Goran Vojnović

»Odpiranja družbe ni mogoče zaustaviti«

Goran Vojnović (1980), diplomant filmske in televizijske režije na AGRFT, se je leta 2008 z romanom Čefurji raus! prebil na slovensko literarno sceno. V svojem prvencu je širši javnosti jezikovno bogato ter vsebinsko zanimivo in zabavno predstavil življenje potomcev priseljencev iz nekdanjih republik skupne države. Letos je izdal drugo knjigo z naslovom Jugoslavija, moja dežela, v kateri predstavlja usode družin v času razpadanja SFRJ.

V povolilnem tednu smo dobili na spletni strani SDS »razmišljanje« neznanega avtorja o volivcih Zorana Jankovića: nepismeni, nevedni in v trenirkah na volišču. Kaj vam to kaže?

Kaže na enega izmed obrazov stranke SDS, ki se že v preteklosti ni omejila od skrajno desničarskih stališč. Nikoli se niso želeli odpovedati skrajnežem, čeprav so hoteli pokazati zmeren in demokratičen obraz. V SDS imajo sicer zelo široko paleto politikov in volivcev in nobenemu, tudi zelo skrajnemu, se nočejo odpovedati. Ne bom rekel, da so vsi v SDS nestrpni, zagotovo pa njihov odziv na volilne izide kaže na močno razočaranje. Težko se sprijaznijo z njim.

Kot odgovor na takšno ravnanje je bil v ponedeljek na Prešernovem trgu protest, ljudje so v znak solidarnosti oblekli trenirke. Je to gesta podpore?

To je bil protest zoper označevanje ljudi s trenirkarji, ki so tako neumni, da si morajo napisati na roko številko volilnega kandidata, ki ne razmišljajo s svojo glavo, se ne zmorejo odločiti na volišču o tem, komu bodo dali svoj glas. Ne vem, kam uvrščajo mene. To se mi zdi jedro problema. Raziskovalci javnega mnenja so na ponedeljkovi tiskovni konferenci ovrgli hipotezo, da so na volitvah odločali »trenirkarji«, saj so povolilne ankete potrdile nedeljski izid. Ni bilo torej fantomske množice, ki bi se pojavila na volišču. Tisti volivci, ki so prej izpolnjevali ankete, so si očitno premislili oziroma so se odločili v zadnjem trenutku. Te podatke so imeli tudi v SDS, zdaj pa manipulirajo z njimi. Kaj hočejo doseči s tem, ne vem. Upam le, da gre zgolj za užaljenost, ne pa za njihovo strategijo delovanja.

Pa ta strah pred priseljenci dejansko obstaja? Je Zoran Janković del te zgodbe?

Zoran Janković ima svojo zgodbo. Ne deklarira se za Srba, ne živi tega življenja. Je iz mešanega zakona, njegova mama je Slovenka in odraščal je v tipični slovenski družini. Tako se tudi obnaša. Res je, ne zanika svojih srbskih korenin, če ga pa kdo nasilno uvršča med Srbe, gre za nestrpnost. Res pa ne vem, zakaj se nekateri zatekajo k sejanju strahu pred prišleki iz nekdanjih južnih republik. Tokrat, ob volitvah, gre za panično iskanje razlogov za poraz. Namesto da bi se zazrli vase in iskali napake pri sebi, iščejo razloge drugje. To je nevarno početje. Zato ker nestrpnost do drugačnih in drugih v družbi obstaja in politika te nestrpnosti ne bi smela podžigati, ampak jo umirjati. SDS je nekaj časa dajala vtis, da si želi umirjati takšne strasti, zdaj pa je očitno ubrala drugačen pristop. V tej družbi obstaja krog skrajnih desničarjev z nestrpnimi stališči do drugih in drugačnih, zdaj pa se je njihov diskurz pojavil na uradni strani zmerno sredinsko desne stranke. Simptomatično.

Se vam zdi odziv v javnosti na takšno dejanje ustrezen?

Zelo dober, čeprav tudi pri tem ne smemo mimo nekaterih stališč, ki so na meji sovražnega govora. Je pa bilo zborovanje na Prešernovem trgu duhovito, ironično. Za nikogar žaljivo.

Sami ste se tudi kot pisatelj lotevali problematike priseljencev. V vaših delih je mogoče zaslediti njihov poziv po priznanju s strani večinskega naroda in tudi strah zaradi diskriminacije v družbi.

Največji problem pri dojemanju čefurjev, če uporabljava ta izraz, vsaj pri tistih, ki se jih bojijo, je podoba uniformirane množice 200, 300 ali 500 tisoč ljudi. To je zelo raznolika množica. Tako raznolika, da nanjo ni mogoče vplivati. Je množica, ki pripada vsem slojem naše družbe. Stopnja njihove integracije je različna. Odvisna je od izobrazbene ravni, finančnega stanja in od tega, od kod prihajajo. Lahko rečem, da je razlika med tistimi, ki prihajajo iz ruralnih okolij, in tistimi iz urbanih okolij, ki so po načinu življenja bližje nam, ki živimo v Ljubljani. Torej je že sama predpostavka, da gre za razmeroma enotno množico, napačna. Poleg tega imamo tri generacije, ki so prav tako različno prilagojene. Ljudje, ki prihajajo zdaj z juga, so večinoma izobraženi ali pa v Sloveniji študirajo.

