Jure Aleksič
-
3. 1. 2016 | Družba
Morda ga najbolje poosebi anekdotica s konca sedemdesetih let, ko so v stari Jugi sprejeli zakon, da potrebuje vsako javno kopališče kopališkega mojstra. Ko so v grosupeljskem motelu, kjer se je zelo rad zadrževal ob bazenu, slišali, da uči plavanje, so ga vprašali, ali je kopališki mojster. »Seveda sem!« se je zlagal takrat poznonajstniški Sašo in bil nemudoma najet. Prvo navodilo, ki ga je kot kopališki mojster dobil, je bilo, naj dobro pazi, da obiskovalci ne bodo slučajno skakali s tuša na vogalu. Prva stvar, ki jo je kot kopališki mojster naredil, je bila, da je šel sam skočit s tistega tuša in potem nagovoril cel kup ljudi, naj tudi poskusijo, saj je vendar zakon!
-
24. 4. 2015 | Mladina 17 | Družba
Čezoceanski potniki po skoraj-trčenju
»Po praznovanju tridesetega rojstnega dne sem v alkoholni komi omedlel na tračnicah v Tivoliju,« je svojo pripoved za petkovim omizjem začel prvi govornik – zakaj mu ne bi rekli Smiljan? »Tam sem potem ležal kdove kako dolgo, in samo čudež me je rešil pred gotovo smrtjo. Malo verjetno je bilo, da bi strojevodja ravno takrat pogledal na progo – a ta strojevodja je to storil in ustavil vlak. Potem so me prvič v življenju zaprli, namreč na Trdinovo skupaj z drugimi alkoholiki. Kot edini v kravati sem vpil, naj me spustijo ven, ko pa tako očitno ne sodim med tiste pijance! ‘Oni vendar pijejo šnops!’ sem se drl.«
-
3. 4. 2015 | Mladina 14 | Kultura
Sonja Prosenc: Jasen in odločen ne zgodbaštvu!
Ko sem naletel na fotografijo, na kateri kot nagrajenka nagrajencu rutinersko sega v roko žarečemu Rutgerju Hauerju, sem poblisnil z očmi. Mlada, nadarjena in definitivno fotogenična slovenska filmarka plus vedno zagorela turbina inspirativno pogrošne znanstvene fantastike – no, to bi pa znalo obetati zanimivo zgodbo! In res je bil za Sonjo tisti dan na filmskem festivalu v Vlissingenu, mestecu kakih dvesto kilometrov od Amsterdama, nepozaben. »Da prejmem nagrado mladinske žirije, so me na oder poklicali prvo. In ravno zato, ker sem bila prva, mi je nekako še kar suvereno uspelo odžebrati tisti svoj mali govor. Ko pa sem videla, kako so se za mano kot nagrajenci zvrstili Steve McQueen, Jan Troell, Rutger Hauer in Ilmar Raag, sem bila še kako hvaležna, da sem bila prva. Ker če bi bila bolj med zadnjimi, je možno, da od šoka in strahospoštovanja sploh ne bi bila sposobna ničesar izdaviti, ha ha.«
-
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Družba
»Kreativni proces je droga – ena hujših!« je, mislim da, peti stavek, ki ga reče po živjo. Če teza drži, potem je sam hud džanki: v zadnjih dveh letih je objavil kar pet knjig. Tokratni intervju naj bi reklamiral njegov sveži roman Paloma Negra. A ker sem sam tako navdušen nad analitično potenco Mihovih spletnih kolumn, se je debata skoraj v celoti vrtela okrog tem njegove najbrž najboljše knjige, zbirke esejev Če ti kaj ni prav, se pa izseli.
