Argumenti kot LEGO kocke

Za Voltaira so govorili, da si je dolgočasne bankete rad popestril tako, da je kakemu sogovorniku najprej z argumenti povsem sesul kako globoko zasidrano prepričanje. In ko mu je sogovornik skrušeno priznal, da se je motil, ga je Voltaire za hec z drugimi argumenti prepričal v natanko tisto, kar je sogovornik na začetku verjel. Mnogi razsvetljenci so nasploh radi sanjali, da bo žlahtna moč razuma kmalu dokončno pogozdila črno močvirje človeškega primitivizma … No, in vsa ta stoletja kasneje živimo v družbi, kjer ti vsak vaški posebnež zna razložiti, kaj je to ofsajd ali pravilo treh sekund, tako rekoč nihče od nas pa nima pojma, kako človek postane svetovni prvak v debatiranju. Kot bi rekel Michael Douglas v svojih najboljših letih: kaj je narobe s to sliko?

Tisočinke

Dvaindvajsetletna Filip in Maja sta začela debatirati nekje pred sedmimi leti, ko sta bila še v srednji šoli. Maja se spominja, da je bila na začetku vse prej kot naravna govornica, saj je imela izrazit strah pred javnim nastopanjem. Glede tega je kmalu skokovito napredovala. »Naučila sem se, da govor nasploh jemljemo preveč kot nekaj, kar je izven naše kontrole. Torej kot nekaj zunaj nas – nekaj, kar se nam preprosto zgodi.« Aha, in s piljenjem debatne potence torej dobiš kontrolo? »Ne toliko kontrolo,« namesto nje odgovori Filip. »Dobiš orodja, s katerimi lahko mnogo bolje hendlaš vse tisto, kar gre lahko narobe. V bistvu je to tako, kot ko si se v otroštvu igral z LEGO kockami. Veliko si moral eksperimentirati in v bistvu si se zelo kmalu naučil, kako z omejenimi resursi najhitreje postaviti stabilno strukturo. In z debatiranjem je natanko tako.«

Pri ocenjevanju debatnega nastopa sodniki ocenjujejo tri glavne sklope: argumentacijo, vsebino in stil. Vsebina pomeni v tem kontekstu znanje. Ko debater dobi trditev, ki jo mora utemeljiti ali izpodbiti, do same debate mine ponavadi 15 minut, tako da mu podatkovno zaledje, ki ga nosi s sabo na hard disku, še kako koristi. Obenem ima dober debater dve glavni nalogi: sesuti miselno LEGO hišo nasprotnega debaterja in na njenem mestu zgraditi svojo novo lepo vodotesno vilo. Filip in Maja pravita, da se jima zdi v sklopu tega žanra nastopanja še posebej očarljivo to, kako se od tebe pričakuje, da boš prevpraševal vse, razen najosnovnejših zakonov logike. Nič ni samoumevno, nič ni vklesano v kamen – in to zagretemu debaterju z leti nič manj kot reorganizira možgane. Seveda na bolje.

»Sama debata ne sme biti cilj, ravno tako ne zmaga v njej…« pojasni Maja. »Saj ne rečem, da ni fino zmagati… Ampak meni se zdi ključno, da mi je dalo debatiranje orodja, s katerimi je lahko moj um ozavestil svojo programiranost z ideologijo, ki se je prej nisem zavedala.«

Maja: »Kar si zares želim, je to, da bi te lahko čez deset let poklicala in ti povedala, da še vedno verjamem v iste stvari!«

Ko sta kot bivša srednješolska reprezentanta začela tekmovati na študentskem nivoju, jima prvo leto vsaj na mednarodnih turnirjih ni šlo. Na turnirju na Oxfordu sta, kot se reže spominjata danes, celo spektakularno pogorela. Tudi ko sta šla lani na evropsko prvenstvo v Amsterdamu, sta bila vse prej kot favorita. Kar se pri mentalnem športu, kot je debatiranje, dejansko pozna bolj kot pri šprintu na 400 metrov, saj dosežkov ne ocenjujejo eksaktne merilne naprave, temveč je ogromno prepuščeno subjektivni presoji sodnikov. In ker so, vsaj na višjih nivojih, skoraj vsi debatni prispevki precej vrhunski, včasih ne odločajo stotinke, ampak tisočinke. Takrat se predsodki o favoritih še kako poznajo. Tudi zato si na poti v Amsterdam mlada Slovenca nista zares predstavljala, da bi lahko bila prva.