»Že to, da je Janković – torej človek s priimkom na mehki ć – relativni zmagovalec na volitvah, pomeni velik premik.«

Bilo pa bi napak zanikati, da med njimi ni tudi občutka ogroženosti, pa čeprav je ta pogosto tudi namišljen. Na sistemski ravni večina ljudi nima težav oziroma vsaj ne takih, ki bi bili drugačni od težav večinskega naroda. Večji del teh ljudi se sooča s podobnimi težavami, kot se soočata Zvone Černač ali pa Milan Zver. So pa skupine, ki so dodatno ogrožene zaradi svojega izvora. Odgovornost države in politike je, da te stvari blaži, da se odziva na probleme in zaščiti ljudi, ki so drugačni. Občutek ogroženosti namreč ne prinaša težav samo tistim, ki so ogroženi, ampak lahko v nasprotnem učinku prinese težave vsem, saj lahko rodi nasilje, poraja odpor, odklon itd. Skratka zavira integracijo. Če hočemo zmanjšati takšne nevarnosti, moramo storiti vse, da se te skupine ne bodo počutile ogrožene.

Če na sistemski ravni ni diskriminacije, pa vendarle ne ravno prikrita diskriminacija teh ljudi obstaja.

Diskriminacija je problem, ki ga ni mogoče natančno opredeliti zgolj na podlagi etnične pripadnosti. Povrh tega jo je težko dokazati, saj gre pogosto tudi za podzavestno ravnanje. Dostikrat to podzavestno vpliva na odločitev, ali bo dobil službo nekdo, ki je na –ić, ali kdo drugi. S podobnimi problemi se soočajo v vseh družbah sveta s priseljenci, pri nas pa, ker smo majhna družbena skupnost, še toliko bolj. Povsod je nekakšna zadržanost do priseljencev. Če se zgodi Ambrus, ali to s trenirkami, je zelo preprosto definirati, za kaj gre. Ljudje pa se vsakodnevno soočajo z nečim, kar je zelo težko definirati, lahko samo slutiš, kaj je. Prikrite in podzavestne nestrpnosti je največ. Težko jo ujameš. Lahko jo pa zaznamo. To je zaznavno tudi v politiki SDS, v njenem odnosu do »izbrisanih«, Romov … Vedno so postavljali v ospredje finančne razloge, da nečesa ne bi uredili, v bistvu pa se je za tem skrivala nestrpnost. Redkokdaj – zapis o »trenirkarjih« na njihovi spletni strani pa je tak primer – lahko nedvomno rečemo, da so se razgalili v svoji nestrpnosti. Proti temu se lahko boriš na dolgi rok, s počasnim ozaveščanjem ljudi. In zdi se mi, da v slovenski družbi teče ta boj v pravi smeri. Boj proti zadrtežem pa je izgubljen. Teh, ki mislijo, da jim je 200.000 čefurjev ukradlo volitve in ugrabilo državo, verjetno ne bomo mogli nikoli prepričati o nasprotnem.

Je »čefurska« subkultura, če jo tako poimenujemo, protest proti socialni izključenosti ali zgolj (mladostniško) iskanje izrazne podobe?

Verjetno vključuje oboje, vendar gre bolj za subkulturo najstnikov in njihovega najstniškega izraza. V čefurski subkulturi, če pride do nje, ne srečamo le generacije priseljencev, ampak je v njej tudi vse več Slovencev, ki tako morda jezijo svoje starše ali okolje. Sicer pa je imidž čefurstva danes zelo lahko zavreči in preiti na nekaj drugega. Nekdo se rodi v to subkulturo, jo izbere ali pa ne. Zato se ta subkultura nenehno spreminja in postaja vse bolj način zabave, upora proti družbi, staršem, okolici. Tretja generacija verjetno ne bo hotela več, da bi jo določeval izvor njenih starih staršev z določeno glasbo, oblačenjem in govorom.

Šele v zadnjih letih smo dobili prereze krhanja vezi med ljudmi po razpadu Jugoslavije. Takšna je na primer zbirka esejev Aleša Debeljaka Balkanska brv.

Tako kot je med levico in desnico nerazčiščeno vprašanje povojnih pobojev in dediščine komunizma, tako tu ostajajo vprašanja izbrisanih, džamije, odnos s Hrvaško. Zato je knjiga Aleša Debeljaka zelo dobrodošla, saj poskuša odpirati prostor za to razpravo. Tako kot je fenomenalen film Otroci s Petrička odpiral neka druga vprašanja iz povojne zgodovine in zelo človeško, nepolitično in zelo humano prispeval k zapiranju tega žalostnega poglavja na pravi način. Tudi moja nova knjiga se loteva teh razmerij v »post-Jugoslaviji« z nove distance in s pogledom, ki omogoča na politični ravni zapreti to poglavje zgodovine. Na human način, z vsemi človeškimi dilemami in z izpraševanjem o položaju posameznika in neke generacije, ki se mora spopadati z zapuščino očetov in dedov.

Premiki v družbi torej so, očitno pa jim v Janševi SDS niso naklonjeni. Tako lahko sodimo po njihovih odzivih na kritike »povolilne analize« g. Majerja.

Ne, tega normalnega premikanja nočejo zaznati. Sicer pa že to, da je Janković – torej človek s priimkom na mehki ć – relativni zmagovalec na volitvah, pomeni velik premik, ki ga še pred desetletjem ni bilo mogoče pričakovati. Janša bo zelo težko zavrl procese odpiranja družbe in njene demokratizacije. Morda bo naredil korak nazaj in se legitimiral z mnenji na skrajni desnici, vendar procesa odpiranja družbe, tudi zaradi Evropske unije, ne more več zaustaviti.