»Zelo resno sem razmišljal, da bi šel delat doktorat o Slovencih,« pove Miha v odgovor na mojo uvodno hvalo. »Ampak saj si predstavljaš – tako resno, znanstveno, psihometrične raziskave in to! No, kmalu sem ugotovil, da bi bil to full-time job. Jaz pa že imam full-time job in še pisanje in šport in še kaj … Tako da ne, hvala.« Nemara bi bil to lahko projekt za penzijo? »Ah, kje pa!« se od srca zareži eden naših najpametnejših pisateljev: »Vsaj upam, da ne! Moj karierni ideal je itak tale, kaj je že – Martin Strel! On si je lepo kupil ranč z bazenom v Arizoni in rekel, ko vas jebe, ha ha ha!« -
16. 11. 2012 | Mladina 46 | Kultura
Boštjan Gorenc Pižama: »Vsaj ne bodo šli žene razsekat s sekiro!«
Eden mojih ljubših trenutkov v zgodovini slovenske televizije je bil, ko se je njegova gorostasa figura na zaslonu pojavila z majico, na kateri je trijumfalno pisalo Premagal sem anoreksijo! Podobno srčkan je bil na nekem stand-up nastopu, ki ga je začel tako, da je najprej s pojasnilom »Da me boste bolje videli!« izpred sebe odstranil stojalo za mikrofon. Sam se vedno prvi norčuje iz lastnega špeha, in to bolj duhovito kot bi se znala večina nas.
Začel je kot raper, dozorel je kot stand-up komik, v zadnjih letih se je čedalje bolj našel kot prevajalec fantazijske in otroške literature. Tako kot je veliki George Martin svojo sago A Song of Ice And Fire postavil skozi neki čisto svoj, na novo izumljen fantazijski jezik, tako je moral mladi prevajalec na novo izumiti fantazijsko slovenščino. Kdo bi si upal zanikati, da ima tudi on znatne zasluge za to, da so ob lanskem Martinovem obisku horde slovenskih oboževalcev tako preplavile Konzorcij, da je bilo treba sproti odnašati omedlele? -
28. 9. 2012 | Mladina 39 | Družba
Branko Gradišnik: „Razbivši mu stol na hrbtu, sem si zagotovil mir!“
Naš sogovornik je sicer marsikaj - od pisatelja preko maratonca do čedalje vplivnejšega samo-izobraženega psihoterapevta. A sam sumim, da bo na slovenski družbi najgloblji pečat pustil kot prevajalec. Pozorna publika kar ne more dovolj prehvaliti njegove dosledne inventivnosti - pa najsi gre za prevod fantazijskih meandrov J. R. R. Tolkiena ali pak za taki literarni veledeli kot sta Bledi ogenj Vladimirja Nabokova in Goldingovi Dediči.
-
31. 8. 2012 | Mladina 35 | Družba
Gorazd Božič: "Pornografija ni glavni krivec za okužbe!"
Stvari, kot je varnost na netu, se novinarji vse prepogosto spomnimo takrat, ko se nam pač osebno zgodi kaj neprijetnega. Recimo, da nam kar od nekje spletni brskalnik prevzame čuden program, ki ga ne znamo odinštalirati, nakar to par mesecev stoično ignoriramo, nakar imamo na računalniku par sto zlohotnih infekcij. Ampak tega bo v naslednjih letih samo še več. Gorazd Božič je vodja nacionalnega odzivnega centra za omrežne incidente SI-CERT (Slovenian Computer Emergency Response Team), ki že od leta 1995 preiskuje vdore v računalnike in pomaga uporabnikom pri raznovrstnih drugih zlorabah. Med letoma 2000 in 2008 je predsedoval evropski skupini odzivnih centrov TF-CSIRT in je predstavnik Slovenije v upravnem odboru Evropske agencije za omrežno in informacijsko varnost ENISA. SI-CERT je drugače del javnega zavoda Arnes, zato se nanj na brezplačno pomoč lahko obrne kdorkoli.
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Kultura
Dmitry Glukhovsky: »Metro ni tisto, kar se zdi!«
Človeštvo se je z nuklearnimi izstrelki dokončno odplaknilo s planeta. Radioaktivnim puščavam, ki so bila nekoč mesta, vladajo superiorni mutanti. Po radijskih frekvencah se razlega samo še brezdušno tuljenje, nekaj med seboj vojskujočih se človeških skupnosti je preživelo samo še v moskovskem metroju – največji podzemni železnici na svetu, ki je bila tudi v resnici zasnovana kot titansko atomsko zaklonišče. Tekst na založnike sprva ni napravil blaznega vtisa, zato ga je avtor zastonj objavil na internetu.