Čustva proti hladnemu razumu

Pred leti sem gledal strašljiv dokumentarec o ameriških debatnih prvenstvih. Strašljiv je bil zato, ker se v Ameriki kot eden glavnih kriterijev uspešne debate šteje, koliko argumentov si sposoben navesti v omejenem času, zato so udeleženci tovrstnih tekmovanj razvili nek povsem svoj jezik. Gre za precej divjo, hlastajočo in preprosto odurno latovščino, ki je najbrž blizu kakemu Heinleinovemu jeziku superljudi, nevajeno uho pa jo doživlja izključno kot neko agresivno in skrajno mučno žlobudranje, v katerem je mogoče v najboljšem primeru razbrati dve izmed vsakih petih besed.

S tega vidika je ameriški sistem kvečjemu mogoče označiti za čisto perverzijo klasičnega helenističnega izročila – a v Evropi, sta me pomirila Filip in Maja, so pričakovanja drugačna. »Tu pri nas so dejansko situacije, ko lahko z desetsekundno tišino dosežeš boljšo oceno, kot bi jo s povodnjijo argumentov. Nama ljudje kvečjemu pravijo, da govoriva prehitro – to je eden najbolj standardnih feedbackov. Midva sva… Midva sva zelo hektična, če še nisi opazil.«

Pri debatah, tako mlada šampiona, je ena najpomembnejših reči, da verjameš v to, kar zagovarjaš. Točneje, pomembno je, da res deluješ, kot da verjameš v to, kar zagovarjaš. »Midva sva pri debatiranju ful čustvena – ne sodiva zares pod tisto klasično anglosaško izročilo hladne nepristranske racionalnosti. In to je seveda lahko breme, a nama to včasih uspe spremeniti v prednost, ker sva zato pri argumentiranju bolj slikovita in ljudem prej naslikava zgodbo, s katero se lahko identificirajo.«

Seksualne igrače za šimpanze

Obstaja več formatov tekmovalnega debatiranja. Evropsko prvenstvo je, tako kot svetovno, zastavljeno v sozvočju z delovanjem angleškega parlamenta, ki sprejema nek zakon, pozicija in opozicija pa morata čim bolj učinkovito predstaviti pluse in minuse. Samo da namesto zakona debaterji pretresajo pluse in minuse neke splošne vrednotne trditve. O takih tekmovanjih je najbrž manj smiselno govoriti na splošno, zato bi veljalo popisati konkretni način, kako sta mlada Slovenca prišla do svoje evropske lovorike.

V četrtfinalu sta bila izžrebana, da kot opozicija zastopata stališče, zakaj teroristi ne bi smeli biti obravnavani v skladu z Ženevsko konvencijo. V svoj prid sta zmagovito navedla cel sklop argumentov, med njimi: ker teroristi ne nosijo uniform, ker nimajo jasno določene poveljujoče strukture, ker orožja ponavadi ne nosijo na vidnem mestu in ker niti pod razno ne zagotavljajo načela recipročne vzajemnosti (konvencije, kot je Ženevska, namreč temeljijo na tem, da se jih zavežejo spoštovati vse vojskujoče se strani, teroristi pa niso podpisali ničesar).

V polfinalu sta dobila nalogo, da kot propozicija zastopata stališče, da bi morale biti višjim primatom podeljene enake pravice, kot so avtomatično podeljene človeškim otrokom. Maji, zapriseženi vegetarijanki, ki ni imela z odpovedjo mesu prav nobenih težav, je bila ta tema še posebej blizu. Njuna argumentacija je, malo poenostavljeno, potekala nekako takole: izključevanje živali iz vseh obče veljavnih človeških moralnih kodeksov je povsem arbitrarno. Če rečemo, da je nemoralno karkoli, kar povzroča bolečino, ne moremo iz kalkulacije izključiti živali, saj tudi one čutijo bolečino. Kriterij prav tako ne moreta biti racionalnost in intelekt, saj dajemo pravice dojenčkom ter senilnim in retardiranim osebam. Če je naš argument pri zaščiti posameznih izumirajočih primitivnih človeških skupnosti kultura, potem se mora ta argument aplicirati tudi na primate, ki imajo znanstveno dokazano orodja. (Šimpanzi – kot je Filip prebral v nekem članku tik pred prvenstvom – imajo celo spolne igrače!) Tako je edini razlog za moralno razlikovanje med ljudmi in živalmi dejstvo, da živali niso del človeške vrste, kar pa je moralno prazen kriterij. Saj če bi jutri na Zemlji pristali tehnološko superiorni vesoljci in bi se spravili z nami delati brutalne eksperimente v imenu znanosti, bi bilo to mar moralno upravičeno?

