Jaša Zlobec

Sam bog ve, kdaj sva se z Jašo spoprijateljila. Je bil pač take vrste človek kot fino, na telesno temperaturo segreta voda, ki te počasi zaliva in potem, nasprotno od šoka, ki bi te doletel, če bi planil v vročo ali mrzlo, še sam ne veš, kdaj te je zalila že do grla. Nato sva se srečevala kot nekaj povsem samoumevnega kar povsod, saj je bil Jaša res povsod, kjer se je kaj dogajalo. Seveda, če je vsaj malo dišalo po kakšnem prevratništvu, od koncertov Buldožerjev in kasneje Pankrtov do slikarskih razstav v Equrni pa do dela v redakcijah Mladih potov, študentske Tribune, Problemov in Mladine do protestnih shodov in pisanja deklaracij, pa naj bo za odpravo smrtne kazni ali rešitev kosovskega vprašanja.

Skupaj sva izpraznila marsikateri kozarček na najrazličnejših literarnih nastopih ali pa tudi takole bolj privatno, zvečer ob zavzetih debatah za šankom kakšne takrat zloglasne ljubljanske gostilne. In skupaj sva ga biksala ob znameniti zasedbi ljubljanske filozofske fakultete, slavne predhodnice zdajšnje anemične kopije, ki je pravkar kot nedohranjena bleda rastlinica tiho ugasnila brez kakšnih posebnih posledic ali razmislekov. Ker sva bila pač različnih značajev, seveda v različnih vlogah; on je kot eden glavnih organizatorjev neprestano ves prepoten divjal s šopom počečkanih papirjev z enega sestanka na drugega in od enega govorniškega odra na drugega, jaz pa sem s svojim tudi že pokojnim prijateljem Feom spodaj v kleti pridobitniško lagodno prodajal sendviče. Enkrat v tistih časih, ko sem se malo pikro ponorčeval iz njegove revolucionarne zavzetosti, me je le srepo pogledal in pomenljivo namignil, da bom že naslednji hip dognal, da ni zgolj zavzet študentski funkcionarček, temveč neposredni nadaljevalec slavne jugoslovanske osvobodilne vojne in revolucije. Posegel je v naprsni žepek, izvlekel neko že precej zmahano fotografijo in mi jo podal z namigom, da sta s takrat globoko v svetniški sij pogreznjenim Titom, nedotakljivim dosmrtnim predsednikom, kar dobra prijatelja, da se mu je kar sam pričel vsiljevati in ga objemati. Na tisti fotografiji je bil neki ljubek fantek, ki rahlo osramočen stoji s šopkom cvetlic v rokah na ljubljanski železniški postaji, k njemu pa se sklanja široko nasmejani debelušni maršal Josip Broz in ga nežno boža in objema. Ha, to ni še nič, je pridal Feo, jaz sem skupaj s Titom že pil. Kaj sta pa pila, sva ga malce nejeverno vprašala. On je pil viski, jaz pa malinovec, nama je odvrnil. Kmalu se je izkazalo, da je bilo tudi to popolnoma res, kajti Fea so v osnovni šoli kot enega izmed piflarčkov določili, da mora sodelovati na sprejemu, ki ga je ta ljudski maršal priredil za šolajočo se otročad. Sam sem molčal, kajti z ničimer takim se nisem mogel pohvaliti, saj sem v tistih časih Tita videl le enkrat, pravzaprav ne njega, temveč samo neko belo rokavico, ki je mahala skozi okno limuzine, ko je vozila skozi z zastavicami vneto zamahujoči koridor pionirčkov.

Pravzaprav sem vse tole opisal malo malomarno in brez tistega pravega soka, želel sem le namigniti, da je bilo druženje z Jašo zaradi njegove prijazne duhovitosti vedno neizmerno zabavno in se nam zato kar ni dalo oditi domov, čeprav smo zategadelj čuli od žena, on seveda prav tako, tudi katero pikro. Dodati bi bilo treba le še, da če bi maršal takrat vedel, da tako prijazno objema fantka, ki bo kasneje zaradi svoje dejavnosti pridobil najobilnejšo mapo v arhivih tajne policije v Sloveniji, bi mu bržda raje dobro navil ušesa. Z duhovitostjo pa se je kasneje izkazal tudi pri naši Mladini s serijo kolumn, kjer je pod imenom Džuli Šviga vsak teden že prav z nečloveško doslednostjo bičal vse odstope od strogo komunistične ideologije ter s tem realsocializem spreobrnil v grotesko. Pri tem velja poudariti, da je bila prav rdeča Džuli eden od tistih tekstov, ki so pričeli preobračati naš tednik iz „uradnega informativnega glasila predsedstva republiške konference ZSMS“ v neko neodvisno in kritično revijo, ki je, pa če se s tem kdo strinja ali ne, imela kar zaslužno vlogo pri osamosvajanju. Je pa tudi veliko prevajal in si s tem celo prislužil naziv italijanskega viteza, ki sem mu ga nemalo zavidal, on pa me je z njim dobrodušno dražil. Pri vsej tej njegovi energiji, ki jo je razdelil na toliko različnih področij, so bili novinarji, ki so bili dolžni ob njegovi smrti pripraviti spominski zapis, malo zmedeni in so kar drug od drugega prepisovali „publicist, družbeni aktivist, revolucionar, pesnik, prevajalec, politik ...“, kar je sicer vse res, pa vendar ne zadene povsem njegovega bistva, saj je bil predvsem dober, duhovit in pošten človek z velikim občutkom za lepo in pravično. Sicer me je večkrat opozoril, da je zame „pugno proibito“, prepovedana pest torej. To so bili pred vojno v Italiji posebno mogočni in krepki ljudje, ki so se morali registrirati na žandarmeriji, kjer so dobili nekakšno izkaznico, ki jim je prepovedovala vsakršno pretepanje in jim pretila s posebno ostro kaznijo, če bi prepoved vendarle kršili. Včasih me je takole malo krepkeje, a prijateljsko treščil prek ramen in me zmerjal s piščancem, če sem kaj pisknil. Vendar si zdaj resnično želim, da bi bil še malo hujša „pugno proibito“ in bi res dobro premikastil tisto svojo bolezen.