-
10. 8. 2012 | Mladina 32 | Družba
Miha Kovač: »Amazon kot stara jugo partija«
Našega sogovornika bi prav gotovo ne mogli označiti za internetofoba ali tehnofoba nasploh. Prej obratno. Na steni njegove pisarne na koncu koncev visi graf, nad katerim v angleščini piše: Ko vam kdo naslednjič reče, da je internet ubil branje knjig, mu pokažite tale graf. Graf kaže, kako naj bi glede na raziskave z dvigom digitalne tehnologije strmo rastla tudi frekvenca branja med splošno populacijo. Internet v nasprotju z nekaterimi napovedmi ni zatrl popularnosti daljših tekstov. A naš sogovornik ima ob divjem sunku prodaje e-knjig na račun papirnatih vseeno cel kup utemeljenih pomislekov. Pogovor sem sicer nameraval začeti drugje, a je med uvodnim kramljanjem hitro naneslo na zelo močan resentiment do Amazona kot firme. In ker je bil ta resentiment izražen na tako učinkovit način, sem hvaležno začel kar tam.
-
26. 4. 2012 | Mladina 17 | Družba
»Pišem o ranah, ki so jih naše družine polne. O njih v idealiziranih diskurzih o (eni!) družini kot osnovni celici družbe ne slišim ravno veliko. Ker raje malikujejo neko pozlačeno podobo, od katere že tako nagnusno odpada pozlata, da se nam še komaj uspe prepričati, da je pogled na to klavrno pokveko prijeten.« Tako je zapisal že pred leti – kot bi nekako napovedal nedavni referendum o družinskem zakoniku, ki ga je ondan analiziral s tvitom: »Berem komentarje & se pripravljam na sprejem Zakona o sežigu heretikov na grmadah. Halo, g. želodec, na koledarju je 2012.«
-
20. 4. 2012 | Mladina 16 | Družba
Dario Cortese, inštruktor za druide
Hmeljeve omlete, metin chutney, trobentice v solati in marjetice v juhi so le začetek. Malce naprednejši kuhar po receptih Daria Corteseja se bo kmalu znašel pred izzivi, kakršnih si prej ni znal niti zamisliti. Naj samo za ilustracijo omenim smrekovo pivo in vrtnični liker, glogov žele, skutni namaz z dlakavo penušo, žlikrofe z dobro mislijo in ocvrte poganjke kozje brade. Ko gospod Dario takole našteva, prav res kaj hitro dobiš vtis, da te gozdni škrati vabijo na gostijo pod stoletno smreko.
-
6. 4. 2012 | Mladina 14 | Družba
Jan Cvitkovič: »Vsi čutimo, da so se slovenski politiki začeli norčevati iz nas.«
Ko se človek po majavih stopnicah vzpenja proti sedežu njegove firme Staragara, pričakuje neko verzijo cvijećarnice iz Alana Forda, a je notri zelo udobno in čisto. Novopečeni očka štirimesečne hčerkice me sprejme v zelo casual obleki in razpoloženju. Lase ima nad glavo spete v nekakšno anteno, zaradi katere je videti kot kak bradat Telebajsek. V pisarni mi, ker je začel ravno zdravo živeti, ponudi brezalkoholno pivo iz Hoferja. Zdravo živi, se poheca, predvsem zato, da bo lahko po novem govoril, da je v življenju poskusil res res vse. Nima nikakršnih iluzij, da bo trajalo, doda in si prižge cigareto.
