

Italijanska vojaška flota je vplula v libijske vode 30. septembra 1911 in Tripolis tri dni obstreljevala s topništvom, tako da je 4. oktobra padel. To je bila ena redkih italijanskih vojaških zmag v zgodovini. Vojska kralja Viktorja Emanuela III. pa se je v zgodovino zapisala tudi zato, ker je v napadih na libijske cilje prva na svetu uporabila letalstvo in cepeline. Kljub odporu, za katerega so se v imenu džihada odločili libijski voditelji, zlasti Omar Muktar, so Italijani do konca oktobra poleg Tripolisa in Bengazija zasedli še več libijskih mest in ponekod hladnokrvno pobili vse prebivalstvo. V vasi Al Manšija so v treh dneh usmrtili sedem tisoč ljudi, še dva tisoč so jih deportirali, prizanesli niso nikomur, ne ženskam, ki so jih posiljevali, ne otrokom in ne starcem. Italijanska javnost je obsojala surovost vojaščine v pravkar zavzetih krajih, v Londonu, Parizu in New Yorku je vse več ljudi demonstriralo proti italijanskemu klanju. A zasedba Libije je bila za vojsko obliž na rane, ki jih je povzročil poraz v Abesiniji. Ves čas trajanja zasedbe so hoteli Italijani svetu dopovedati, da so prišli s človekoljubnimi nameni, da bi opismenjevali neuko ljudstvo in varovali njegove interese. Kako pomembni so bili zanje interesi libijskega ljudstva, priča tale zapis tako imenovanega libijskega klavca, generala Rodolfa Grazianija v knjigi Proti Fezanu: „Italijani moramo svojo človekoljubno dolžnost izpolniti za vsako ceno. Libijsko ljudstvo je treba povsem podvreči italijanskemu kolonializmu ter navadam in zakonom Italije. Če Libijci v naših predlogih ne bodo prepoznali dobronamernosti, se bomo proti njim bojevali toliko časa, da bomo izbojevali mir, pa čeprav bi morali pokončati vse libijsko ljudstvo.“ Pri vseh zločinih je vojakom ob strani stala cerkev; italijanski škofje so blagoslavljali vojaške ladje pred izplutjem, iz cerkvenih zvonikov se je po pristaniških mestih razlegalo glasno zvonjenje, duhovniki so vojakom podarjali križce, ljudstvo je vsako vojaško zmago proslavljalo v cerkvah.

Vseeno pa italijanska zasedba Libije ni potekala brez odpora, pozive k džihadu je bilo slišati po vsem arabskem svetu, imami in islamski duhovniki so klicali k panislamizmu; prav v tistem času je iz potrebe po pomoči civilnemu prebivalstvu nastala človekoljubna organizacija Rdeči polmesec. Prvi samomorilski napadi prostovoljcev iz več muslimanskih držav na italijanske vojaške cilje so med vojaki zasejali strah. Tak strah, da je Italija prosila Rusijo, Francijo, Nemčijo in Avstro-Ogrsko, naj Otomane prisilijo k priznanju italijanske zasedbe in zapustitvi Libije. To so 3. oktobra 1912, po letu bojevanja, storili s podpisom ouchyjskega sporazuma blizu Lozane v Švici.

Italijani so kljub odporu in več sporazumom s krajevnimi voditelji libijskemu ljudstvu vladali med prvo svetovno vojno, med obema vojnama, odšli so šele januarja 1943. Tripolitaniji, ki ji je nekoč vladal Bizanc, od leta 1551 do 1912 pa je spadala k Otomanskemu cesarstvu, so leta 1918 oslabljeni zaradi prve svetovne vojne celo podelili položaj republike s parlamentom in z vlado, vendar le do leta 1922, da so si nekoliko opomogli. Ker so konjeniki odporniškega junaka Omarja Muktarja uspešno napadali sodobno italijansko vojaštvo, je Italija napela vse sile in ga 11. septembra 1931 pri skoraj 80 letih zajela ter ga po enournem sojenju pet dni pozneje javno usmrtila. Mussolini, ki je zasedbi Libije do leta 1914 nasprotoval, je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja rojake spodbujal, naj se tam množično naseljujejo. Leta 1939 jih je bilo že 120 tisoč, oblasti so s številnimi načrtnimi arheološkimi izkopavanji „dokazovale“ italijansko pravico do libijskih ozemelj, ker so jih nekoč že naseljevali Rimljani. Istega leta je Libija kot kolonija postala del celinske Kraljevine Italije, del tako imenovane Velike Italije (Grande Italia), vsi njeni prebivalci pa so samodejno dobili italijansko državljanstvo.

