Strategije iz papirja: Kakšna je prava industrijska politika?

»Industrijska politika mora biti usmerjena v tiste sektorje, ki so ta trenutek nosilni za razvoj in si s tem zaslužijo ustrezno podporo,« pravi odhajajoči minister za razvoj Mitja Gaspari. A kako opredeliti te sektorje, kateri sploh so in kakšna je ustrezna podpora? Alenka Avberšek, izvršna direktorica pri Gospodarski zbornici Slovenije, pojasnjuje, da je iz gradiva za razpravo o novi industrijski politiki, ki ga je minister predložil, že na prvi pogled mogoče ugotoviti, da je z njim želel pozvati k resnemu in realnemu razmisleku o tem, kam in kako usmeriti slovensko gospodarstvo.

To nikakor ne bi smelo veljati le za panoge ali podjetja, ki so zdaj nosilci razvoja in našteti v prilogi gradiva. Merila za izbor so bila preozka, v njih niso upoštevali sestave poslovnih sistemov in vloge predstavništev tujih podjetij, zato njihova nadpovprečna produktivnost ne kaže realne slike nosilcev razvoja slovenskega gospodarstva.

Industrijsko politiko je namreč treba razumeti v smislu, da nobeno gospodarstvo ne more brez konkurenčne industrije, da se s selitvijo te industrije v cenejše države zajeda v glavni cilj, povezan z družbeno blaginjo – v delovna mesta. Ne gre le za ozko pojmovanje predelovalne industrije, kot bi to nekateri želeli razumeti. Evropska komisija je članicam EU poslala okvir tako imenovane Integralne industrijske politike, ki poleg industrije vključuje še gradbeništvo, turizem, trgovino in vse storitvene dejavnosti, saj so te med seboj prepletene.

Da pa bi ugotovili, kako ukrepe usmerjati v posamezne panoge, je najprej treba narediti resno analizo razmer, primerjavo panog s panogami v primerljivih državah. Ugotoviti je treba njihove prednosti, pomanjkljivosti, priložnosti, še posebej neizkoriščene naravne danosti, ker lahko v sinergiji različnih ukrepov razvojne politike pomenijo prebojne inovacije in nove poslovne modele.

»Le tako je mogoče računati, da bodo strategije iz papirja tudi uresničene,« meni Alenka Avberšek.