Filip: »V bistvu je to tako, kot ko si se v otroštvu igral z LEGO kockami. Veliko si moral eksperimentirati in v bistvu si se zelo kmalu naučil, kako z omejenimi resursi najhitreje postaviti stabilno strukturo. In z debatiranjem je natanko tako.«

V velikem finalu sta potem dobila tako kompleksno trditev, da sta se je danes najprej le s težavo v celoti spomnila in jo potem še težje prevedla. Na koncu smo s pomočjo interneta s skupnimi močmi prišli do naslednjega približka: Tudi kot odgovor na najresnejše zločine pravičen sodni sistem pri odmerjanju kazni ne bi smel upoštevati družbine želje po retribuciji. Torej naj bi zares pravičen sodni sistem tudi pri recimo dejanju genocida upošteval predvsem, kakšna kazen je ustrezna za zlikovčevo najučinkovitejšo možno rehabilitacijo, ne pa, kako glasni so javni pozivi po krvi. Kot opozicija sta Filip in Maja zastavila, da pri zločinu umora žrtev ni samo umorjeni, kot tudi niso žrtve samo umorjenčevi bližnji, temveč je na nekem nivoju žrtev celotna družba. To pa zato, ker umor zniža nivo kolektivnega občutka varnosti in obenem tudi nivo zaupanja v sočloveka, da bo na nekem temeljnem nivoju spoštoval tvojo človečnost. Zato bi moral pravni sistem s strogostjo kazni najprej omogočiti svojcem, da imajo vsaj teoretično možnost, da nekoč spet mirno spijo. Po drugi strani pa v širši družbi znova vzpostaviti občutek, da so zločini kaznovani dovolj strogo, da ljudje kazni ne bodo zlahka tvegali.

Meta meta nivo

Od zadnjega nastopa do rezultatov je trajalo pet ur. Med čakanjem sta bila tako živčna, da sta šla naredit tisto, kar turisti v Amsterdamu pač najraje delajo, zato je bila novica o zmagi še toliko bolj nadrealistična. In kakšna je bila nagrada? »Ja, pokal.« To je vse, kar človek dobi za lovoriko najboljšega mladega debaterja v Evropi? »Ja, pokal in tale profil v Mladini leto in pol kasneje. Aja, točno, pa še enkrat so naju povabili na nek simpozij najboljših študentov v Sloveniji, kjer so nama potem tumbali, kako je smisel študija v tem, da te naredi čim bolj konkurenčnega na trgu dela. In potem sva tam pač sedela z odprtimi usti in se čudila, kako tudi med najpametnejšimi v generaciji nihče sploh ne postavi pod vprašaj tega, zakaj mora biti študij avtomatično podrejen trgu in ne obratno… In veš, kaj je pri vsem najhuje? To, da ne samo, da ni tega nihče postavil pod vprašaj, temveč so mladi nadarjeni ekonomisti in pravniki to čisto z veseljem kupili.«

Da sta dobila ta dva mlada človeka za svoj po merilih razsvetljenstva precej spektakularen uspeh samo pokal in leto in pol kasneje profil v Mladini (pa še tega, priznam, nekako po naključju), ne more biti seveda nobeno presenečenje. To je v resnici samo še en odraz tega, točno koliko naša družba ceni argumentacijo in znanje – in to širša družba, ne samo ta ožja morbidna grapa od Slovenije. Razlika bi bila najbrž le v tem, da si zna marsikje zunaj s takimi ljudmi pomagati vsaj zasebni sektor, tako da jima recimo na Danskem najbrž vseeno ne bi bilo treba delati clippinga za neko firmo oziroma za 3,50 evra bruto na uro delati na Radiu Študent.

