Bodo Volili tudi tujci?

V francoskem senatu ima levica od letošnje jeseni prvič v peti republiki večino in pričakovati je bilo, da bo oživila nekatere razprave, ki jih je konservativna večina desetletja blokirala. Zakonski predlog, po katerem naj bi na lokalnih volitvah volili tudi tujci iz držav, ki niso članice EU, v Franciji pa bivajo vsaj deset let in plačujejo davke, ni novost. Prvi je tak zakon v kampanji leta 1981 obljubljal že François Mitterrand, edini levičarski predsednik po drugi svetovni vojni. Doslej so o njem razpravljali že vsaj desetkrat, celo Nicolas Sarkozy, ki ga zdaj ostro zavrača, mu je bil v letih od 1997 do 2001 naklonjen. A senat je zakon vztrajno zavračal. Zdaj ga je iz naftalina potegnila socialistična stranka (PS), katere kandidatu Françoisu Hollandu na predsedniških volitvah čez štiri mesece javnomnenjske raziskave napovedujejo zmago. Volilna pravica tujcev naj bi namreč ovirala vzpon skrajne desnice. Prav tako naj bi prispevala k učinkovitejši integraciji priseljencev, ker naj bi imeli tujci kot občinski svetniki, za podžupane in župane namreč ne bi mogli biti izvoljeni, več vpliva na priseljensko populacijo kot „avtohtoni“ Francozi. A v večinski Sarkozyjevi UMP volivce svarijo, da si poskuša PS s podelitvijo volilne pravice tujcem, povečini muslimanom, le povečati volilno bazo, ki naj bi jo obupno potrebovala.

Tujci, razen državljanov EU, v Franciji še nikoli - razen v ustavi iz leta 1793, ki ni nikoli začela veljati - niso imeli volilne pravice, vselej je bil pogoj zanjo francosko državljanstvo. Ker to načeloma lahko pridobi vsak, ki v državi zakonito prebiva vsaj pet let, zna francosko in ima zaposlitev, je desnica prepričana, da zakona ne potrebuje nihče. Arno Klarsfeld, razvpiti odvetnik judovskih korenin, predsednikov prijatelj in novi šef Urada za imigracijo in integracijo, je prepričan, da bi volilna pravica, zlasti pri magrebskih priseljencih, spodbudila vzpon islamskih fundamentalističnih strank, to pa naj bi le še okrepilo skrajno desnico Marine Le Pen. Te se populistična UMP upravičeno boji, zakaj bi sicer v njene vrtove precej opazno hodila nabirat ideje? Ker francoska država na leto podeli državljanstvo 100 tisoč tujcem, integraciji priseljencev pa nameni nekaj sto milijonov evrov, Klarsfeld meni, da ji ni treba zardevati pred očitki, da z integracijo v primerjavi s skandinavskimi državami zaostaja. 1,8 milijona zakonitih tujcev, zgolj domnevnih volivcev levice, ima namreč z veljavnim dovoljenjem za bivanje avtomatsko enako socialno varnost kot „domačini“. A levici ne gre v račun, da afriški priseljenec, ki je štirideset let plačeval davke v državni proračun in govori francosko, ne sme voliti, medtem pa sme prišlek iz Slovaške po mesecu dni bivanja, ne da bi razumel eno samo besedo, voliti na lokalnih volitvah. Prepričana je, da bi volilna pravica tujcev v državi, kjer je na področju integracije priseljencev toliko zamujenega, da je ozračje že skoraj vnetljivo, saj se kazalci privrženosti skrajni desnici že nagibajo k dvajsetim odstotkom, vsaj delno prispevala k umiritvi razmer.

Če maja in junija 2012 uspe socialistom, bodo tujci prvič volili občinske svetnike. Če ponovno zmaga Sarkozyjeva večina, bo zakonski predlog čakal na boljše čase. Javnomnenjske raziskave razkrivajo, da od 55 do 60 odstotkov Francozov podpira zamisel, da bi tujci volili svetnike in smeli biti izvoljeni. Pomenljivo je, da ji je najbolj naklonjen prav delavski razred, saj priseljence in njihove potomce edini zares pozna; z njimi dela, živi in deli vsakdanje skrbi. Politiki z njimi skoraj nimajo stika, zato tudi v polnopravnih državljanih, rojenih v Franciji, vidijo le najrazličnejše strahove.