Zadnji italijanski vojak je libijsko ozemlje zapustil 25. januarja 1943, tridesetletna osvobodilna vojna je vzela pol milijona življenj, petino tedanjega libijskega prebivalstva. Tripolitanija je takrat, po Rommlovem padcu, prešla pod britansko upravo in šele leta 1951 postala pokrajina neodvisne Libije pod vodstvom kralja Idrisa, ki je imel v odporniškem gibanju pomembno vlogo.

Kravje kupčije

Italijansko-libijski odnosi po odhodu italijanske vojske seveda niso bili najboljši, nikoli pa se niso zares prekinili. Leta 1969 se je kralj Idris odpovedal prestolu v korist svojega sina, tega pa je po le enem dnevu vladanja z državnim udarom zrušil mladi polkovnik Moamer Gadafi in odpravil libijsko monarhijo. Eden prvih ukrepov novih oblasti je bila razlastitev več deset tisoč nekdanjih italijanskih kolonov. Ti so se zato začeli množično vračati v domovino. A že leta 1976 so se odnosi med državama otoplili, saj je libijska banka Lafico kupila deleže v Fiatu, državni vlagatelji so se začeli ozirati po italijanski industriji in celo nogometnem klubu Juventus. Res je, da je Gadafi, potem ko so ZDA leta 1986 iz zraka napadle Tripolis in Bengazi, proti Italiji izstrelil raketo, ki je končala v morju blizu otoka Lampedusa. Res pa naj bi bilo tudi, da Italija v času mednarodne osamitve Libije vanjo menda ni nikoli nehala izvažati svojega blaga, domnevno tudi orožja. Razmere so se precej izboljšale, potem ko je Silvio Berlusconi 30. avgusta 2008, na predvečer 39. obletnice Gadafijeve vladavine, z libijskim predsednikom v Bengaziju podpisal italijansko-libijski sporazum, ki je poleg sodelovanja na drugih področjih Italiji prižgal zeleno luč za prodajo orožarske opreme Libiji. Odkar je EU leta 2004 odpravila popolno prepoved uvoza orožja za Veliko islamsko džamahirijo, je Italija postala njen največji evropski dobavitelj: leta 2008 je vrednost pošiljk orožja znašala 93, naslednje leto pa že 112 milijonov evrov. In to čeprav evropski predpisi prepovedujejo izvoz orožja v države, ki ne spoštujejo človekovih pravic svojih državljanov. S tem sporazumom je Gadafi Berlusconija, ta pa svoje rojake prisilil, da bodo iz državnega proračuna v 25 letih plačali pet milijard evrov odškodnine za italijansko zasedbo Libije. Dvesto milijonov vsako leto! Italijani bodo tako plačali avtocesto od vzhoda do zahoda države, neskončno število stanovanj, libijskim študentom bodo zagotovili štipendije za študij v Italiji, žrtvam protipehotnih min, ki so jih njihovi predniki namestili v Libiji, bodo izplačali pokojnine. Iz teh sredstev naj bi plačevali tudi domnevno sporno skupno patruljiranje policijskih čolnov obeh držav pred libijskimi obalami, s katerim je nameraval Berlusconi omejiti priliv nezakonitih priseljencev na južne italijanske otoke Lampeduso in Pantellerio. Številne človekoljubne organizacije so prepričane, da je vračanje ubežnikov v Libijo v nasprotju z italijansko ustavo, še prav posebej zato, ker Libija ni podpisnica konvencije ZN o beguncih.

V Libiji je ta hip več kot sto italijanskih podjetij, ki se prerivajo za čim večji kos libijske obnovitvene pogače.

Če govorimo o nedavnih dogodkih v Libiji, je Italija morda posredno odgovorna za desetine ali stotine civilnih žrtev, padlih pod streli iz lahkega orožja, ki jih je libijskemu diktatorju prek Malte dobavila brez vsakega dokumenta. Iz evidenc predsedstva italijanskega sveta za izvoz oborožitve je razvidno, da leta 2009 ni bilo izdano nobeno dovoljenje za izvoz takšnega orožja, viri blizu podjetja Beretta in malteškega zunanjega ministrstva pa potrjujejo, da je nekaj takšnega orožja prek Malte prispelo v Libijo. Tudi poročilo EU o izvozu orožja potrjuje izdajo dovoljenj v vrednosti skoraj 80 milijonov evrov, to pa pomeni, da je neko italijansko podjetje orožje izvozilo brez dovoljenja, ali pa, da je neki italijanski organ izdal dovoljenje, o tem pa ni obvestil parlamenta, čeprav bi ga bil moral.

Dejstvo je, da je v Libiji ta hip več kot sto italijanskih podjetij, ki se prerivajo za čim večji kos libijske obnovitvene pogače. Dejstvo je tudi, da Italija ni hotela neposredno sodelovati v vojaškem posegu v Libiji, ker se je bala za prijateljske odnose s to državo, če poseg ne bi bil uspešen.