-
30. 3. 2012 | Mladina 13 | Družba
Včeraj je v ljubljanskem Gleju štartala monodrama Kurba, v kateri Violeta Tomič sijajno upodobi lik, stkan iz kolumen gromovite hrvaške pisateljice Vedrane Rudan. Na predpremieri se je prefinjena ljubljanska publika ob mastnih štosih sicer tresla od krohota, a mnoga izmed na odru izraženih stališč so se mi zdela tako butasto primitivna, da bi veljalo o njih obvestiti kako inštitucijo za spremljanje sovražnega govora, če bi imelo to seveda kaj haska. Ker Vedrana Rudan pač ni neka neškodljiva škrbasta bludnica, ki bi svoje na ciklostilu natiskane pamflete talala po prepišnih podhodih, temveč je ob Slavenki Drakulić pri nas z naskokom najbolj znana hrvaška književnica, se mi je zdelo vredno preveriti, kako resno misli.
Kar sledi, se bo na trenutke najbrž bralo, kot da se velika literarna persona z nami malce poigrava in preizkuša meje naše lahkovernosti. Ampak moram poročati, da sem imel tako med intervjujem kot med kasnejšim poslušanjem ves čas vtis, da misli vsak stavek smrtno resno. -
16. 3. 2012 | Mladina 11 | Politika
»Za državo mora biti življenje vedno vrednota; če ne spoštuje tudi delinkventovega življenja, v resnici ne spoštuje nikogar. Ker se ne strinjam s tezo o rojenem zločincu, to pomeni, da smo na vsak način nekako soodgovorni, vsaj za droben prispevek. Morda tudi z zatiskanjem oči, morda s tem, da ne pomagamo takrat, ko bi bilo treba, navsezadnje s tem, da ustvarjamo državo zelo bogatih in zelo revnih,« je napisal leta 2006. Naš tokratni sogovornik je nekdo, ki z vsem srcem verjame v celostno terapijo – za razliko od prevladujoče penološke paradigme, ki prestopnika pač vrže v luknjo in upa, da ga bo to zlomilo na način, da za družbo ne bo več problematičen. Kot velikega vernika v sistemski (torej ne osebni, dispozicijski) model zla, ki se tudi v najhujših zločincih trudi iskati dobro, Petrovca velik del kolegov označuje za nepoboljšljivega romantika, ki je izgubil stik z realnostjo. A se zaradi tega ne sekira preveč, saj ga redno listanje strokovnih revij vsakič znova opomni, kje se ta stroka trenutno nahaja. V svoji pisarni ima tako tik nad monitorjem fotokopirano še posebej ostroumno misel, ki jo je zasledil v neki elitni strokovni publikaciji: »Želja po prekinitvi odnosa pride nujno šele po tem, ko je bil odnos vzpostavljen.«
-
Dr. Darij Zadnikar: "Ljudje nimajo več niti svoje lastne realnosti"
Petnajst let je bil urednik Časopisa za kritiko znanosti, je avtor številnih znanstvenih in strokovnih besedil ter prevodov s področja politične filozofije. Dolga leta že sooblikuje politično paradigmo, ki temelji na aktivnem protagonizmu ljudi, ki so se odločili premagati sodobno izolacijo, brutalno konkurenco in bebavo potrošništvo. Prepričan je, da smo sredi globalne revolucije, ki je mnogi, zazibani v arhaične predstave o alternativah in avantgardah, niso sposobni zaznati v multitudah lokaliziranih, a hkrati globalnih bojev in prizadevanj za dostojno življenje. Zato je še vedno trn v peti marsikomu, ki služi dominantni neoliberalni religiji.
-
23. 12. 2011 | Mladina 51 | Kultura
Na ljubljanskem Liffu je bil predvajan tudi film Pjera Žalice Orkestar. V osnovi gre za dokumentarec o življenju in delu skupine Plavi orkestar, v resnici pa je to mozaik pričevanj o zadnji stopnji brutalne in hkrati prečudovite fantazme po imenu Jugoslavija. Film je bil na festivalu nagrajen s stoječimi ovacijami in jugonostalgiki smo se morali večji del druge polovice aktivno boriti s solzami (čeprav Loša pametno pravi, da bi bilo jugonostalgijo bolj korektno imenovati preprosto nostalgija, ker seveda ne hrepenimo toliko po Jugoslaviji kot po lastni mladosti).