Bralec naj nikakor ne dobi vtisa, da se Filip in Maja pritožujeta. Prejšnja dva nergaška odstavka sta v celoti moja. Če kaj, potem se ta dva mlada človeka prav hvalevredno ne pritožujeta. Dovolil bi si celo reči, da iz njiju na trenutke vejeta neko tako sočutje in razumevanje do slehernika, kakršnih sem praviloma vajen od ljudi, ki jih najbolj določa to, da zelo slabo razumejo najosnovnejši ustroj sveta. Pri nekom, ki svet razume tako dobro kot Maja Cimerman in Filip Dobranić, pa je efekt prav osvežujoč.

Resna analiza sistema

Oba sicer priznata, da je mlademu intelektualcu v tem času in v tem okolju zelo težko. A to ne pomeni, da mu ni lahko tudi lepo. Filip recimo pravi, da je že zdavnaj izgubil vsako trohico zaupanja v kakršnokoli vrednost diplome, ki si jo bo v kratkem prislužil od slovenskega šolskega sistema, a namerava vseeno narediti doktorat. To pa zato, ker je doktorat pogoj za profesuro, ki se mu v sklopu zagotavljanja hrane in strehe nad glavo sliši še ’najmanj izprijena’ opcija. V tem kontekstu si želi, da bi lahko zainteresiranim mladim ljudem pokazal in dokazal, kako reševanje ugank človeka osreči, ne glede na to, da ’samo znanje vodi v depresijo’.

Maja na temo svoje strategije v življenju pravi: »Na svoji izobraževalni poti nikoli nisem imela problema z doseganjem zastavljenih ciljev. Ampak ko se vzporedno preko debatiranja začneš izobraževati tudi sam, dobiš tista prej omenjena orodja za analizo lastne ideološkosti. In potem cilji ne morejo biti več samoumevni in znotrajsistemski uspehi enostavno več ne zapolnjujejo. Vsaj mene ne. Na neki točki se zaveš, da tvoja načrtovana življenjska pot, s katero si bil do tedaj tako zadovoljen, da je bila zate samoumevna, sploh nima zveze s tvojimi željami, ampak je le del oblastnega diskurza. Jaz sem si vedno predstavljala, da bom šla po premici ’šola–magisterij mednarodnih odnosov–delo za neko mednarodno organizacijo ali resno tujo korporacijo’. Danes se mi zdi to absurdno. Kar si želim, je, da bi se lahko ukvarjala z resno analizo družbenih struktur. Zakaj? Ker ne morem drugače. Kar si res želim, je, da bi imela dovolj časa, da bi lahko v miru brala. Če me že provociraš, bom rekla takole: kar si zares želim, je to, da bi te lahko čez deset let poklicala in ti povedala, da še vedno verjamem v iste stvari! Da sem ohranila to neko osnovno radost in kritičnost in da nisem postala taka pesimistična puščoba, kot me že ves ta čas prepričuješ, da gotovo bom! In ne samo ti, o tem me prepričuje cela družba, ki prav v zameno za nekritičnost in produktivnost ponuja užitek.«

Ker je imela seveda prav in ker k temu ni bilo preprosto ničesar dodati, sem ju za zaključek iz čistega firbca vprašal samo še to, kako bi razmišljala, če bi jima žreb v polfinalu namesto pozicije namenil vlogo opozicije. Kako bi argumentirala, da višjim primatom ne bi bilo prav podeliti pravic, ki jih uživajo človeški otroci? »Začela bi z vprašanjem, kakšen smisel ima podeljevati neke pravice bitjem, ki teh pravic večinoma sploh niso sposobna izrabiti. Potem bi lahko, če bi se potrudila, zgradila logično strukturo za dokazovanje tega, da samo trpljenje preprosto ne more biti kriterij za presojanje moralnosti nekega dejanja. Za konec bi pa itak razmišljala v smeri, da so tako rekoč vse moralne vrednote precej arbitrarne – lahko bi celo rekli izmišljotine, ki lahko v družbi funkcionirajo samo po načelu recipročnosti … Nam pa višji primati teh pravic, tudi če jim jih podelimo, načeloma nikoli ne bodo sposobni vračati, kajne?«