-
23. 12. 2011 | Mladina 51 | Družba
Dokumentarec Poročilo: žbe je sicer krajši od ene ure, a je vanj nabasanih tako veliko informacij, da ga morajo nekateri gledalci za poln izkoristek gledati tudi po štirikrat. Filmov scenarist, re–žiser in voditelj Toni Cahunek je na gruvi in skoraj vsakomur dostopen način dregnil v par najočitnejših debilizmov pravne ureditve tega področja na Slovenskem. Nekje na sredi pogovora se mi je pohvalil, da je sam s prvim džojntom počakal do 18. rojstnega dneva. Nakar se je kot racionalen polnoleten posameznik odločil, da mu ta cela štimunga zelo ustreza. Med zeleno stroko in tudi med širšo populacijo je njegov film bojda naletel na tako pozitivne odzive, da je že v pripravi tudi nadaljevanje.
-
16. 12. 2011 | Mladina 50 | Družba
Za Voltaira so govorili, da si je dolgočasne bankete rad popestril tako, da je kakemu sogovorniku najprej z argumenti povsem sesul kako globoko zasidrano prepričanje. In ko mu je sogovornik skrušeno priznal, da se je motil, ga je Voltaire za hec z drugimi argumenti prepričal v natanko tisto, kar je sogovornik na začetku verjel. Dvaindvajsetletna Filip in Maja sta začela debatirati nekje pred sedmimi leti, ko sta bila še v srednji šoli. Maja se spominja, da je bila na začetku vse prej kot naravna govornica, saj je imela izrazit strah pred javnim nastopanjem. Glede tega je kmalu skokovito napredovala. »Naučila sem se, da govor nasploh jemljemo preveč kot nekaj, kar je izven naše kontrole.
-
11. 11. 2011 | Mladina 45 | Politika
Med mojo študentsko generacijo na Fakulteti za družbene vede je profesor Splichal užival en tak prav poseben sloves. Večina se ga je zaradi težkih izpitov in zaguljene snovi bala. Tisti, ki se ga niti nismo, pa smo na račun njegove toge vzvišenosti ustvarili en tak humoren in ne povsem nenaklonjen kult, ki je vseboval celo kako (sicer iz čistega dolgčasa spisano) dramo enodejanko. Če pogledam nazaj, je treba priznati, da sem imel od njegovih predmetov vsekakor več kot od večine druge FDV-jaste zastarele prazne slame.
-
23. 9. 2011 | Mladina 38 | Politika
Dr. Aleš Črnič: "Sredi osemdesetih se to ne bi moglo zgoditi!"
“Črni časi prihajajo, pravijo vse številnejši, zadnja hujskanja na referendum proti pravicam homoseksualcem pa kažejo, da so črni časi že tu!” Tako je v nedavnem članku zapisal Aleš Črnič, izredni profesor na FDV-ju in kot specialist za religiologijo dolgoletni lucidni komentator slovenskega verskega področja.
-
9. 9. 2011 | Mladina 36 | Družba
Sasha Cobra: "Kaj se je vendar zgodilo z ljubeznijo?"
Svojim slovenskim učencem je najprej zarolala filmček. Na njem starejši črni gospod dve ženski na mizi pred sabo pripravi do orgazma samo z manipulacijo njune energije. Kljub temu, da se ju gospod komajda dotika, ženski na koncu kričita kot bi rojevali.
-
12. 8. 2011 | Mladina 32 | Politika
“Roža moja!” me je pozdravila po telefonu, čeprav sva se slišala šele drugič v življenju. Kremenita matrona je s svojim Midasovim dotikom nekoč zgradila trden imperij, ki pa se je v zadnjem času pošteno zamajal. Zgodba o pošastnem izčrpavanju in zdaj skoraj gotovo tudi neizbežnem kolapsu Dela Revij je glede na število ogroženih rednih delovnih mest sicer bolj ena taka mikrozgodba.
-
29. 7. 2011 | Mladina 30 | Družba
Zdenko Domančić: "Naš imunski sistem je naš daleč najsposobnejši zdravnik"
Obstaja na stotine štorij in pričevanj, obstajajo bale časopisnih člankov, obstajajo uradni dokumenti zelo reputabilnih inštitutov, obstajajo cele knjige o tem dalmatinskem fenomenu. V zadnjih letih so postale na hrvaških televizijah oddaje o Zdenku Domančiću nič manj kot neki povsem samosvoj žanr. A nad vsem drugim obstajajo tisoči in tisoči ljudi, ki še vedno derejo v toplo snažno sobanico na vrhu blejskega hotela Lovec. Devetkrat od desetkrat so to hudo bolni ljudje z vsega sveta, ki so celo življenje plačevali kot žuti, zato da jih zdaj njihov uradni zdravstveni sistem v najboljšem primeru samo žali, v najslabšem pa aktivno zastruplja.
-
15. 7. 2011 | Mladina 28 | Družba
Ko iz telefonske slušalke v živo zaslišiš ta otroški glasek, katerega imetnica mora nekje po vsaki četrti besedi dramatično vdihniti, začne tvoja podzavest avtomatično oblikovati predpostavke. In potem te zelo hitro zanese v tisto, čemur se strokovno reče »preveč prilagojen govor«. Ampak to je seveda ne samo skrajno neotesano, temveč tudi povsem izven vsakega stika z realnostjo. Um za tem glaskom je namreč nabrit kot malokateri. Te omenjene nezavedne predpostavke so najbrž samo eden v morju sklopov, zaradi kakršnih je Elena Pečarič v članku Politično je osebno zapisala, da je hendikepirano telo »idealno in celo privilegirano izhodišče za možnost uvida, raziskovanja in spoznavanja oblastnih odnosov v družbi«.
-
2. 6. 2011 | Mladina 22
Jure Aleksejev: "Mlade povezuje danes čisto samo še ena skupna točka, in to je njihova starost"
Ne spomnim se, kdaj je kdo nazadnje tako očaral intelektualno slovensko javnost kot pred tedni Jure Aleksejev s svojim kratkim nastopom v Studiu City. Mladenič, po današnjih kriterijih pravzaprav še otrok, je zelo različne ljudi v petih minutah tako navdušil s svojo artikuliranostjo in širino, da ga zlepa niso mogli pozabiti.
-
21. 4. 2011 | Mladina 16 | Družba
»OBVEŠČAMO VAS, DA OSEBE, KI IMAJO UREJENO OSNOVNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE, NISO UPRAVIČENE DO POMOČI V NAŠI AMBULANTI,« piše na listu na vratih. Na zidu na levi visi ličen pano z izborom fotokopij v slovenskem tisku doslej objavljenih člankov o ambulanti Pro Bono - torej ambulanti za ljudi, ki bi jih, ker so brez zdravstvenega zavarovanja, drugje zavrnili.
-
7. 4. 2011 | Mladina 14 | Družba
Ko sva se menila, sem se mu pohvalil, da sem videl lep kup filmov in stripov na to temo - vsekakor dovolj, da vem, da mi bo to pri pisanju tega članka prej v minus kot v plus. V najstniškem panteonu zavzema lik nindže namreč prav posebej eminentno mesto - ta zakrinkani totem vsega neopazno elegantnega, ta ubijalski hibrid med Batmanom in Chuckom Norrisom.
-
»Okej, pride model na oder,« mi je s široko razprtimi očmi razlagal prijatelj, »in je do pasu gol, s tem, da ima na boku neko gazo, pod katero ima rano. In si strga gazo dol, nakar si začne s kirurškim instrumentom šariti po tej rani. In si kar šari in šari, dokler ne izvleče ven metka. Ta metek nam pokaže, nakar ga odnese do mize, s katere vzame pištolo.
-
»V resnici bi morala biti še enkrat debelejša. Ampak se je urednik malo ustrašil finančnega bremena.« To je bila prva stvar, ki mi jo je rekel, ko mi je pri Maksiju v roke položil tudi tako kar zajetno knjigo. Kaj, sem se namuznil, torej je zadeva v originalu vsebovala še enkrat več še hujših svinjarij? »Niti ne nujno še hujših svinjarij,« je prostodušno skomignil pisatelj, »ampak...
